Drobtinice iz predavanj : Erika Gibello o ozdravljanju notranjih ran

Mag. Erika GibelloMag. Erika Gibello je poznavalka ezoterike in okultnih, ter New Age gibanj. Desetletja je delovala skupaj s patrom Rufusom Pereira, ki je večkrat obiskal tudi Slovenijo. Pater Rufus je bil nekdaj drugi sopredsedujoči v mednarodnem združenju eksorcistov. Je izjemno izkušena, kompetentna in s posebnimi karizmami obdarjena strokovnjakinja v katoliški karizmatični službi ozdravljanja in osvobajanja.

Iz njenih govorov sem prevedel nekaj bistvenih odlomkov.

********************************************************************************

  1. Depresija je lahko tudi od Hudega. Delo Hudega je izolacija, osamitev človeka. Ko se ta počuti osamljenega, se počuti tudi depresivnega (stiskanega, v stiski) in takrat ima Hudi več dostopa do njega. To hoče. Hoče, da se počutimo same, osamljene, zapuščene. Predvsem zapuščene od Boga, da bi nas lahko na koncu uničil, ali pa vsaj navedel, da storimo kaj napačnega, da druge uničimo, hoče naše duše.

  2. Obsedenost. S tem ima veliko ljudi probleme, ker so prekršili 1. zapoved, ali kjerkoli pustili odprta vrata za hude duhove, ki se nato vključijo. Zlahka uspe pri otrocih, ki se ne morejo še braniti, in postanejo nenadoma deležni nasilja. Duhovno šibki, telesno premajhni in umsko tega še ne dojamejo, vedo pa, da je narobe, kar se jim dogaja. Več otrok mi je že to reklo.
    Dobi se en duh, ki jim sledi in poskuša uničiti njihovo življenje, navaja jih k slabemu, k ukvarjanju z okultnim – ne vedno, a pogosto.

  3. Posedenost. Za to mora človek en Ja reči Satanu. Na žalost je veliko otrok, ki to počnejo že v otroštvu kot maščevanje staršem, učiteljem in dandanes še več s Harry Potterjem. V Angliji imamo TV programe, ki otroke učijo čarovnij, da bi s tem učitelje prepričali, da jim dajo dobre cene. Grozljivo.

*****************************************************************************

Kaj je notranje ozdravljenje?

Vsi imamo čustvene rane, poškodbe. Najprej, naj omenim telesne poškodbe, ki pridejo kasneje v življenju. Zelo redko je kaj narobe že ob rojstvu, bolezen ali poškodbe. Tudi taki ljudje so in veliko trpijo. Toda običajno dobimo kot odrasli infekcije, poškodbe ob nesrečah ali bolezen. Toda poškodbe, ki smo jih doživeli kot otroci so čustvene in duševne rane.
En primer. Neka gospa je prišla k meni, ki je imela dve leti starejšo sestro. Ta gospa je močno trpela zaradi občutka manjvrednosti. Začelo se je tako, da ni mogla obdržati nobene službe dlje časa. Po nekaj tednih so se ljudje začeli do nje neprijazno obnašati. Kritizirali so jo in podobno. In si je poiskala drugo službo. To je bil njen problem, tako mi je povedala. V resnici pa je šlo za to: Ko je bila stara 5 let ji je njena stara mama, ki naj bi bila ljubeča stara mama, pa ni bila tako ljubeča, ta stara mama ji je rekla, ko se je ta deklica veselila šole in je bila njena starejša sestra že v 2. razredu:“ Nikoli ne boš imela tako lepih dolgih las in kodrov kot tvoja sestra in tako pametna tudi nikoli ne boš!“ Kako lahko to nekdo reče otroku, ne morem dojeti. Nekateri ljudje niso dobri, so hudobni, ljubosumni. Ali kaj takega. Ta gospa, lepo urejena, prijetna in nikakor ne grda, je imela ta kompleks manjvrednosti odkar ji je ta oseba z avtoriteto, ki jo je imela deklica rada, ta stara mama to rekla. To je poškodba v otroštvu, ki jo samo ljubi Bog lahko zaceli. V glavnem gre za to, da se to zgodi po Svetem duhu, v molitvi, ne gre za psihoterapijo, v kateri človeka analizirajo ali kaj takega. Ne, gre za molitev k Svetem duhu, za njegove darove, za spoznanje kako in kdaj v otroštvu se je to zgodilo. In oseba se potem ponavadi sama spomni. To je eden od stotine primerov, kako je človek poškodovan v svoji mladosti.
Poznam dostojne, urejene ljudi, ki naj bi bili kot dojenčki splavljeni, po njihovih starših. Kako se lahko en otrok tega spomni mi ni jasno, vendar menim, da jih Sveti duh v človeku tega spomni. Najmlajša oseba za katero se spomnim, da mi je to rekla je bila stara dve leti in pol.

