Ekologija okolja in ekologija človeka

Varovanje okolja je eno prednostnih vprašanj, s katerimi se sooča sodobna družba. Podnebne spremembe so tudi eno izmed področij, ki zaznamuje slovensko predsedovanje Evropski zvezi. Kaj lahko o ekologiji pove družbeni nauk Cerkve? Poglejmo v knjigo, ki sta jo nedavno izdala škof (tajnik Papeškega sveta za pravičnost in mir Giampaolo Crepaldi) in okoljski strokovnjak (znanstvenik Paolo Togni).

Pri italijanski založbi Cantagalli sta avtorja konec lanskega leta objavila knjigo z naslovom Ekologija okolja in ekologija človeka, v kateri nakazujeta za prevladujočo miselnost in tudi za okoljevarstvenike v marsičem nove poglede na varovanje okolja. Oglejmo si nekatera sporočila.

»Pravilo posredne uresničitve«

Izkušnje kažejo, da je težko doseči cilj, če smo pretirano osredotočeni neposredno na sam cilj, manj pa na širše okoliščine, ki bi k temu lahko pripomogle. Da bi učinkovito varovali okolje, bi morali usmeriti pozornost ne samo na naravo v materialnem smislu, temveč tudi na človeka in njegovo poklicanost in na Boga, ki je hotel človeka povezati s stvarstvom. Zato tudi »ekologije okolja« ne moremo obravnavati ločeno od »ekologije človeka«.

Na prvi pogled se zdi nenavadna trditev, da bi, če bi hoteli razviti kulturo varovanja okolja, morali zavzeti določeno razdaljo in pozornost usmeriti predvsem na resnično blaginjo človekove osebe in družbe. Toda le tako nam bo na primer uspelo ohranili zdravo življenjsko okolje in tudi rastlinske in živalske vrste, ki jim grozi izumrtje, kajti samo »ekologija človeka« pomeni rešitev tudi za ekologijo okolja.

Pravkar opisano načelo bi lahko imenovali »pravilo posredne uresničitve«, ki se zelo ujema z evangeljskim načelom: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33Mt 6,33
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

301 Moved Permanently Moved Permanently The document has moved .

WP-Bible plugin
). Kadar človek misli, da lahko doseže vsako stvar in z njo tudi manipulira, ne upošteva pravil razsodnosti in zdrave pameti, ki jih v znanstvenih in tehničnih krogih pogosto prezrejo. V 15. členu okrožnice Rešeni v upanju tako papež Benedikt XVI. pravi: »Ali ne vidimo spet ravno spričo sedanje zgodovine, da ne more uspevati nobeno pozitivno oblikovanje sveta tam, kjer duše podivjajo?«

Včasih je slišati pripombe, da družbeni nauk katoliške Cerkve ni posvetil dovolj pozornosti varovanju okolja. Ob svetovni konferenci o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002 je Papeški svet za pravičnost in mir izdal publikacijo z naslovom Od Stockholma do Johannesburga. Zgodovinski pregled skrbi Svetega sedeža za okolje. Ob pregledu tega gradiva je razvidno, da je bil Sveti sedež močno navzoč v svetovnih razpravah o varstvu okolja in razvoju. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru se je Cerkev vedno bolj posvečala tem problemom. Prvi razlog za to so bile napovedi iz sedemdesetih let – pa naj bodo resnične ali ideološke –, da našemu planetu grozi ekološka katastrofa. Drugi razlog pa je bil, da je v tistem času začela obravnavati socialna vprašanja tudi v smeri pristnega človeškega razvoja in se je tako morala spoprijeti tudi s problematiko okolja.

Papež Janez Pavel II. je neštetokrat govoril tudi o vprašanjih okolja. Ne samo v svojih socialnih okrožnicah, temveč tudi ob drugih priložnostih, na primer v govorih diplomatskemu zboru, akreditiranem pri Svetem sedežu, in v poslanicah za svetovni dan miru. V eni izmed njih (1. januarja 1990) zelo kompleksno obravnava vprašanja okolja. Vse to je izraženo tudi v posinodalnih spodbudah Cerkvam v Ameriki (januarja 1999), Aziji (novembra 1999) in Oceaniji (novembra 2001).

