Beseda sv. Bernarda k prazniku Jezusovega imena

Sv. Bernard je rad govoril o vzvišenosti, lepoti in moči Jezusovega imena, zlasti v zvezi z Visoko pesmijo, kjer nevesta (= starozavezno božje ljudstvo; nato Cerkev, duša), govori ženinu (=Jahveju; Kristusu): »Tvoje ime je razlito olje« (Vp 1, 3Vp 1, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 vonj tvojih mazil je prijeten, tvoje ime je razlito olje, zato te ljubijo mladenke. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zakaj ta primerjava med imenom in oljem? se vprašuje sv. Bernard. In odgovarja: »Zaradi trojne lastnosti olja, ki sveti, hrani in blaži bolečine: (zato je) luč, hrana, zdravilo. Poglej zdaj tudi na Ženinovo ime: sveti, ko ga oznanjamo; hrani, če mislimo nanj; blaži in mazili, če ga kličemo. Odkod, misliš, je ves svet prežarila tako velika in tako nagla luč vere, če ne iz oznanjevanja Jezusovega imena? Ali nas ni v luči tega imena Bog poklical v svojo čudovito luč? Ali ni Pavel tistim, ki so bili razsvetljeni in so zagledali luč v tej luči, zaklical: Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu? Kako je zasvetila ta luč in pritegnila nase vse poglede tistih, ki so jo gledali, ko je kakor blisk prihajala iz Petrovih ust!…
Jezusovo ime pa ni samo luč, temveč tudi hrana. Ali ne priteka vsakokrat tudi okrepitev, kadar koli se tega imena spominjaš! Kaj je tako dobrodejnega za duha kakor misel nanj? Kaj tako poživi preutrujene čute, kaj tako okrepi moč volje in da zacveteti svetim krepostim in prebudi vzgibe čiste ljubezni? Neokusna je sleherna hrana duše, če ni zabeljena s tem oljem; pusta je, če ni začinjena s to soljo. Če pišeš, ne najdem na tem nikake slasti, ako ne berem tu Jezusa. Če razpravljaš ali nastopaš z nagovori, mi to ne more ugajati, če ne doni Jezusovo ime. Med za usta, prijazno zvenenje ušesu, radovanje v srcu – to je Jezus …
Je pa tudi zdravilo. Je kdo med vami bolan? Naj pride v srce Jezus in naj odtod dospe v usta – in glej, ko vzide luč tega imena, se razbeži sleherni oblak, spet je tu vedrina. – Morda je kdo padel globoko v hudobijo greha ali pa razen tega obupovaje hiti v zanko smrti? Ali ne bo, če kliče to ime življenja, takoj zadihal življenje?
Komu je kdaj ob tem imenu ostala trdota srca neomehčana, otrdela lenobnost nespremenjena, ljubosumnost ali plazeča se mlačnost neprizadeta? Komu bi se osušil studenec solza, ko je Jezusa klical, in ali ne bi obilneje teklo sladko vodovje? Komu ne bi, ko je trepetal v nevarnosti, klicanje tega močnega imena takoj vlilo zaupanje in pregnalo sleherni strah? Komu ne bi, ko je v dvomih omahoval sem in tja, takoj zasijala gotovost, kakor hitro je zaklical to svetlo ime? Komu se ne bi, ko je obupoval v nezgodah in že skoraj omahnil, vrnila moč, ko je na ušesa zadonelo ime, ki pomeni pomoč? V resnici je tako: tukaj so bolezni in slabosti duše, tam je zdravilo.
Ali hočeš dokazov? – Kliči me, je pisano, in na dan stiske te bom rešil in ti me boš slavil (Ps 49, 15Ps 49, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Kakor ovce jih denejo v podzemlje smrt jih bo pasla in pravi?no bodo gospodovali nad njimi. Njih podoba hitro izgine, podzemlje bo njih bivališ?e. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Nobena stvar tako ne zadržuje navala jeze, ničesar ni, kar bi tako blažilo prevzetnost napuha in ugašalo plamen počutnosti in pomirjalo pohlepnost ter odganjalo stran vse nizkotno poželenje. Če namreč imenujemo Jezusovo ime, stoji pred menoj podoba tako ponižnega srca, tako dobrotljiva in plemenita, tako čista in hkrati usmiljena – najvišji vzor vse nravstvene lepote in svetosti – in je hkrati vsemogočni Bog, ki mi daje zdravilo svojega zgleda in moč svoje pomoči. Vse to slišim doneti, kadarkoli se razlega ime Jezus.«
Vir = Leto svetnikov