Uspeh molitve k Svetem duhu, da bi bil človek ozdravljen, da bi človek lahko tudi drugim odpustil je odvisna od tega, da si človek želi ozdraveti in odpustiti in to veliko bolj, kot si lahko predstavljamo. Ni normalno, da se dveinpolletni otrok tega spomni, vendar očitno, in to sem doživela, da je to zato, da je bil tega ozdravljen. Notranje ozdravljenje je nujno, ker mi te poškodbe ponesemo s seboj v življenje. Prve poškodbe so, če so starši od česa odvisni, od droge ali alkohola. Vedno znova pride to na plan. S temi prvimi poškodbami je otrok tako poškodovan, tudi s temi številnimi ločitvami in dandanes tudi s številnimi mešanimi družinami, ko imajo otroci mačeho, krušne ali nadomestne starše, polbrate in polsestre, to je z vidika notranjega ozdravljenja ena katastrofa. So določeni ljudje, bolj intelektualci, ki si nekako pomagajo preko tega, toda na splošno je to katastrofa.

Otroci hočejo imeti oba starša, pa če se prepirata ali ne.
Molitve otrok za starše so vedno uslišane. Ne pa molitve staršev za otroke. Ker otroci imajo čistejše srce, ne molijo sebično. Odrasli molijo za svoje probleme, otroci pa molijo, da se starša ne bi prepirala, da bi bil spet mir v hiši, da bi bila mamica zdrava, da bi bil očka zdrav, takšne stvari.In so vedno uslišani.
V Indiji imajo otroške molitvene skupine, ne vem, če jih imate v Avstriji, (v Sloveniji), in dogajajo se čudovite stvari.

Kako vem, da potrebujem notranje ozdravljenje?

Včeraj sem omenila, da je notranje ozdravljenje ozdravljenje našega čustvenega, čutnega življenja, ki je bilo nekako moteno v našem otroštvu, večinoma seveda ljudje tudi v odrasli dobi zbolijo in imajo motnje, vendar korenine tega večinoma v ranah, ki so že prisotne.
Ugotovila sem, da se je ljudem, ki imajo problem sedaj, ta problem zgradil na prizadetostih, ki imajo povsem konkretne oblike. Na primer; otrok, ki se je čutil zapostavljenega je kasneje v življenju dobil kompleks manjvrednosti. Med tema dvema stanjema so vedno stopnje. Imam povsem enostavno razlago. Mislim, da Hudi uporabi te rane in jih dela globlje in globlje. Pogosto je tako, da se Hudi obesi na te rane, ki jih imamo. Niso vzrok, da Zlo visi tam, ampak so to še drugi grehi, ki so tam. Toda kje tiči Zlo je odvisno od teh ran, ki jih imamo, notranjih ran.
Ponavadi ljudje sami vedo, zato tudi pridejo sem. Imajo problem, ki ga ne morejo razložiti. Počutijo se slabe, imajo slabe izkušnje z ljudmi ali pa te izkušnje ovrednotijo kot slabe. So pa tudi ljudje, čustveno zdravi ljudje, popolnoma zdrav tako ali tako ni nihče, ki te izkušnje ovrednotijo kot dobre. Ko pa je človek zelo ranjen in ima pri tem nagnjenje, da vse okoli sebe vidi kot slabo zase, potem potrebuje notranje ozdravljenje.

****************************************************************************
Najprej je napaden zakon, varnost gnezda, v katerem naj bi odrasli otroci. Kjer otroci zdravo odraščajo, čisto normalno, običajno, ni potrebno, da so starši verni, samo, da je en zdrav red v hiši, so skozi vse življenje zavarovani. Se ne zlomijo zlahka, ne postanejo takoj odvisni od česa. To je danes čisto aktualna stvar.
…………………….

