Kateheza: “O očenašu” (sveti Ciprijan)

Iz razprave O očenašu sv. Ciprijana, škofa in mučenca (Št. 13 in 15)

Ciprijan

Bog nas je ustvaril in nas tudi uči moliti
Evangeljske zapovedi, preljubi bratje, niso nič drugega kakor božji nauki, kakor temelji, na katerih se gradi upanje, kakor podpore, ki dajejo veri moč, jed, ki hrani srce, vodilo, ki kaže pravo pot, pomoč, da dosežemo zveličanje. Ko poučujejo na zemlji ukaželjne duše vernikov, jih vodijo v nebeško kraljestvo.

Bog je dal že po prerokih, svojih služabnikih, marsikaj povedati in oznaniti. Toda koliko vzvišenejše je, kar govori Sin, kar božja Beseda, ki je v prerokih prebivala, sama na glas spričuje. Ne veleva več, naj ji pripravimo pot, ko pride, marveč je že sama prišla in nam odpira in kaže pot. Gospod nas vodi in napeljuje, da razsvetljeni od luči milosti hodimo po poti življenja mi, ki smo prej blodili po smrtni temi in bili zaletavi in slepi.

Med drugimi svojimi zveličavnimi opomini in božjimi zapovedmi, s katerimi je poskrbel za zveličanje svojega ljudstva, nas je sam učil tudi besedila molitve, s katero nas je sam opomnil in poučil, česa naj prosimo. On, ki nam je dal življenje, nas je učil tudi moliti. Učil nas je v tisti dobrotljivosti, v kateri nam je milostno dal in podelil tudi vse drugo, da nas Oče tem rajši posluša, ko govorimo z njim s prošnjo in molitvijo, katero nas je Sin naučil.

Napovedal je bil, da pride ura, ko bodo pravi molivci Očeta molili v duhu in resnici, in je spolnil, kar je bil obljubil, da bi po njegovem izročilu prav in v duhu molili, kateri smo po njegovi posvetitvi prejeli Duha in resnico.

Katera molitev more potemtakem biti bolj duhovna od tiste, ki nam jo je dal Kristus, on, ki nam je poslal Svetega Duha? Katera prošnja je bolj pravilna pri Očetu kakor tista, ki je prišla iz ust Sina, njega, ki je resnica? Drugače moliti kot je on učil, ni več zgolj nevednost, marveč celo greh, ko je sam zatrdil in rekel: Zametate božjo zapoved, da se držite svojega izročila.

Molimo torej, preljubi bratje, kakor nas je naš učitelj Bog poučil. Ljuba in prisrčna molitev je, če Boga prosimo z njegovimi besedami, če pridemo pred njega s Kristusovo molitvijo.

Ko molimo, naj Oče v tem spozna besede svojega Sina. On, ki prebiva v naših srcih, bodi tudi v naši besedi. Ko ga že imamo pri Očetu za zagovornika za naše grehe, izgovarjajmo besede tega zagovornika, kadar kot grešniki prosimo odpuščanja svojih grehov. Kajti, ker pravi, da nam bo Oče dal, kar koli bomo prosili v njegovem imenu, koliko uspešneje dosežemo, kar prosimo v imenu Kristusa, če prosimo z njegovo molitvijo!

Vir: Bogoslužno branje 1