Zdi se, da je na postmodernem trgu strpnost ena najbolj cenjenih vrednot. V dobi, ko je etični relativizem vsiljevan s tako surovostjo, da naravnost posurovlja, se zdi, da je strpnost absolutna dobrina, ki jo je treba iskati in braniti za vsako ceno. Seveda drži to le, kadar je predmet strpnosti »politično pravilen«.

V teoriji je mogoče tolerirati vse, v praksi pa niso tolerirane meje, ki bi jih dali »svobodi«. Strpen moraš biti do vsega, seveda le, dokler kdo ne kritizira zlorabljanja demokracije. Strpen moraš biti, vendar se diskriminira družine s številnimi otroki, ali take, ki ne uporabljajo »družbeno sprejetih« kontracepcijskih sredstev, ali tiste, ki se trudijo živeti čisto, ali želijo osnovati družino na tradicionalnih, verskih vrednotah. Do vsega je treba biti strpen, razen do tistega, do česar strpneži niso strpni.

Ni strpnosti do reda, ne do avtoritete, ne do hierarhije, skratka do ničesar, kar bi oviralo »svobodo«. Vseprek vpijejo, da je »svoboda« absolutna vrednota, ki jo je treba braniti, pri tem pa pozabljajo, da je prava svoboda osnovana na Resnici in je usmerjena v Dobro. Kritika laicizma – ki ni isto kot laičnost – ni dovoljena. Svobodomisleci, svobodnjaki, ateisti, agnostiki, marksisti in nasprotniki krščanstva vseh vrst so se zarotili, da bodo vpeljali v vzgojo moralni relativizem, kjer bodo ponižali resnico v imenu lažne svobode.

Ni dovoljeno reči, da se večina lahko moti. Demokracija, ki ima resnično velike kreposti, ima – kot vsak politični sistem – tudi svoje šibke točke in jo je zaradi teh mogoče tudi zlorabljati. Danes, denimo, večina sklene, da je treba pokojnine zvišati, jutri pa, ko se okoliščine spremenijo, da jih je treba znižati. Katera od obeh večin ima prav? Jasno, da je v navedenem primeru mogoče imeti različna mnenja in da je mogoče v takih primerih mnenje tudi spreminjati. Kadar pa se odloča o zakonih glede splava, ali če smejo homoseksualni pari posvajati otroke ter o podobnih zablodah, ki nasprotujejo življenju, družini in psihološkemu zdravju otrok, in to celo v nasprotju z znanstvenimi izsledki, takrat je problem veliko bolj jasen. Demokracijo je mogoče uporabljati proti resnici. Seveda pa kaj takega ni dovoljeno omeniti, ker te sicer označijo za fašista, pa tudi, ker je to enostavno nesprejemljivo.

Ni sprejemljivo, da bi starši vzgajali otroke in mladino v duhu vrednot, ki so jih prejeli od svojih prednikov. Celo ustanove, h katerim se zatekajo ljudje pred navalom medijev, uvajajo model liberalne drže, ker kaj drugega ne bi bilo sprejemljivo. Da se razumemo. Informacije o umetnih sredstvih za zaščito pred AIDS-om in nezaželeno nosečnostjo je najti povsod in v izobilju. Naravna sredstva, ki niso le varnejša, ampak pomenijo tudi spremembo vedenja, navadno niso niti omenjena; morda zato, ker zanima ekologe predvsem reševanje kitov.

Prav tako je nesprejemljivo, če kdo izrazi misel, ki je v nasprotju s tistim, kar naj bi bilo »politično pravilno«. Kdor se drzne kaj takega, mu bodo očitali nestrpnost, konservativnost, mračnjaštvo, fundamentalizem, zaostalost, predpotopnost in podobno, kar ga kot človeka ponižuje. Kadar nimajo ugovorov, da bi z njimi napadali ideje, napadajo osebe, ki jih izražajo.

Ne prenašajo, da bi kdo, ki misli drugače, to javno povedal. Samo strpneži, tudi tisti, ki jih imamo za »dobre«, morejo izražati svoja mnenja v medijih, katere imajo vedno na razpolago. Neusmiljeno kritizirajo take, ki nesoglasja ne skrivajo v skritem prostoru svoje vesti, da ti morda ne bi negativno vplivali na »nov svetovni red«, na »globalno vas«, katero nameravajo zgraditi na močvirnih temeljih »strpnosti«.

Ne prenašajo, da bi se moški in ženske obnašali kot taki, da bi se zaljubljali, poročali in imeli otroke, veliko otrok, in da bi se jim homoseksualnost zdela odvratna. Pravijo, da je ta »naravna«. Če je tako, zakaj se taki ne razmnožujejo na naraven način? Vendar če kdo izreče kako podobno misel, ga bodo diskriminirali, hkrati pa njemu očitali diskriminacijo!

Ne prenašajo, da bi imeli ženske in moški v družbi podobne vloge kot njihovi starši, da mož dela in da se žena posveča domu. V takih primerih skušajo ženski vzeti pomembnost in jo prepričati, da nima doma nobene možnosti, da bi razvila svojo osebnost.