Veliko bolezni in težav ima vzrok v negotovosti in odsotnosti občutka varnosti, ki smo jih doživeli v otroštvu. Včasih so bili starši sicer bolj strogi in nepravični, toda tako negotovo kot danes se ljudje še nikoli nisi počutili. In ta negotovost se izkaže tudi v čisto postranskih oblikah. Na primer; danes ima neverjetno veliko ljudi alergije na stvari, na katere običajno človek nikoli ni bil alergičen. Seveda k temu pripomore sodobna kemija in čistilna sredstva, vendar je to povečini povezano z občutkom negotovosti. Vedno znova srečujem ljudi, ki imajo neko alergijo, ker so nekje v sebi začutili neverjeten občutek negotovosti. Ne rečem, da je to edini vzrok, vendar pripomore k temu, da je te alergije težko ozdraviti. Ljudje vsako leto jemljejo zdravila proti senenemu nahodu, vendar alergija sama ne izgine. Veliko sem jih srečala in vsem je skupen ta vzorec. Čeprav sami mislijo, da je to že od nekdaj, pa se je začelo v nekem obdobju in je prav Svetega Duha povprašati, kdaj in s čim se je to začelo.
***********************************************************************

Velik problem današnjega časa je vprašanje identitete. Ne samo spolne identitete, tudi to je danes zelo v ospredju. Še nikoli ni bilo tako veliko in pogosto. Če so rojeni kot moški, hočejo biti ženske; če so bile rojene kot ženske, pa hočejo biti moški. Ne rečejo konkretno tega, vendar pride na površje kot homoseksualnost. To je stvar občutja. Poznam znano gospo, katere hči je že deset let lezbijka. Mati je molila, molila, molila. Rekla sem:“Ne, povezano je s tabo kot mamo. Vprašaj ljubega Boga, kaj je pri tebi takšnega.“ So hudi duhovi, morda je težko sprejeti, so hudi duhovi, ki se podedujejo v družini, vplivajo na določene socialne okoliščine, ki odvzamejo otroku notranji mir in gotovost, ali je fant ali dekle. Največkrat gre za razbite zakone ali zunajzakonske odnose staršev, za katere otroci vedno vedo. Mislimo, da lahko pred triletnikom te stvari prikrijemo. Ne da se.
Globoko v družini, v notranjosti otroka je vedenje, ali je vse v redu s staršema, ali ne. Otroci poznajo starše veliko bolj, kot bi starši to hoteli. Mislijo, da, če se bodo svetniško obnašali, bo otrok postal lepo veren. Vendar, če otrok ve, da pri hiši nekaj ni v redu, potem bo postal uporniški in bo v sebi postal negotov: „Ali hočem res postati tak mož, kot je moj oče, ki se dobiva še z drugimi? Zakaj?“
Tega ne moremo razložiti drugače kot z duhovno tangento v njem pri razmišljanju o tem. So hudi duhovi, ki so povezani z določenimi ranami v človeku. To vem, ker sem že za veliko ljudi molila. Že leta 1975 sem molila za mladega človeka, ki je prišel k meni in rekel, da je homoseksualec. Takrat o tem še nismo veliko vedeli. Potem smo molili, da bi ljubi Bog osvobodil tega človeka teh vezi, teh predstav in teh občutkov. Čez kako leto ali dve je don Benedikt prišel k meni in rekel:“ Sploh nisem vedel, kaj se je tisti čudoviti večer zgodilo. Ta je poročen in oni drugi prav tako, postala sta spodobna poštena moža, pa sta bila prej homoseksualca.“ To je vedel, ker je bil spovednik. Rekla sem:“ Ne vem, samo molila sem, da ti duhovi odidejo.“ Ne gre samo za spolne perverzije, ta primer ni stereotip. Gre za sprevrženost Božje volje. KO Bog ustvari človeka kot ženo ima s tem določen načrt. Verjetno se bo ta duša kot žena lažje zveličala. Vedno gre za duše. Ne za življenje tukaj ampak bolj za prihodnjo realnost duše v nebesih. Bog ima načrte, ki so za nas najboljši. Ko ljudje to zavržejo, gre za sprevračanje Božje volje. Perverzija pomeni sprevrženost Božje volje na vseh področjih, ne samo na spolnem.

**************************************************************************

Kako molim za notranje ozdravljenje?

Nihče nima navodil v sebi, kako naj moli za notranje ozdravljenje. Izgovoriti nek ritual je lepo in dobro in Cerkev ima neizpodbitno moč, tudi, če duhovnik ne verjame v to. Lahko bi vam to dokazovala. Obstaja zlo in to zlo ni neko neosebno zlo, ampak ena oseba, ki se je postavila nasproti Boga, Lucifer, en duh, angel, najlepša božja stvaritev, imenuje se prinašalec luči. V začetku se je postavil proti Bogu in je hotel biti kakor Bog, saj naj bi bil ustvarjen Bogu enak. Tudi človek je ustvarjen Bogu podoben in ima tudi ta upor v sebi, se pravi, lahko razmišlja, se odloča, ima svobodno voljo in lahko ustvarja. Lahko nekaj ustvarimo, umetniško sliko, miselni svet lahko ustvarimo, filozofijo. Le pravega življenja ne moremo ustvariti. To je še vedno odvisno od Boga.

