KATEHEZA: “O umiranju” (sv. Ciprijan)

 O umiranju – sveti Ciprijan

Ciprijan1. Premnogi od vas, preljubi bratje, imate razsodno pamet, trdno vero in bogovdano srce, da niste zbegani, ko ljudje zdaj v trumah umirajo, marveč da kakor trdne in nepremakljive skale odbijate viharne napade sveta in silne valove sedanjega časa, sami pa se ne daste pobiti, da vas preskušnje ne premagajo, marveč potrjujejo. Vendar pa vidim, da jih je med ljudstvom kar nekaj, ki iz malodušnosti ali iz malovernosti ali zaradi zapeljivosti posvetnega življenja ali zaradi nežnosti svojega spola ali – kar je hujše – zaradi zablod in zmot manj trdno stoje in ne kažejo božje in nepremagljive moči srca. Tega ne smem prikrivati in o tem ne smem molčati, marveč moram, kolikor mi skromne moči dajejo, s polno odločnostjo in z besedami, ki jih zajemam iz Gospodovih knjig, zatirati bojazljivost slabotnega srca, da bo sleherni, kdor je postal božji in Kristusov človek, Boga in Kristusa vreden.

2. Kdor je božji vojščak, preljubi bratje, kdor je v nebeškem taboru in že upa v božje obljube, se mora zavedati, kaj je, da ob nevihtah in viharjih sveta ne bomo trpeli, da se ne bomo vznemirjali, saj je Gospod napovedal, da to pride. S pogledom obrnjenim v prihodnost je opomnil, poučil, pripravil in spodbudil ljudstvo v svoji Cerkvi, naj potrpežljivo prenaša, kar pride, ter vnaprej naznanil in povedal, da bodo po mnogih krajih vojske, lakote, potresi in kuga. In da bi nas strah zaradi nepričakovanih in novih stisk ne potrl, nas je vnaprej opomnil, de se bodo poslednje čase nesreče zmeraj množile. Glejte, godi se, kar je napovedano, in ker se godi, kar je napovedano, pride tudi, kar je obljubljeno, saj Gospod sam obeta in pravi: “Kadar boste videli, da se to godi, vedite, da je blizu božje kraljestvo.” Božje kraljestvo, preljubi bratje, se je pribli alo. Pla ilo večnega življenja in veselje večnega zveličanja in neminljiva sreča in izgubljeni raj prihaja, ko gre svet v zaton; za zemeljskim prihaja nebeško in veliko za majhnim in za minljivim večno. Kje je tu mesto za strah in skrb? Kdo bo tu trepetal in aloval, razen tisti, ki nima upanja in vere? Tisti se boji umreti, ki noče pohiteti h Kristusu. H Kristusu pa noče pohiteti, kdor ne veruje, da bo s Kristusom zakraljeval.

I.

3. Pisano je, da pravični živi iz vere. Če si pravičen in živiš iz vere, če zares veruješ v Kristusa, zakaj ne sprejmeš vabila, ko te Kristus kliče, da boš pri Kristusu in brez skrbi zaradi Gospodovih obljub, in zakaj se ne veseliš, da se boš znebil hudiča? Tistemu pravičnemu Simeonu, ki je bil res pravičen, ki je z živo vero spoljneval božje zapovedi, je Bog razodel, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Kristusa. Ko je otrok Kristus prišel s svojo materjo v tempelj, je Simeon v Duhu spoznal, da je že rojen Kristus, o katerem mu je bilo napovedano. Ko ga je zagledal, je vedel, da bo kmalu umrl. Veseleč se torej, da je smrt že blizu, in zanašajoč se, da ga bo Gospod zdaj zdaj poklical, je vzel dete v naročje in slaveč Gospoda zaklical: “Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje.” Dokazal je in izpričal, da dobijo božji služabniki mir šele takrat, šele takrat popoln in nemoten pokoj, ko daleč od viharjev tega sveta dosežejo varni pristan večne domovine, ko izbrišejo dolg smrti in pridejo do nesmrtnosti. To je namreč pravi mir, to je zanesljivi mir, to je stalna in trdna in trajna varnost.

