KATEHEZA: “Razlaga Geneze” (sv. Efrem Sirski)

Efrem SirskiRazlaga Geneze svetega Efrema Sirskega, diakona
301
XXVIII.
(…) Glej, vonj mojega sina je kakor vonj rodovitnega polja, ki ga je Gospod blagoslovil. Rodovitno polje, ki ga Izak primerja s svojim sinom, je raj, obenem pa je tudi podoba blagoslovljene Marije: Marija nam je namreč obrodila tisti klas, Kristusa, rojenega z novim, drugim rojstvom po mesu. Iz nje nam je pripravljen kruh življenja. Ta devica je bila polje, ki ga je Gospod blagoslovil, in nam je obrodilo nebeški klas namesto onega polja, ki ga je isti Gospod preklel: prekleta zemlja je bila namreč Eva, ona mati vseh živih.

302
XII
1. Tisti mesec, pravi, naj bo začetek mesecev leta. Deseti dan tega meseca naj posamezni izberejo jagnje za hišo; in ohranijo naj ga do štirinajstega dne; ob sončnem zahodu naj ga darujejo. Z njegovo krvjo naj pokropijo podboje in naddurje domov, kjer ga bodo jedli.
2. Jagnje je predpodoba našega Gospoda, ki je bil spočet deseti dan meseca nizana. Od desetega dne sedmega meseca, ko je Zaharija prejel sporočilo o Janezovem rojstvu, pa do desetega dne prvega meseca, ko je Marija prejela angelovo oznanilo, je šest mesecev. Zato ji je angel tudi rekel: In to je šesti mesec njej, ki se je imenovala nerodovitna.
3. Deseti dan, ko so zaprli jagnje, je bil torej spočet naš Gospod; in štirinajsti dan, ko je bilo darovano, je bila njegova podoba križana.

309
O Gen 3,6Gen 3,6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, o?em prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
.

(…) Po Evi je namreč ugasnila veličastna in ljubka človekova slava, ki pa je po Mariji znova vzcvetela.

(…) Eva, ozaljšana s slavo in častjo se ni hotela upreti zaničevani in gnusni kači, čeprav je bilo njeno govorjenje dvolično in bi ga bilo potrebno v ognju preizkusiti. Kdor je videl Evo, je videl svetlo luč; kdor je videl kačo, je videl bedni izvržek. Zazrimo pa se še v Marijo, ki se je ustavila celo velikemu angelu in se ga ni prestrašila; spraševala ga je in se ga ni zbala. Eva si ni upala vprašati niti umazane kače brez nog, deklica pa se je uprla celo Gabrielu. Ni pa Marija vprašala, da bi zvedela kaj o Sinu živega Boga, ampak je spraševala o umrljivem človeku, ki ga ni spoznala. Marija je povpraševala o rečeh, ki so bile njemu, resnicoljubnemu, jasne. Eva pa je sprejela izreke neznanega gosta, ki so bile izredno težko uresničljive. Ta je postala neprevidna mati vse naše bede; ona pa previdna sestra in zaklad naše sreče. Kače, ki bi jo bilo treba zaslišati, ona ni preverila. Kristusu pa moramo verjeti, čeprav ga zdaj, kot vidim, natanko preiskujemo. (…)

310
Ti dve ženi, Marija in Eva, sta cveteli v nedolžnosti in preprostosti; ena je vir našega odrešenja, druga vir naše smrti. Dajmo, presodimo, zakaj je to tako. S tem ko je Eva razločila preprostost od razumnosti, je očitno postala nespametna. Marija pa je o razumnosti modro verovala, da je sol in začimba preprostosti. Je pač tako, da preprostost nima okusa/pameti, če jo začini prekanjenost; pa tudi prekanjenost, ki je daleč proč od preprostosti, ne more hraniti upanja na odrešenje. (…) Prikupnost drevesa je prevarala Evino oko, nasvet stare kače je prevzel njeno uho, oboje se je oklenilo in oprijelo duha. Ko je bilo delo izvršeno, je nastopila bolečina in pokora. S sluhom je Marija videla njega, ki je bil skrit, z glasom je spočela v sebi Moč, ki se je utelesila. Medtem pa se smrt in hudobec, ko se tesnobno med seboj sumničita, sprašujeta: “Kaj je ta pesem, ki udarja na ušesa?” Tudi angeli so ga poslušali in so zapeli to pesem o njem: “To je smrti pokončevalec in zmagovalec nad hudičem, veselje angelov in upanje ljudi.” Ko je prišel, ju je navdal strah in trepet in ju oba pognal v beg. Hudič se je pobral v puščavo, smrt se je pogreznila pod zemljo. Pa zaman. On je oba ubežnika dohitel in ju strl v njunih skrivališčih. Prodrl je v samoto in hudobca premagal v njegovi lastni puščavi. Spustil se je v globine zemeljskega naročja in usmrtil smrt v njenih podzemnih votlinah. Ko sta bila s tem onemogočena prekucnika človeštva, je znova zaživelo upanje slabotnih, povečalo se je veselje močnih. Tedaj so se z nebes spustili čuvaji in zemljanom oznanili veselo vest in še povečali njihovo radost. Sicer pa svetloba, ko jo oko sprejme, že s svojo navzočnostjo očisti in razsvetli oko in njegovo lepoto in prikupnost še poveča in okrasi s svojim sijajem. Marija je bila oko, luč (Jezus) se je naselila v njej; po svoji božji volji je (njen sin) obrisal njeno dušo, očistil njeno domišljijo, umil njene misli in olepšal njeno devištvo. Če ga je reka, v kateri je bil krščen, na skrivnosten način ponovno spočela in ga je trebuh vodnih tokov nadvse čisto začel rojevati, sveto porajal in ga slavno porodil, spoznaj v čisti rečni strugi podobo za hčer človekovo, ki je spočela brez moža in rodila brez semena in po milosti vzgajala Gospoda milosti. V reki se je rodilo Vzhajajoče Sonce, blisk se je rodil v grobu, na vrhu gore se je zasvetil in zablestel v materinem telesu, ko se je dvignil in se povzpel, je zasijal v svoji luči. (…)

