Kateheza: “Gospodova molitev” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 11, 21- 12, 22)

Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo in opozarjamo, česa naj prosimo, nikar pa da bi menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo.

Z besedami: Posvečeno bodi tvoje ime poživimo v sebi hrepenenje po tem, da bi božje ime, ki je zmeraj sveto, imeli tudi ljudje res za sveto in bi ga ne onečaščali: to koristi ne Bogu, ampak ljudem.

Ob besedah: Pridi k nam tvoje kraljestvo, ki bo kajpada prišlo, če hočemo ali nočemo, zbudimo v sebi željo po tem kraljestvu, da bi prišlo k nam in bi bili vredni kraljevati v njem.

Ko rečemo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, prosimo Boga voljne pripravljenosti, da bi spolnjevali njegovo voljo tako, kakor jo spolnjujejo njegovi angeli v nebesih.

V prošnji: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pomeni beseda danes toliko kot »v tem času«; tu prosimo za zadostno mero potrebnih reči in označujemo z besedo kruh vse potrebščine, med katerimi je kruh pred vsemi drugimi, ali pa prosimo za zakrament, ki je nam vernikom v sedanjem času potreben, da dosežemo ne srečo tega časa, marveč večno srečo.

Z besedami: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, sami sebe opominjamo, česa naj prosimo in kaj naj storimo, da bomo vredni uslišanja.

Ko pravimo: Ne vpelji nas v skušnjavo, sami sebe opozorimo, naj prosimo, da nas, odtrgane od božje pomoči, skušnjava ne premoti, da vanjo privolimo, ali da nam vzame pogum, da se ji vdamo.

Ob besedah: Reši nas hudega, obudimo misel, da še nismo v tisti blaženosti, kjer nam ne bo nič več hudo. In ta sklep Gospodove molitve je tako vseobsegajoč, da lahko vsak kristjan v sleherni nadlogi z njim vzdihuje, ob njem preliva solze, z njim začenja, se pri njem mudi in z njim svojo molitev končuje. S temi besedami naj bi se nam bistvo molitve same vtisnilo v srce.

Če uporabljamo katere koli druge besede, ki si jih molivčeva pobožnost, ali vnaprej priredi, da si gorečnost razvname, ali se jih pozneje domisli, da si gorečnost okrepi, z njimi ne povemo – če le prav in v redu molimo – nič drugega, kakor kar obsega Gospodova molitev. Kdor pa uporablja besede, ki se ne dajo spraviti v sklad s to evangeljsko molitvijo, recimo, da sicer ne moli pregrešno, a moli vsaj le po človeško; vendar nisem uverjen, da bi ne bilo pregrešno, ker v Duhu prerojenim se spodobi moliti samo duhovno.
Vir= Bogoslužno branje