4. Kaj drugega pa je na svetu, kot da se dan na dan vojskujemo s hudičem, da se zmeraj borimo in bijemo zoper njegove strelice in njegova kopja? Z lakomnostjo, z nečistostjo, z jezo, s častihlepnostjo se nam je bojevati, z mesenimi pregrehami, z vabečimi nasladami sveta imamo nepretrgano in težavno borbo. Človekova duša, ki jo hudič oblega in od vseh strani napada in stiska, komaj sproti odbija napade in se jim upira. Ko si premagal lakomnost, vstaja pohota; ko si s prezirom ugnal častihlepnost, te ozlovolja jeza, napihuje prevzetnost, te vabi pijanost, zavist ruši slogo, ljubosumnost trga prijateljstvo. Priganjajo te, da kolni, četudi božja postava to prepoveduje, silijo te, da prisegaj, četudi ne smeš.

5. Toliko preganjanja trpi dan na dan naša duša, toliko nevarnosti stiska naše srce, pa bi se radi še dolgo nastavljali hudičevemu meču. Bolj bi morali želeti in hrepeneti, da bi prav hitro prišla smrt in bi pohiteli h Kristusu, saj nas je sam poučil in rekel: “Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, a vaša žalost se bo spremenila v veselje.” Kdo ne bi želel biti brez žalosti? Kdo ne bi rad pohitel v veselje? Kdaj pa se bo naša alost spremenila v veselje, nam zopet Gospod sam pojasnuje: “Spet vas bom videl in veselilo se bo vaše srce in vašega veselja vam ne bo nihče vzel.” Kristusa videti pomeni torej veseliti se, in ni veselja, če ne vidimo Kristusa. Kakšna zaslepljenost srca in kakšna neumnost je, ljubiti stiske in trpljenje in solze na svetu in ne hiteti v veselje, ki ga nihče ne more vzeti!

6. To se pa dogaja, preljubi bratje, ker ni vere, ker nihče ne veruje, da je res, kar obeta Bog, ki je resničen, ki je njegova vernikom dana beseda večno trdna. Če ti resen in ugleden mož kaj obljubi, njegovi obljubi seveda verjameš in ne misliš, da bi te utegnil prevarati in speljati, o komer veš, da je v govorjenju in dejanju zanesljiv. Zdaj pa s teboj govori Bog: in ti z nezaupljivim srcem nejeverno omahuješ? Bog ti obeta nesmrtnost in večnost, če se ločiš s sveta; in ti dvomiš? To se pravi Boga prav ni ne poznati; to se pravi Kristusa, gospoda in učitelja vernih, žaliti z grehom nejevernosti; to se pravi biti v Cerkvi, pa v hiši ne imeti vere.

7. Kolikšen dobiček je, ločiti se s sveta, je pokazal Kristus, učitelj našega zveličanja in naše sreče. Ko so se njegovi učenci žalostili, ker jim je rekel, da pojde kmalu od njih, jim je dejal: “Ko bi me ljubili, bi se bili razveselili, da grem k Očetu.” Poučil nas je in nam pokazal, naj se raje veselimo kot pa žalujemo, kadar gredo s sveta dragi, ki jih ljubimo. Na to misli blaženi apostol Pavel, ko pravi v svojem pismu: “Življenje je meni Kristus in smrt dobiček.” Za največji dobiček ima, da ga svetne vezi več ne držijo, da ni več izpostavljen grehom in meseni pokvarjenosti, da je osvobojen bridkih stisk in gre rešen strupenega hudičevega žrela v veselje večnega zveličanja, kamor ga kliče Kristus.

II.

