Kateheza: O Mojzesovem življenju (sv. Gregor iz Nise)

Iz razprave svetega Gregorja, škofa iz Nise
sv. Gregor iz Nise
Prijateljstvo z Bogom se v človekovem življenju stopnjuje Veliki  Mojzes  se  je  začel  tako  vzpenjati  po lestvi, na vrhu katere stoji Bog, da se ni nikoli ustavil, temveč se je vzpenjal s klina na klin, teh višjih pa nikoli ne zmanjka. Ko je dospel do tolikih višin, se ni zadovoljil s tem, kar je že trajno  užival,  temveč  je  prosil,  da  bi  gledal Boga, toda ne takega, kakor ga je dotlej gledal, temveč, kakršen je sam v sebi ta, ki je predmet njegovega hrepenenja. Mislim,  da  ga  je  ta  velika  želja  navdajala  v njegovih videnjih in ga spodbujala od tega, kar je razumel, k tistemu, kar mu je bilo še prikrito. Ljubil je najvišjo lepoto; menil je, da je tisto, kar je že videl, podoba dobrine, ki mu je ostala nevidna,  on  pa  je  želel  uživati  samo  izvirno stvarnost.  To  je  torej  izrazil  z  ono  pogumno prošnjo  na  gori:  da  bi  užival  božjo  lepoto  ne več v ogledalu in v podobi, temveč iz obličja v obličje.

Božji glas je dovolil Mojzesu, po tem, kar je zanikal,  tisto,  kar  je  Mojzes  iskal,  ko  mu  je  z malo besedami odkrival svojo globino. Dovolil mu je tisto, kar je iskal, ni mu pa obljubil, da se mu bo želja popolnoma izpolnila ali da bi ga  minila.  Nihče  namreč  ne  more  Boga  tako videti,  da  bi  ga  minila  želja  gledati  ga,  saj  ko Boga enkrat vidiš, te ne mine želja, da bi ga še gledal.
Božja narava je neskončna, neskončnega ni mogoče doumeti. Zato tisti, ki želi gledati božjo lepoto in se za to trudi, ne more priti do konca.
In to je v resnici gledanje Boga, da se ta želja nikdar ne nasiti. Zato je potrebno, da pri gledanju, kakor nam je mogoče, zahrepenimo po še popolnejšem gledanju in tako nam noben konec ne bo prekrižal poti k tej dobrini, kajti ona  sama  nima  konca,  niti  se  ne  more  z  njo noben želja nasititi.
V  tem  kratkem  premišljevanju  imaš  moje misli o popolnosti krepostnega življenja. Zato sem  tudi  spisal  Mojzesovo  življenje  kot  vzor popolnosti, iz katerega more vsak od nas, kdor posnema njegov nauk, orisati značilnosti one lepote, ki je bila njemu pokazana. Da je Mojzes res  dosegel  vso  človeku  dostopno  popolnost, vemo iz pričevanja tega Božjega glasu: »To, kar si rekel, bom tudi storil; kajti našel si milost v mojih  očeh  in  poznam  te  po  imenu«  (2  Mz 33,17). Bog sam ga je imenoval svojega prijatelja.
Ko  je  Bog,  žaljen  z  grehi  ljudstva,  hotel  vse uničiti, je Mojzes hotel rajši z ljudstvom umreti, kot brez njega živeti. Tedaj se je Bog potolažil in se mu prikazal kot prijatelj. Vse to nam priča, da je on dosegel vrh človeške popolnosti.
Ker  smo  iskali  popolnost  človeškega  življenja in smo jo, kolikor je mogoče, našli, nam ne ostane drugega, kot da živimo po tem vzoru in v  svoje  življenje  prenesemo  tisto,  kar  nam  je predložila bolj vzvišeno pojmovana zgodovina, da nas tako naredi in spozna za svoje prijatelje. Popolnost pa je v tem: da se napak ne izogibamo  iz  strahu  pred  kaznimi  kot  sužnji,  in čednosti  ne  objamemo  iz  upanja  nagrade, kakor  se  trgovec  loti  dela  in  pogodb, temveč, da se ne oziramo na obljube, ki nam jih hrani upanje,  in  da  imamo  za  edino  zlo,  če  bi  se oddaljili  od  božjega  prijateljstva,  edino  dobro pa, kadar smo božji prijatelji. Po moji sodbi bo človeško  življenje  samo  tako  doseglo  popolnost.  Ko  to  doseže,  bo  dvignjen  duh  težil  za vedno vzvišenejšimi in bolj božjimi stvarmi, to pa nam bo skupen dobiček v našem Gospodu Jezusu  Kristusu,  kateremu  čast  in  oblast vekomaj. Amen.