Jožefmarija Escrivá de Balaguer

Opus Dei v Sloveniji

Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil v Barbastru (pokrajina Huesca, Španija) 9. januarja leta 1902.

Njegovima staršema je bilo ime José in Dolores. Imel je pet bratov in sester: Carmen (1899-1957), Santiaga (1991-1994) in druge tri sestre, ki so bile mlajše od njega in so mlade umrle. Zakonca Escrivá sta svoje otroke globoko krščansko vzgojila.

Njegov oče, ki je bil trgovec s tkaninami, se je moral leta 1915 preseliti v Logroño, kjer si je našel drugo delo. V tem mestu je Jožefmarija prvič zaznal svojo poklicanost. Potem ko je na snegu opazil sledi golih nog nekega redovnika, je začutil, da Bog želi nekaj od njega, ne da bi prav vedel kaj. Mislil je, da bi to mogel lažje odkriti, če bi postal duhovnik, in začel se je pripravljati na duhovništvo, najprej v Logroñu, pozneje pa še v semenišču v Zaragozi. Upošteval je nasvet svojega očeta in se lotil tudi študija civilnega prava ter se kot zasebni študent vpisal na univerzo v Zaragozi. José Escrivá je umrl leta 1924 in Jožefmarija je postal glava družine. V duhovnika je bil posvečen 28. marca leta 1925 in začel svojo službo najprej v neki podeželski župniji, potem pa v Zaragozi.

Leta 1927 se je z dovoljenjem svojega škofa preselil v Madrid, da bi dosegel doktorat iz prava. Tam mu je 2. oktobra leta 1928 Bog pokazal poklicanost, ki ga je že več let navdihovala, in ustanovil je Opus Dei. Od takrat dalje si je z vso svojo močjo začel prizadevati za razvoj tega, kar mu je Bog naročil, naj ustanovi, hkrati pa je še naprej opravljal pastoralno službo, ki mu je bila zaupana; ob njej je bil vsak dan v stiku z boleznijo in revščino v bolnišnicah in v revnejših četrtih Madrida.

Ko je leta 1936 izbruhnila državljanska vojna, je bil Jožefmarija v Madridu. Preganjanje kristjanov ga je prisililo, da se je zatekel v različne kraje. Na skrivaj je opravljal duhovniško službo, dokler se mu ni posrečilo, da je zapustil Madrid. Potem ko je prečkal Pireneje in se zatekel na jug Francije, se je naselil v Burgosu. Ob koncu vojne leta 1939 se je vrnil v Madrid. V naslednjih letih je vodil veliko duhovnih vaj za laike, duhovnike in redovnike. Leta 1939 je dokončal študij za doktorat iz prava.

Leta 1946 se je naselil v Rimu. Na Lateranski univerzi je dosegel doktorat iz teologije. Imenovan je bil za svetovalca dveh vatikanskih kongregacij, postal je častni član Papeške teološke akademije in častni papeški prelat. Pozorno je spremljal priprave in srečanja Drugega vatikanskega koncila (1962-1965) in gojil tesne stike z različnimi koncilskimi očeti. Iz Rima se je večkrat odpravil v različne evropske države, kjer je spodbudil začetek in utrditev dejavnosti Opus Dei. Iz istega razloga je v letih 1970-1975 opravil dolga potovanja v Mehiko, na Iberski polotok, v Južno Ameriko in v Gvatemalo, kjer je vodil srečanja in kateheze z nadvse številnimi skupinami ljudi.

Umrl je v Rimu 26. junija leta 1975. Tisoči ljudi, med njimi številni škofje iz različnih držav – skupaj ena tretjina škofov z vsega sveta – so prosili Sveti sedež za začetek postopka za kanonizacijo.

17. maja leta 1992 je Janez Pavel II. razglasil Jožefmarija Escrivája za blaženega na Trgu svetega Petra v Rimu ob navzočnosti 300.000 ljudi. »Z nadnaravnim uvidom,« je dejal papež v pridigi, »je blaženi Jožefmarija neutrudno oznanjal vsesplošno poklicanost k svetosti in k apostolatu.«

Deset let pozneje, 6. oktobra leta 2002, ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika. V nagovoru zbrani množici je dejal: »Sveti Jožefmarija je bil poklican, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajna opravila pot posvečenja. Lahko bi rekli, da je bil svetnik vsakdanjosti.«
Vir