8. Toda nekatere bega, da sila bolezni, ki razsaja, grabi prav tako naše kot pogane, kakor da je kristjan zato sprejel vero, da bi užival svet in življenje, ne da bi se ga prijelo zlo, ne pa zato, da bi se ohranil za prihodnje veselje, ko je tu preterpel vse zoprnosti. Nekatere bega, da zdaj umiramo kakor drugi. Česa pa nimamo na tem svetu kakor drugi, dokler imamo po postavi prvega rojstva isto mesto kakor drugi? Dokler živimo tukaj na svetu, nas s človeškim rodom enako meso veže, duh pa loči. Dokler si torej to minljivo ne bo nadelo neminljivosti in to umrljivo ne bo prejelo neumrljivosti in dokler nas Kristus ne bo pripeljal k Očetu, so nam s človeškim rodom vse nadloge mesa skupne. Tako lakota ne izbira, ko je zemlja zaradi bornih pridelkov lačna. Tako ujetništvo zajame vse skupaj, če sovražnik napade in zasede mesto. In ko jasno nebo ustavi dež, trpijo vsi enako sušo. In ko skalnate čeri razbijejo ladjo, je brodolom skupen vsem brodarjem brez izjeme. In prav tako kakor druge nas bolijo oči, trese mrzlica, muči revma, dokler nosimo v tem življenju isto meso kakor drugi.

9. Da, če kristjan pomisli in se zave, kako in čemu je vero sprejel, bo vedel, da mora v sedanjem življenju več trpeti kot drugi, ker se mora huje boriti s hudičevim zalezovanjem. Božje pismo nas uči in opozarja: “Sin, ko stopiš v božjo službo, stoj v pravičnosti in strahu in pripravi svojo dušo za preizkušnjo.” In dalje: “Prenašaj bolečine in imej potrpljenje v svoji ponižnosti, zakaj v ognju se preizkuša zlato in srebro, božji ljubljenci pa v peči poniževanja.”

10. Joba izguba imetja, smrt otrok, huda nadloga črvivih ran ni potrla, marveč potrdila. V svojih borbah in bolečinah je pokazal potrpežljivost bogovdanega srca in rekel: “Nag sem prišel iz telesa svoje matere in nag pojdem pod zemljo. Gospod je dal, Gospod je vzel. Kakor je bilo Gospodu všeč, tako se je zgodilo. Bodi češčeno Gospodovo ime.” Ko ga je žena zelo priganjala, naj Gospodu toži in očita, ker ne more več prenašati bolečine, ji je odgovoril: “Kakor katera izmed neumnih žena si govorila. Če smo dobro prejemali iz božje roke, zakaj bi hudega ne prenesli? V vsem tem, kar ga je zadelo, se Job s svojimi ustnicami ni pregrešil pred Gospodom.” Zato pa mu je Gospod Bog dal spričevalo: “Ali si videl mojega služabnika Joba? Ni mu namreč enakega na zemlji, mož brez graje, pravi častilec Boga.” Ko je Tobija, ki je lepo živel in opravljal mnogo hvalevrednih del usmiljenja, oslepel, se je v nesreči bal Boga in ga slavil; nezgoda, ki ga je zadela na telesu, mu je bila v večjo hvalo. Tudi njega je skušala njegova žena zapeljati: “Kje so tvoja pravična dela? Glej, kaj trpiš?” Toda on, stanoviten in trden v božjem strahu in oborožen z zaupanjem in bogaboječnostjo za potrpežljivost v trpljenju, se v bolečinah ni vdal skušanju svoje slabotne žene, marveč si je s še večjo potrpežljivostjo pri Bogu še več zaslužil. Angel Rafael ga je pozneje pohvalil: “Božja dela razodevati in hvaliti je častitljivo. Zakaj, kadar si molil ti in tvoja snaha Sara, sem nosil spomin vajine molitve pred obličje božjega veličastva. In ko si mrtve s preprostim srcem pokopaval in ker si brez obotavljanja vstal in puščal svoje kosilo in hodil pokopavat mrliče, me je Bog poslal, da te preizkusim, in zopet poslal, da ozdravim tebe in tvojo snaho Saro. Jaz sem namreč Rafael, eden izmed sedmih svetih angelov, ki stojimo in bivamo pred božjim veličastvom.”

