Kateheza: “Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6)

Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje torej, ki je usmerjeno v tisti cilj, v tisto dobrino, ki nas edino more osrečiti. Zato usmiljenje, ki ga izkažemo človeku, ni daritev, ako tega ne storimo zaradi Boga. Čeprav namreč darovanje izvrši človek, je to vendarle božja stvarnost, tako da so tudi stari Latinci uporabljali besedo »sacrificium«, tj. božje delo. Zato je tudi človek, posvečen božjemu veličastvu in Bogu darovan, v toliko sveta žrtev, kolikor umre svetu in živi Bogu. Isto velja namreč tudi za usmiljenje, ki ga kdo izkazuje samemu sebi. Zato beremo v pismu: Usmili se svoje duše s tem, da ugajaš Bogu.

Torej so dela usmiljenja, najsi bodo do sebe ali do bližnjega, resnične daritve, da se le nanašajo na Boga. Del usmiljenja naj bi ne vršili iz drugega razloga, kot da se rešimo bede in zato da postanemo po njih srečni. (Zgodi se pa to edino v odnosu do dobrega, kot označuje stavek: Dobro mi je, da pripadam Bogu.) Prav zato celotna odrešena skupnost, to je zbrano občestvo svetih, prinaša Bogu vsesplošno žrtev po Velikem duhovniku, ki je tudi sebe v trpljenju daroval za nas, da bi postali udje tako odličnega telesa. Daroval se je v podobi hlapca, ker je tako srednik, duhovnik in žrtev hkrati.

Zato nas je apostol opozarjal, naj bi svoja telesa dali v živo, sveto, Bogu prijetno daritev, po pameti, naj bi se ne ravnali po tem svetu, ampak se preobraževali z obnovo svojega mišljenja; naj bi preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno, kako smo mi sami daritev. Pravi: Po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni.

To je kristjanovo sveto darovanje: Mnogi pa eno telo v Kristusu. To tudi obhaja Cerkev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo. Tu se Cerkvi razodeva, da se v daritvi, ki jo prinaša, daruje ona sama.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Rešil bom svoje ljudstvo” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (26, 4-6)

Ko slišiš: Nihče ne pride k meni, če ga Oče ne pritegne, nikar ne misli, da te proti tvoji volji pritegne; duha pritegne ljubezen. Tudi se ne bojmo, da nam bodo ljudje, ki besede pretehtavajo, pa vzvišenih božjih reči prav nič ne razumejo, pri tej evangeljski besedi svetega pisma oponesli: »Kako verujem radovoljno, če me pritegne?« Jaz pa pravim: »Premalo je reči, da se daš z voljo pritegniti, marveč se pritegneš celo s slastjo.«

S slastjo se dati pritegniti, kaj pomeni to? Imej veselje nad Gospodom in ti bo dal, kar želi tvoje srce. Je neka slast srca, kateri je ta nebeški kruh prijeten. Če je smel pesnik Vergil reči: » … kar slast mu je, vsakega vleče,« ne nuja, ampak slast, ne dolžnost, ampak radost, koliko bolj moramo mi reči, da pritegne h Kristusu človeka, ki se veseli resnice, veseli blaženosti, veseli pravice, veseli večnega življenja, kar vse je Kristus.

Imajo li telesni čuti svoje slasti, duša pa ne bi imela svojih slasti? Če duša nima svojih slasti, s kakšno pravico je rečeno: Človeški otroci pa upajo pod varstvom tvojih peruti; napili se bodo od obilnosti tvoje hiše in s potokom svoje radosti jih boš napojil, zakaj pri tebi je studenec življenja in v tvoji svetlobi bomo gledali luč?

Pokaži mi ljubečega – on ve, kaj pravim. Pokaži mi hrepenečega, pokaži gladujočega, pokaži mi blodečega po tej pustinji in žejo trpečega in po studencu večne domačije koprnečega – pokaži mi takega – on ve, kaj pravim. Če pa hladnemu govorim, ne ve, kaj govorim.

Zeleno vejico pokažeš ovci, pa jo pritegneš. Orehov pokažeš dečku in ga pritegneš: da se pritegniti, kamor gre, da se pritegniti iz ljubezni, da se pritegniti brez telesne okvare, da se pritegniti s srčno vezjo. Če tedaj to, kar se ljubečim tako razodene, da jim obeta zemeljskih užitkov in slasti, pritegne – kajti res je, da, » … kar slast mu je, vsakega vleče« – ne bo pritegnil Kristus, od Očeta razodet? Po čem namreč duh bolj vroče hrepeni kakor po resnici? Po čem drugem naj ima skomine, zaradi česa drugega naj želi imeti zdrav okus za zdravo presojanje, če ne zato, da je in pije modrost, pravičnost, resnico, večnost?

Pravi namreč: Blagor lačnim in žejnim pravice mišljeno je tu – zakaj ti bodo nasičeni, – namreč tam. Dal mu bom, kar ljubi, dal mu bom, kar upa; videl bo, kar veruje, čeprav še ne vidi; užival bo, česar je lačen, napil se bo, česar je žejen. Kje? Ob vstajenju od mrtvih, kajti jaz ga bom obudil poslednji dan.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Gospod spremlja svoje oznanjevalce” (sveti Gregor I. Veliki – papež)

sveti Gregor I. Veliki - papežIz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (17. homil., 1-3)

Naš Gospod in Zveličar, predragi bratje, nas uči zdaj z besedo zdaj z deli, kajti tudi njegova dela so za nas zapoved; s tem, kar je molče naredil, je pokazal, kaj je nam storiti. Poglejte, učence pošilja oznanjat po dva in dva, kajti dvojna je zapoved ljubezni: do Boga in do bližnjega.