Ne prenašajo skromnosti. Takega, ki nasprotuje porabništvu, bolestnemu iskanju tvarnih dobrin in preizskušanju vseh mogočih užitkov, gledajo postrani. Kako je mogoče, da nekdo daje prednost še enemu otroku pred novim avtomobilom? Kako je mogoče, da bi kdo celo mislil na prostovoljno delo za druge, če pa bi v istem času mogel doseči zase večjo udobnost, si ogledati svet in si »kupiti srečo«?

Tudi kritika splava je nesprejemljiva. Pravijo, da ima mati »pravico« do svojega telesa in da je treba to pravico spoštovati. Kadar pa se kdo sklicuje na pravico spočetega življenja, da mu ne bi odvzeli legalnega varstva, pa zanikajo, da bi to bil človek, čeprav je znanstveno dokazano, da se življenje prične s spočetjem. Ko ne morejo več braniti svojih stališč z »znanstvenimi« razlogi, poskušajo z vprašanjem vesti, z razlogom manjše škode, z maltuzianskimi strahovi in vsemi mogočimi argumenti, ki niso nujno racionalni. Znanstvene ugotovitve naposled niso več pomembne in jih je treba žrtvovati v imenu »strpnosti«.

Ni sprejemljivo, da bi direktorji pomembnih sredstev javnega obveščanja objavili fotografijo nerojenega otroka, ko prijema s svojo ročico prst zdravnika, ki ga operira. Prav tako ne poročajo o škandalu, ki je nastal ob prepovedi te fotografije in sodnih procesih, ki so sledili in katere so sprožili znani »strpneži«. Istočasno so ista glasila polnila strani z nepomembnimi novicami.

Ni sprejemljivo, da bi bili na debatnih televizijskih programih večinoma »normalni« ljudje. Vedno seveda vključijo katerega, treba je biti toleranten, a množica vseh mogočih udeležencev ga malokdaj pusti do besede. Komaj zine, že ga »strpneži« napadejo, nato pa pod pretvezo kakih neobstoječih nasprotij uporabijo razpoložljivi čas z argumenti proti normalnemu mišljenju navadnega človeka. Na ta način postanejo njihove blodne ideje polagoma in z neprestanim ponavljanjem nesmislov – normalne in za javno mnenje sprejemljive. Tako delujejo manipulatorji množic, tako zlorabljajo svoboščine, ki nam jih nudi demokracija.

Prav tako ni sprejemljivo, da bi tisti, ki morajo govoriti resnico po službeni dolžnosti, to jasno povedali. Nanje izvajajo pritisk, naj stvari olepšajo; nekateri se vdajo skušnjavi, da bi jih javno mnenje hvalilo, vendar je tudi veliko pogumnih, ki kljub pritiskom tega ne storijo. Take, ki govorijo, kar je res, ne glede na to, koga to prizadene in koga zaboli, obrekujejo, mažejo ter ponarejajo njihove misli, vse to z enim samim namenom – utišati resnico.

Ne trpijo, da bi živeli krščansko, prav kakor tudi ne, da bi zidali katedrale v arabskem svetu. Kristjane ponekod preganjajo, zapirajo in mučijo kakor v času cesarja Diokleciana, med tem pa ne manjka takih, ki se v imenu strpnosti veselijo postavljanja mošej v tradicionalno krščanskih deželah. O tem govorijo le nekatere katoliške agencije. Nerazumljivo je tudi, da ni sprejemljivo zagovarjati pravico palestinskega ljudstva do bolj človekoljubnega ravnanja s strani Izraelcev. Če si kdo drzne kaj takega, mu grozi nevarnost, da ga obtožijo antisemitizma. Mediji se te teme izogibajo in Palestinci so sistematično utišani, ker nekateri v javnih glasilih ne znajo ločiti vere od politike.

Ne trpijo, da ljudje ne bi bili »strpni«, a se pri tem razume strpnost kot pasivno odobravanje – ali nemoč – pred vsemi mogočimi moralnimi zablodami, kar si jih more izmisliti človeška iznajdljivost. Ne trpijo, da bi sodili, ne morda osebe, temveč ideje, ki usmerjajo njihovo vedenje: Ne trpijo resnice.

Nestrpnost strpnih je sad skrajne strpnosti tako imenovanih »nestrpnih«. Kajti mi, ki smo obtoženi kot taki, smo popustili in se jim nismo postavili po robu na področju idej, kjer bi imeli vse prednosti na podlagi resnice, z razumom in s pomočjo znanosti. Pa smo spali na lavorikah iz strahu, »kaj bodo rekli«, iz strahu, da ne bi bili »napredni«. Zdaj je čas, da podvojimo napore, da delamo z močjo in potrpljenjem za to, da se odpravi največjo hinavščino v zgodovini, pred katero zbledi celo farizejski zgled. Na vse načine je treba poskušati, da se vrne strpnosti pravi pomen, pa tudi pravo mesto med družbenimi vrednotami.