Kateheza: “Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20)

Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih skrbi in opravkov, ki zaradi njih postaja naše hrepenenje nekam medlo. Obračajmo svojega duha k molitvi, opozarjajmo se z ustno molitvijo na tisto, po čemer hrepenimo, da se hrepenenje, ki je postalo mlačno, ne ohladi do kraja in, če ga večkrat ne podžgemo, popolnoma ne ugasne.

Tudi apostolove besede: Razodevajte svoje želje Bogu, ne smemo razumeti tako, kot da bi jih morali Bogu šele razodevati, saj jih je poznal, še preden so se zbudile. Naj se jih zavedamo s tiho vdanostjo pred Bogom, ne pa z bahanjem pred ljudmi.

Iz povedanega sledi, da ni odveč in nekoristno moliti tudi dlje, kadar je čas, to se pravi, če s tem ne opustiš drugih pametnih in potrebnih opravkov; sicer pa je treba tudi med temi s hrepenenjem zmeraj moliti. Nekoliko dlje moliti ne pomeni, kot nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj drugega je mnogobesednost, nekaj drugega trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dlje molil. Ali nam ni dal s tem zgled on, ki je v času prav molil, in ki v večnosti z Očetom molitve uslišuje?

Pripovedujejo o bratih v Egiptu, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.

Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi mnogo besed, pač pa bodi v njej mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.
Vir= Bogoslužno branje