313
Govor III
Na zimo, ki v sadovnjakih otrese jabolka, je nerodovitna trta porodila božji sad. V mrzlem viharju, ki z dreves odpihne vso krasoto listja, nam je ozelenela mladika iz Jesejeve korenike. Decembra, ki prekriva zemlji zaupana semena, je iz telesa Device pognal klas odrešenja. To je nova pomlad, ko setve ozelenijo in prinašajo žetev; posejano je ono božje snopje, izročeno je zemlji, ki jo je nedavno požela smrt, ga pogoltnila in skrila v podzemlje; ta snop pa je zdravilo življenja in je smrt, ki ga je pogoltnila, raztreščilo. To je nova pomlad, ko se po poljih sprehajajo jagnjeta, ko On vstopi v telo Device, potem pa stopi v reko; od tam si po krstu privzame ribiče in vse stvari vodi k sebi in jih v sebi zbira.
V zimskem času, ko zemlja prekine z rojevanjem, se je devištvo naučilo rojevati. December, ki zemlji preprečuje spočenjanje, je prinesel deviško rojstvo. Pastirji prvi vidijo nova jagnjeta; pastirji so prvi iz nebes zvedeli za porod pravega Jagnjeta. Oni stari volk je videl, kako Jagnje sesa na prsih, zbal se je celo svoje preobleke, ko se je namreč preoblekel v ovčji kožuh. Eden iz črede, Jagnje, je namreč postal pastir vseh. On sam je tako odločil, da bo tisti besni pokončevalec ljudi požrl blago jagnje, to pa bo s svojo močjo razklalo svojega požiralca.
Sveti je bival v telesu žene, zdaj pa biva v duhu. Če se je Marija, ki ga je spočela, odpovedala poroki, naj se tudi duša, ki jo je On naselil, varuje prešuštva. Marija je vnaprej zaslutila njegov prihod in se je odpovedala ženinovi postelji. Zdaj pa prebiva v čistih dušah, če vsaj zdaj čutijo, da je navzoč.

324
Mislim, da je vredno napora, kar nameravam storiti, če ponovno omenim vrsto slavnih del, da mi kdo ne bi očital, da sem zamolčal kaj slave, ki gre Devici Mariji. Vsemu svetu je zasijal tisti preradostni dan, vnaprej določen za obnovo človeškega rodu, ko je bil iznenada božji glasnik Gabriel poslan k Devici. Ko je vstopil k njej, jo je vljudno pozdravil in ji z božjimi besedami pojasnil, čemu je poslan. Devico je presenetila novost in se je sprva zmedla. Ko pa je odložila strah, je angela vprašala: Kako se bo to zgodilo, ker ne poznam moža? Angel ji je odvrnil: Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; pri Bogu ni nobena beseda nemogoča. Ko je to zvedela, je, da se ne bi še dalje upirala božji volji, dodala: Glej, dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.
Ker je torej Marija bila poslušna najvišjim božjim sklepom, je Beseda takoj sestopila v njeno telo, ne da bi bila deviška čistost prizadeta in ne da bi bila telesu prizadejana najmanjša bolečina. Zato se je čudoviti v svojem sijaju, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki prihaja na ta svet, izničil, da bi to, kar je Adam po svoji neposlušnosti uničil, on s ponižnostjo obnovil.
Naj obmolkne vsakdo, ki sliši za skrivnost Gospodovega rojstva; s pobožno vero naj počasti angelovo poslanstvo in naj ga ne preiskuje z radovednostjo. Božji vsemogočnosti namreč ni bilo težko iz nas začeti dela odrešenja, ki si ga je naložil za nas.
Marija je torej ta dan za nas postala nebesa, saj je v sebi nosila božanskost. To božanskost je Kristus, ne da bi se umaknil iz Očetove slave, zaprl v tesne meje človeškega telesa, da bi človeka povzdignil v toliko večje dostojanstvo. Iz vesoljnega zbora devic si je izbral edino njo, da bi bila orodje našega odrešenja.

325
V njej so prišle do svojega uresničenja prerokbe vseh pravičnih in prerokov. Iz nje je vzšlo tisto najsvetlejše ozvezdje; ko mu je ljudstvo, ki je hodilo v temi, sledilo kot vodniku, je ugledalo veliko luč.
Marijo je mogoče nadvse primerno imenovati z različnimi imeni. Ona je namreč božje svetišče: iz njega je namreč On prišel ven na povsem drugačen način, kot je vstopil. Ko je namreč vstopil v njeno telo, je bil brez telesa; iz njega je prišel odet v telo.
Ona je tisto skrivnostno novo nebo, v katerem se je naselil Kralj kraljev kot na svojem prestolu. Od tam je prišel na zemljo, s seboj noseč zemeljsko podobo in lik. (…)
Ona je studenec, ki izvira iz Gospodove hiše; iz njega žejnim tečejo žive vode; če se jih kdo dotakne le z ustnicami, ne bo nikoli več žejen.
Vir