Marijino vnebovzetje 2007 : nadškof Alojz Uran

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT MSGR. ALOJZ URAN: PRIDIGA:

Spoštovani sobratje duhovniki, diakona, drago bogoslužni sodelavci, bogoslovci, bralci, pevci in pevke združenih pevskih zborov skupaj z orkestrom in solisti, drage narodne noše, dragi vsi zbrani tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah, na slovesni in zapovedan praznik, v jubilejnem letu, ko se spominjamo 100-letnice kronanja milostne podobe Marije Pomagaj.

Zbrali smo se vsak s svojimi prošnjami. Prišli smo k materi, kakor prihajamo k svoji materi v različnih življenjskih preizkušnjah. Tukaj se je naša nebeška mati, za katero verujemo, da je polna milosti, da je deležna tiste večne slave pri Bogu, h kateri smo tudi mi vsi poklicani. Dopoldne je vodil sveto mašo v Castelgandolfu tudi sveti oče, ki se je povezal z vsem svetom Danes dopoldne smo povezani tudi z vsemi našimi škofijami in številnimi župnijami, kjer so cerkve posvečene temu prazniku Marijinega vnebovzetja in kjer se bodo verniki izročili v Marijino varstvo znova.

Pri tej sveti maši na Brezjah vas prosim, da izročimo Gospodu vse velike prošnje posameznikov, naših družin, naših skupnosti, vseh naših ustanov, političnega, kulturnega, znanstvenega, vzgojno-izobraževalnega, socialnega življenja in drugih področij, kjer je potreben Božji blagoslov zato da bi kot skupnost oblikovali tisto prihodnost, ki bo v službi življenja in ne smrti.

Še posebej prosimo, da bi se ne odločali za smeri, ki so daljnoročno lahko škodljive za naš narod za našo prihodnost.

»Ko je presveta Devica Marija izpolnila tek zemeljskega življenja, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo« (KKC, 974). To veliko skrivnost obhajamo danes. Marija je bila udeležena pri Kristusovi zmagi nad smrtjo. Prva od kristjanov je doživela to, kar je Bog namenil vsem: stati kot nova stvar pred Božjim prestolom in biti v polnosti deležen njegovega božjega življenja. Marijino mesto v nebesih je znamenje upanja za vse nas. Tudi mi bomo vstali. Tudi mi bomo zrli Božjo lepoto iz obličja v obličje. Tako nam današnji sončni in popolnoma jasni dan nekako predstavlja tisto večno lepoto in jasnino, brezmadežno čistost, ki jo predstavlja Marija, tako naj bomo poklicani, da bomo enkrat zaživeli v Bogu svoje polno življenje. Že zdaj in sedaj na zemlji, ko z vero hodimo in z zaupanje, da Bog vodi naša pota, so naše rane zaceljene. Že sedaj spreminja naše bolečine in žalosti, solze, strah, negotovost, trpljenje v radost novega življenja. Že zdaj lahko okusimo pripadnosti nebeškemu Očetu, ki ga kličemo Abba, oče, očka, kakor kliče majhen otrok, ki je padel, ki se je poškodoval, ki se je zgubil – abba! Kako potrebno je, da globoko v našem srcu živi ta beseda, ki jo pogosto lahko v tišini izgovajajmo – abba, očka!

To resnico oznanjamo in po njej živimo, ko vanjo globoko verujemo. Ko verujemo, postanemo glasniki upanja in se veselimo takšnega zastonjskega daru. Kot pravi sv. Janez Zlatousti (O pokopališču in križu, 2): »Ali si videl čudovito zmago? (.) Si proučil, kako je bila izbojevana ta zmaga? Spoznavaj, kako se je izvršilo to dejanje brez našega truda! Nismo orosili orožja s krvjo, nismo stali v bojni vrsti, nismo bili ranjeni, nismo izkusili bojnega meteža in vendar smo slavili zmago. Gospod se je boril in venec je naš. Použita je smrt v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Podzemlje, kje je tvoje želo?«

Današnji praznik je kot svetilka v naši bolj ali manj temni življenjski dolini, daje smisel našemu bivanju, oznanja živega Odrešenika, Zmagovalca nad smrtjo, ki daje življenje in je On sam pot, resnica, vstajenje in življenje. Nebeška Mati Marija prosi za nas, da bi se vedno znova z njenim Sinom rojevali v novo življenje in postali prinašalci novega bivanja, ki nam ga Kristus podarja vedno znova.

»Vozel Evine nepokorščine je bil razvozlan z Marijino popolno pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero, to je devica Marija razvozlala z vero in v primerjavi z Evo, ki rojeva za smrt, imenujemo Marijo ‘mater živih’. Kakor prihaja ‘smrt po Evi, življenje prihaja po Mariji’ (C 56)« (KKC 494).

Sveti Avguštin je še jasnejši, ko govori o materinstvu Cerkve in pravi: »Cerkev kot celota nas rojeva vse in slehernega« (Pismo 98,5). S tem nas spominja, da smo mi vsi Cerkev, ne le kot novorojeni člani, ampak kot roditelji, kot prinašalci novega upanja. Vsi verniki smo deležni rodovitnosti Cerkve pri njenem porajanju novih otrok v zakramentih. Vsi smo skupnost in če skupnost – če eden od te skupnosti trpi ali je preganjan ali ponižan ali zasramovan, je to trpljenje vseh nas. In če se ene skupine veselijo, da so odkrile smisel življenja in tudi moč, da ga dosežejo, je to veselje vseh nas. Posebej, ko smo tukaj ob naši skupni materi Mariji Pomagaj, ko smo v našem narodnem svetišču.

