Marijino delo – Gibanje fokolarov

Valjavčeva 15
100 Ljubljana

NA KRATKO
Gibanje fokolarov oz. Marijino delo je eno od novejših cerkvenih gibanj, ki ima svoje začetke v Trentu v Severni Italiji v letu 1943 in se je rodilo iz duhovne izkušnje Chiare Lubich. Ker temelji na edinosti, je njegova duhovnost kmalu pritegnila ljudi vseh starosti in družbenih slojev.
Danes je Gibanje razširjeno v 182 državah na vseh celinah in šteje približno pet milijonov pripdanikov različnih narodov, ras, kultur in verstev. Med njimi so družine, ki si prizadevajo za prenovo današnje družine kot osnovne celice družbe, mladi s svojo svežino in navdušenjem želijo dati svoj prispevek k bolj zedinjenemu svetu, ljudje v različnih poklicih se zavzemajo za to, da bi družbo prekvasili z evangeljskimi vrednotami. Duh Gibanja pa povezuje tudi mnoge duhovnike in redovnike.
Člani gibanja delujejo v okoljih, kjer živijo, srečujejo pa se po manjših ali večjih skupinah, pripravljajo tudi množične prireditve, kot so na primer Dan družin aprila 2005, kjer se je povezalo 200 mest iz vsega sveta, v Sloveniji pa v Postojni. Med najbolj značilnimi pa je gotovo Mariapoli, ki izvira že iz leta 1949. Gre za skupne duhovne počitnice, kjer si udeleženci vseh družbenih kategorij prizadevajo v malem ustvariti košček sveta, ki bi temeljil na bratstvu in solidarnosti.

ZAČETKI
Duhovnost Gibanja je vzklila med drugo svetovno vojno, ko so Chiaro Lubich in še nekaj deklet kljub vojnim grozotam doživljale na nov način, da je Bog ljubezen. Ko se je okrog njih vse podiralo, so izkusile, da samo On ostane, in se tako odločile, da bodo izbrale Boga za ideal svojega življenja.
V zakloniščih so prebirale evangeljske besede in poskušale odkriti, kaj je Bogu najbolj pri srcu. Našle so Jezusovo novo zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Dejavna ljubezen med njimi in do drugih je priklicala mednje Jezusovo navzočnost, saj je obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Posebno pa se jih dotaknila Jezusova molitev k Očetu: »Da bi bili vsi eno«, in čutile so, da so jo poklicane uresničiti. IN kje so našle kjuč do edinosti? V Njem, ki jo je že plačal s svojim življenjem: v križanem in zapuščenem Jezusu, ko je na križu zavpil: »Moj bog, zakaj si me zapiustil?« Ko so se ga oklenile in ga vzljubile , so našle moč, da niso bežale pred tisočerimi izrazi bolečin in razkolov, ampak so jih zaradi njega sprejele in ozdravljale.

Vir