11. Tako potrpežljivost so pravični zmeraj gojili, to Gospodovo zapoved so apostoli stanovitno spolnjevali, da v nadlogah niso godrnjali, marveč so pogumno sprejemali vse, kar se na svetu dogaja. Judovsko ljudstvo pa je s tem vedno grešilo, da je prerado godrnjalo zoper Boga. Kakor Gospod Bog v etrti Mojzesovi knjigi spričuje: “Nehajo naj godrnjati zoper mene, pa ne bodo umrli.” V nadlogah ne smemo godrnjati, preljubi bratje, marveč moramo potrpežljivo in hrabro prenašati, kar koli se zgodi, zakaj pisano je: “Daritev Bogu je potrt duh, potrtega in ponižnega srca Bog ne zametuje.” Tudi v Peti Mojzesovi knjigi Sveti Duh opominja po Mojzesu: “Gospod, tvoj Bog, te bo krotil in ti pošiljal lakoto in razodelo se bo v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne.” In zopet: “Gospod, vaš Bog, vas skuša, da bi spoznali, ali ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo.

12. Tako je Abraham ugajal Bogu. Da bi mu bil všeč, se ni bal izgubiti svojega sina in se ni obotavljal usmrtiti svojega otroka. Če ne moreš prenesti izgube svojega sina, ki ga smrtna bolezen ugrabi po svoji postavi in usodi, kaj bi storil, če bi se ti ukazalo, da umori svojega sina? Božji strah in vera te mora narediti pripravljenega za vse. Naj te zadene izguba premoženja, naj te zadenejo v hudi bolezni dolge in krute bolečine udov, naj te zadene bridka in žalostna ločitev od žene, od otrok, od drugih umrlih: vse to naj ti bo ne spotika, marveč borba; vse to naj ne oslabi in zlomi kristjanu vere, marveč naj pokaže hrabrost v borbi, kajti vse krutosti sedanjega zla je treba zaničevati v zaupanju na prihodnje dobrine. Ni zmage, če prej ni boja; ko pa se v spopadu pridobi zmaga, se zmagovalcem da tudi venec. Krmilar se spozna v viharju, v boju se vojak preiskusi. Lahko se je hvaliti, ko ni nevarnosti; borba z zoprnostmi pokaže pravo vrlino. Globoko ukoreninjenega drevesa ne omajajo viharji, ki se vanj zaganjajo; v močno ladjo, ki je trdno spahnjena, valovi butajo, pa jo ne prevotlijo; ko se na gumnu mlati žito, se klena in zdrava zrna ne zmenijo za veter, prazne pleve pa sapa odnese.

13. Tako je tudi apostol Pavel, ki se mu je razbila ladja, ki je bil pretepen, ki je pretrpel mnogo hudih muk na mesu in telesu, trdil, da ga to ne boli, ampak krepi; čim hujše nadloge ga tarejo, tem bolj se kaže prava moč: “Dan mi je trn v meso, angel satanov, ki me bije, da se ne bi prevzel. Zaradi tega sem trikrat prosil Gospoda, da bi odstopil od mene; a rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se spopolnjuje v slabosti’.” Kadar torej besni bolezen in slabost in kaka kuga, tedaj se naša moč spopolni, tedaj vera, če je v preskušnji stanovitna, prejme venec, kakor je pisano: “Lončarsko posodo preiskusi peč, pravične ljudi pa preizkušnja bridkosti.” Med nami in med drugimi, ki ne poznajo Boga, je ta razlika, da oni v nadlogah tožijo in godrnajo, nas pa nadloge ne odvrnejo od kreposti in vere, marveč nas v trpljenju potrdijo.