Marijino vnebovzetje 2007 : škof dr. Anton Jamnik

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF DR. ANTON JAMNIK: HOMILIJA:

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki je duhovno središče meseca avgusta, je praznik krščanskega upanja. Govori nam, da življenje ni hoja v začaranem krogu, ampak da vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja.

Marijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi. Marija ni samo judovska žena, ki je ponižno in preprosto sprejela Božjo ponudbo in postala Odrešenikova mati. Marija ni samo skrbna in včasih zaskrbljena mati, ki težko žrtvuje vsa zemeljska pričakovanja. Marija ni samo mati na smrt obsojenega Sina, stoječa poleg križa, ki prav tako kot njen Sin ne razume, zakaj jo je Bog zapustil. Marija ni samo toplo središče mlade krščanske skupnosti in zvesti spomin na Jezusove besede in dejanja po njegovem odhodu k Očetu. Marija je tudi žena, ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sveti Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu.

Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je v veri sprejemala dogodke, ki jih ni razumela, nam je njena sedanja slava v veselje in upanje. Današnji praznik je potrditev prepričanja, da ima življenje smisel in cilj. Govori nam, da se časno res prelije v večno, da se zemeljsko dopolni z nebeškim, da se minljivo spremeni v neminljivo. Marija je bila potem, ko je dokončala tek zemeljskega življenja, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, k isti slavi pa je poklican sleherni človek. Se nam zdi to nemogoče, neuresničljivo? Ali se ne kaže prav v vnebovzetju kal neskončnega v globini našega bivanja, ki nam govori o presežnosti, iskrica, ki hrepeni po polnosti luči?

Čas, v katerem živimo, si sebe predstavlja kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo pogosto onemogočata, da bi človek v polnosti zaživel iz globin svoje presežnosti, ki se odraža v kulturi, umetnosti, glasbi in različnih drugih oblikah njegovega ustvarjanja. Morda bo človek prav v luči praznika Marijinega vnebovzetja le našel toliko moči in poguma, da bo presegel to filozofijo samozadostnosti in zgolj zemeljskosti ter pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, ki ve, da nismo ustvarjeni za smrt, marveč za življenje.

Slovenski kristjani radi prepevamo pesem Marija, skoz’ življenje. Naj Marija skozi to zemeljsko življenje naš čolnič srečno vodi k Življenju v polnosti!
(pisna predloga)

Vir