Vendar smo ustvarjeni Bogu podobni. Zato je človeku ta greh, ta človekov upor proti Bogu zelo blizu. Vse te nove religije delujejo v bistvu na samoodrešitvi. Če bom tako in tako ravnal, bom to in tak postal. Potem bom boljši.To nima nobene zveze z medicino, ni znanstveno, ni matematično dokazljivo. In to nam je zelo blizu. Če bom samo pozitivno mislil, avtogeni trening.. To delajo sedaj številni oboleli za rakom. Tudi moj oče je to počel.
Dejansko obstaja svet zla, res obstajajo demoni. Zakaj je spiritizem tako nevaren? Bioenergija, šamani, to je vse spiritizem. Če naprimer afričani molijo k svojim prednikom, tudi kitajci to počno. Te stvari imajo različna imena. Ljudje hočejo svoje prednike nekako povezati s pomočjo ali duhovnim svetom. Nič ne vedo o angelih, to je zdaj novi kult. Vedo samo, da predniki še živijo nekje drugje in jih želijo priklicati kot pomočnike v ta svet. Toda človekovi duši ni dovoljeno vrniti se v minljivi svet, torej v zemeljsko življenje. To piše v Samuelovi knjigi.
Enkrat se je ni čarovnici zdelo, tako je doživela in povedala kot primer, kaj se ne sme početi. Zakaj? Ker ni duša tista, ki govori s spiritistom, kot on predvideva, da je sorodnik, oče ali prejšnji mož, ampak demon, ki je te ljudi za časa življenja nadziral. Na nek način, ali kot obsedenost ali drugače vplival na njihova življenja. Te demone imenuje sveti Pavel osnovni duh vesolja. Nimajo nobenega imena, očitno kot nekakšna Božja kazen. In ti hočejo biti dejavni pod imenom ali v osebi s tem, da visijo na od Boga ustvarjenih stvareh. Kot človek, kot žival ali tudi kot rastlina, tudi to obstaja. Bila sem 34 let v Indiji in sem to doživela. Tam je 1,25 miljarde ljudi, od tega je 2,6 % kristjanov, od tega pa 2% katoličanov. Govorimo o približno 12,5 miljona ljudi. Veliko več jih je kot na primer v Avstriji, kljub temu je cela dežela poganska. Molijo vse sorte različne bogove, kar si jih lahko zamislimo. Toda rabijo evangelizacijo. Ko rabijo pomoč, tekajo od enega vrača do drugega, sprašujejo prednike, zvezde, gledajo v dlani, karte, kaj bo v prihodnosti. Saj to delajo tudi tukaj. Ti grehi so vsi skupaj en sam greh. Greh proti 1. božji zapovedi.
In to naredi, slikovito povedano, eno luknjo v ščitu, ki ga imamo po sv. Krstu. Krst je resničnost, ki se zgodi eni duši. Je zaščitena v Jezusovem imenu. Na žalost se te stvari v Cerkvi ne govorijo več, zato včasih še duhovniki tega ne verjamejo več. Na žalost.
In ljudje se teh stvari učijo in to delajo saj jim nihče ne reče, da so to grehi zoper 1. božjo zapoved. In, da so grozovite posledice, če človek to zapoved prekrši. Je edina zapoved, kjer Gospod zatrdi, da zaradi tega trpijo 4 rodovi (1 Rim 1). Ne dobijo kazni kot take, bolj so to posledice. Ne morejo več doseči Boga. Lahko bi ga, a ga ne morejo več slišati. Bog je še vedno tu, a ga ne morejo doseči in stopiti z njim v korak.
Težo krivde nosimo vsi (1 Rim 2,14Rim 2,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 kadar namre? pogani, ki nimajo postave, po naravi delajo, kar veli postava, so oni, ko nimajo postave, sami sebi postava; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Vsak človek je rojen z zavestjo in težo greha doživlja vsak. Kaj pa je greh vedo samo judje in kristjani. Morda še nekoliko muslimani, ki so prevzeli od judov Toro v kateri je 10. zapovedi. Drugi pa so glede tega v temi. Odkod zlo? Zakaj so ljudje zlobni? Druge religije povezujejo to z načinom življenja, karmo, novim rojstvom, vendar brez jasnega odgovora. Pravi hindujec vidi to ne kot greh, ampak kot napako, zmoto. Nima nič zveze z moralo. Zahodni človek beži v ta svet kot ga je predstavil na primer Rudolf Steiner. In danes ves New age sloni na njegovi filozofiji, ki je popolnoma nekrščanska in proti stvarjenju.

Vir