Ali ni, bratje in sestre, vzporednica med Evo in Marijo na nek način stalno navzoča tudi v našem življenju. Apostol Janez prikaže zgodovino kot dramo smrtnega boja, kjer se tema dviga proti luči, da bi jo udušila. Ljudje se razdelijo na tiste, ki sprejmejo luč, in tiste, ki jo zavrnejo. Apostol Pavel poudarja antitezo »dva Adama«, »smrt in življenje«, »meso in duh«. Na osnovi osebnega in pastoralnega izkustva in z vsakdanjimi podobami plev, zrnja, zlata in topilnice, preizkušnje in boja, izgnanstva in domovine, je sveti Avguštin izražal tragičnost človeškega življenja, tudi tragičnost Cerkve, ki je še izpostavljena skušnjavi in grehu (prim. A. G. Hamman: Korenine naše vere. Ljubljana: 1993, 70–71).

Ali ni to, bratje in sestre, tudi naša vsakdanja izkušnja? Ali ni tudi sodobni svet in človek ujet med dejstvom, da živi kot nekdaj Judje v babilonskem ujetništvu in dejstvom, da iz globin svojega pregnanstva hrepeni po vrnitvi v Jeruzalem? Kristjan je tudi danes razpet med Babilonom, ki ga mora zapustiti, hoče – nočeš – ga mora zapustiti in Jeruzalemom, ciljem njegovega romanja. Drama vsakega človeka je v izbiri med enim in drugim mestom. »Prihodnji Jeruzalem, končna postaja in cilj vseh človeških karavan, stopi pred nas kot mogočna harmonija Oratorija, videnje polno upanja, videnje, polno upanja, ki prihaja razsvetlit vsakodnevno izkustvo razdeljenosti, razcepljenosti, zmešnjave in nasprotovanj.«

Prisluhnimo Avguštinovemu vodilnemu motivu pridiganja in vseh njegovih del, vse do mojstrovine O Božjem mestu, kjer pravi takole: »Dve mesti, mesto grešnikov in mesto svetih, gresta po svoji poti od začetka človeškega rodu vse do konca sveta. Zdaj sta pomešani v svojih telesih. Ko pa bo prišlo do ločevanja v voljah, se bo to odrazilo tudi v telesih, na dan sodbe.« In nadaljuje: »Veliko jih posluša hudiča, in malo jih hodi za Gospodom: dobrega zrnja je komaj kaj v primerjavi s plevami. Toda ali kmet ne ve, kaj bo storil z ogromnim kupom plev? Množica grešnikov ni nič pred Bogom in on že ve, kaj bo storil z njo. Kaj pomaga hudiču, če potegne za sabo množice, zmage ne bo odnesel. Premagali ga bodo maloštevilni« To je iz Avguštinovega dela: O poučevanju neuvedenih.

Dragi bratje in sestre! Danes je na prvi pogled res veliko zmede, tako v dogodkih kot v ljudeh. Drug ob drugem so dobri in slabi, soočajo se in se mešajo kot pšenica in plevel, pa vendarle nekaj povsem drugega je hrepenenje in usoda enih in drugih. Ladja – Cerkev, ki jo premetavajo valovi, pa je vseeno mirna, kajti zgrajena je na Kristusovi ljubezni in njegovem zagotovilu: »Ne bom vas zapustil, sirot!« »Z vami sem do konca sveta!« Tukaj se z Avguštinovimi besedami postavlja bistveno vprašanje: »Katero mesto je tvojemesto? Kateremu vodji si ti poslušen? Preglej svoje srce, preišči svojo ljubezen. Ljubezen je tista, ki gradi. Po ljubezni bomo sojeni. Žal je tudi naše srce velikokrat razdvojeno. Kdo je zasejal to vojno v moje srce? Meja med Kristusom in zlom gre sredi mene samega, med mojo krščansko in mojo pogansko dušo. Nihče drug ne vidi te meje razen Boga, ki preiskuje obisti in srca« (Razlaga Psalmov 93,20). Tako sv. Avguštin.

V to notranje iskanje, bratje in sestre, nas vabi današnji praznik. Marija je hitela k sorodnici Elizabeti, da ji pove veselo vest o novem življenju. Če človek nosi to veselo vest v sebi, potem preprosto ne more mirovati, moraš iti, da poveš še drugim. Tako je storila Marija, tako so delali svetniki.

Ko bomo sedaj posvetili sebe in ves naš narod Bogu po Jezusu Kristusu in na priprošnjo naše Matere, Marije Pomagaj, se s hvaležnostjo spomnimo pokojnega ljubljanskega nadškofa, metropolita Alojzija Šuštarja, ki je pred 15-imi leti na današnji dan – pred 15. leti po samostojnosti Slovenije z mednarodnim priznanjem, prvič posvetil Slovenski narod Božji Materi Mariji. Takole nam je v nagovoru spregovoril takrat: »Današnja posvetitev slovenskega naroda in slovenske države (…) ima izreden pomen posebno zato, ker odpira razsežnosti preko meja tega sveta in zgodovine. Po svoji vsebini, smislu in namenu nas po Mariji povezuje z Bogom in z večnostjo. Povezani smo tudi z vsemi našimi rajnimi, ki so že z Marijo vnebovzeto v nebeški slavi, posebno z našimi škofi Jegličem, Rožmanom, Vovkom, Pogačnikom, Leničem, s slovenskim mučenci in vsemi rajnimi Slovenci, ki so pri Bogu«.

To so besede pokojnega nadškofa. Danes lahko rečemo, da smo v duhu povezani še s škofom Kvasom in posebej z nadškofom Šuštarjem. V povezanosti z njimi in v iskreni prošnji, naj ta ponovna posvetitev prinaša resnični »povratek in vrnitev domov k naši Materi«. Skupaj obnovimo sedaj krstne obljube in se izročimo naši nebeški Materi.
(po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

Vir