Kateheza: “O napredku v resnicah krščanskega nauka” (sveti Vincenc – duhovnik in opat)

sveti Vincenc - duhovnik in opatIz prve knjige opominov sv. Vincencija Lerinskega, duhovnika (23. pogl.)

Ali v Kristusovi Cerkvi in njenem nauku ne sme biti nobenega napredka? Seveda, in sicer vedno večji. Zelo bi se zameril Bogu, kdor bi ljudem ne privoščil napredka. Verski nauk mora napredovati, spreminjati pa se ne sme. Bistvo napredka je notranja obogatitev, a kar se spreminja, se prevrača v drugo.

Posamezniki vseh časov kakor Cerkev skoz stoletja morajo neprestano rasti in napredovati v umnosti, vednosti in modrosti. Toda krščanski nauk mora ostati v svojem redu nedotaknjen, namreč da verske resnice ostanejo iste po vsebini in pomenu.

Vera naj posnema zakonitost, ki velja v naravi. Telesni udje rastejo, se razvijajo in izpopolnjujejo, a ostanejo vedno isti. V človeku je velika razlika med cvetočo mladostjo in starostno zrelostjo. Toda oseba, ki se je postarala, je istovetna z nekdanjim mladostnikom. Spremenijo se življenjske razmere in okoliščine, človeška narava in oseba pa sta vedno isti.

Majhni so dojenčkovi udje, mladeničevi so mnogo večji, pa so vendar popolnoma isti. Kolikor jih ima otrok, toliko jih bo imel mož. Če se nekaj razvije šele v zrelejši dobi, je bilo v telesu kakor v kali že od začetka. Vse, kar imajo pozneje starčki, so že prej imeli tudi kot otroci.

Brez dvoma je napredek nekaj naravnega. Zakon rasti razodeva čudovito božjo modrost, ki je položila v otrokovo telo zametke, iz katerih naj se razvijejo vse oblike odraslega človeka.

Ko bi se ustroj človeškega telesa pozneje tako spremenil, da ne bi bil več podoben svoji vrsti, ako bi bil na primer kak ud dodan ali okrnjen, bi propadlo celo telo, se iznakazilo in pohabilo. Ista pravila veljajo tudi za razvoj resnic krščanskega nauka, ki se skoz stoletja poglablja, v teku časa oplaja in v vseh dobah znova in znova pomlaja.

»Naši predniki so že od začetka vsejali na njivi svete Cerkve seme krščanske vere. Bilo bi krivično in neprimerno, ako bi mi, njihovi sinovi, pobirali ljuljko podtaknjene zmote namesto pristne pšenice čiste resnice.

Rajši povsem pravilno in dosledno odklanjajmo neskladja med prvotnim in sedanjim naukom. Pobirajmo tisto zrnje čiste resnice, ki so ga vsejali in je dozorelo. V kolikor pa se je v teku časa razvilo in naraslo, ga z veseljem gojimo tudi danes.
Vir= Bogoslužno branje