Papeški svet za pravičnost in mir je na primer podrobno obravnaval vprašanji podnebnih sprememb in vode. Tudi pri tem je Cerkev dokazala, da se, ko se drži stalnih načel evangelija, odpira vsem karizmam, izkušnjam in pristojnostim, da bi pomagala človeku tudi pri odločitvah, ki zadevajo okoljska vprašanja.
Kompendij družbenega nauka Cerkve je posvetil vprašanjem varovanja okolja kar 36 členov od strani 451 do 487. Za izhodišče vzame načrt, ki ga ima Bog s človekom, začenši s svetopisemskimi vidiki okolja, osvetli teološki in antropološki vidik in odgovornost, ki jo taka skrb nalaga človeštvu, ter aktualna etična vprašanja v zvezi z uporabo znanosti in tehnike.

Končno je treba omeniti, da tudi Katekizem katoliške Cerkve obravnava vprašanja narave in okolja. Zanimivo je, da v 2432. členu govori tudi o ekoloških dolžnostih podjetij.

Cerkveni nauk in narava

Cerkveni nauk vedno vidi naravo v odnosu do Boga in človeka, torej ne samo kot vsoto stvari, pač pa skupaj z njihovim smislom in perspektivo, ki najdejo pravi izraz samo v odnosu do Boga in človeka. Narava ni ne čista materija ne mehanični determinizem ne čista biologija in ne kemija. Sestavine stroge vzročnosti obstajajo, vendar so obsežene v ciljih, simbolih in pomenih, ki koreninijo v dialogu med Bogom in človekom, v zgodovinskem dialogu, ki vzajema tudi odnos do narave. Romano Guardini je rekel: »Svet nima značaja narave, ampak zgodovine, ki jo Bog uresničuje.«

Tajnik Papeškega sveta za pravičnost in mir mons. Giampaolo Crepaldi je 21. februarja letos na srečanju 17 fundacij, inštitutov in zvez, ki delujejo na področju varstva okolja in pospeševanja ekologije človeka, naštel vrsto problemov v zvezi s pravilnim pristopom k reševanju problema varstva okolja. Razvrstil jih je v deset točk:

  1. Družbeni nauk Cerkve nakazuje, izhajajoč iz Svetega pisma, da sta »človeška oseba, ustvarjena po podobi Boga Stvarnika,« in »utelešenje Jezusa« temeljni merili za pristop k razreševanju vprašanja okolja.
  2. »Narave ne moremo obravnavati le kot sredstvo za izkoriščanje«, kakor je tudi ne smemo postavljati nad dostojanstvo človeške osebe.
  3. Okoljsko vprašanje je dediščina vsega človeštva in odgovornost zanj se tiče sedanjih kakor tudi prihodnjih rodov.
  4. Vedno moramo dajati prednost etiki pred tehniko in braniti dostojanstvo človeškega bitja.
  5. Narave ne smemo obravnavati kot nekaj, kar je ločeno od delovanja človeka. Zato niso sprejemljivi tisti posegi človeka, ki škodijo živim bitjem ali naravnemu okolju. Podpirati pa je treba tiste ukrepe, ki pripomorejo k izboljšanju stanja.
  6. Razvojne politike je potrebno na državni in mednarodni ravni uskladiti z okoljskimi politikami, kar pomeni, da mora vsaka gospodarska politika, ki se dotika naravnih virov, poskrbeti tudi za varovanje okolja in pri vsaki ekonomski dejavnosti predvidevati stroške za varovanje okolja.
  7. Darovi stvarstva so namenjeni vsem in jim morajo biti dostopni v skladu s pravičnostjo in dobroto. Zato moramo delovati za celostni in solidarnostni razvoj vseh, tudi najbolj revnih delov sveta.
  8. Odgovornost za okolje se mora na primeren način pokazati tudi na pravnem področju, pri čemer je vedno treba upoštevati tudi potrebe splošne blaginje.
  9. Priporočljivi so tisti načini življenja, ki upoštevajo razsodnost, zmernost in samodisciplino v osebnem in družbenem življenju.
  10. Če ne upoštevamo odnosa narave z Bogom, narava izgubi svoj globoki pomen in obuboža. Če pa v stvarstvu odkrijemo vso razsežnost narave, je mogoče odkriti njen simbolni pomen; odpre se prehod k Bogu, Stvarniku neba in zemlje. Tako človek v naravi zazna sled Boga, na kateri se odkriva Njegova ustvarjalna, previdnostna in odrešenjska moč.

Lojze Gosar

Vir