Gospod pošilja učence oznanjat po dva in dva. Tako nas molče opominja, da se oznanjevalna služba sploh ne sme dati tistemu, ki nima ljubezni do bližnjega.

Lepo pravi, da jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Gospod namreč spremlja svoje oznanjevalce, kajti le po predhodnem oznanjevanju prihaja, da prebiva v nas. Božjo besedo najprej poslušamo, šele potem jo sprejmemo. Zato Izaija govori oznanjevalcem: V puščavi pripravite pot Gospodu, poravnajte v pustinji stezo našemu Bogu!Tudi psalmist jim naroča: Pripravite pot njemu, ki biva v oblaku. Gospod biva v oblaku, ker se je s svojim trpljenjem in smrtjo zakril, da po svojem vstajenju razodene toliko večjo slavo. V oblaku biva, ker je s svojim vstajenjem premagal smrt, ki jo je pretrpel. Njemu torej, ki biva v oblaku, pripravljamo pot, ko vam oznanjamo njegovo slavo. Nato pride on sam, da vas razveseli z navzočnostjo svoje ljubezni.

Poslušajmo, kaj pravi, ko pošilja oznanjevalce: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za veliko žetev je premalo delavcev. O tem ne moremo govoriti brez velike žalosti. Kajti mnogo jih je, ki bi radi poslušali božjo besedo, malo pa takih, ki bi jo oznanjali. Svet je sicer poln duhovnikov, toda v Gospodovi žetvi se najde zelo malo delavcev. Prejeli smo duhovniško službo, delo službe pa zanemarjamo.

Toda pomislite, dragi bratje, pomislite, kaj pravi: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Prosite za nas, da postanemo vredni delati za vas. Naj se ne naveličamo opominjati vas, da nas potem, ko smo prejeli oznanjevalno službo, pravični sodnik ne obsodi zaradi naše molčečnosti.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Božje zrno sem, zobje zveri me zmeljejo” (sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec)

IgnacijIz pisma Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (4, 1-2; 6, 1- 8, 3)

Vsem cerkvam pišem in naročam vsem, da rad umrjem za Boga, če vi ne preprečite. Prosim vas, ne bodite mi neprimerno naklonjeni! Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Božje zrno sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist Kristusov kruh. Rajši se dobrikajte zverem, da mi postanejo grob in ne puste niti koščka mojega telesa, da ne bom po smrti komu v nadlego. Tedaj bom v resnici učenec Jezusa Kristusa, ko ne bo videl svet niti mojega telesa. Prosite zame Kristusa, da bom po tem orodju žrtev Bogu.

Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestva tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo. Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža. Prizanesite mi, bratje! Ne branite mi priti v življenje, ne želite, da umrjem! Ko želim biti božja last, me ne izročajte svetu in ne varajte me s tvarjo! Pustite me, da dosežem čisto luč! Ko pridem tja, bom človek. Dovolite mi, da posnemam trpljenje svojega Boga! Kdor ima njega v sebi, umej, kaj hočem, in imej sočutje z menoj, vedoč, kaj me stiska.

Vladar tega sveta me hoče ugrabiti in uničiti moje teženje k Bogu. Nihče izmed vas naj ga torej ne podpira; rajši držite z menoj, to je, z Bogom! Ne imejte na jeziku Jezusa Kristusa, medtem ko v srcu hrepenite po svetu! Zavist naj ne prebiva v vas! Niti če bi sam prišel in vas prosil, mi ne verjemite, ampak verjemite rajši temu, kar vam pišem. Živ namreč pišem, želeč umreti. Moja ljubezen je križana in v meni ni ognja, ki ljubi tvar, ampak živa in goreča voda je v meni, ki mi od znotraj kliče: »Semkaj k Očetu!« Ne veselim se minljive hrane, ne naslad tega življenja. Kruha božjega hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegove krvi, ki je neminljiva ljubezen.

Nič več nočem po človeško živeti. A to se mi bo zgodilo, ako vi hočete. Hotite, da boste tudi vi našli dobrohotnost! Kratko je pismo, s katerim vas prosim; verjemite mi! In Jezus Kristus vam bo razodel, da so te moje besede resnične, nelažniva usta, po katerih je Oče resnično govoril. Prosite zame, da to dosežem. Ne pišem vam po svojem mesenem nagnjenju, ampak po božji volji. Ako bom trpel, ste mi hoteli dobro; ako bom izvržen, ste me sovražili.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje” (sv. Fulgencij, škof iz Rusp)

sveti Fulgencij iz Rusp - škofIz razprave sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe, Zoper Fabiana (28, 16-19)

Pri obhajanju svete daritve se vrši, kar je po pričevanju svetega apostola ukazal sam Zveličar: Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi, izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin. – Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin. Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Daritev obhajamo torej zato, da oznanjamo Gospodovo smrt in se spominjamo njega, ki je za nas daroval svoje življenje. Sam pa pravi: Večje ljubezni nima nihče, kakor če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Ker je torej za nas Kristus umrl iz ljubezni, prosimo, ko se v sveti daritvi spominjamo njegove smrti, da bi nam bila dana ljubezen s prihodom Svetega Duha. Vroče prosimo, da bi po ljubezni, v kateri se je Kristus dal križati za nas, milost Svetega Duha preobrazila tudi nas, tako da nam bo svet križan in mi njemu. S posnemanjem smrti našega Gospoda naj, kakor je Kristus sam, ki je grehu umrl, umrl enkrat za vselej; ko pa živi, živi Bogu, tudi mi živimo novo življenje. Po prejemu daru ljubezni, naj tudi mi grehu umrjemo in živimo Bogu.

Božja ljubezen je namreč izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Že sama udeležba na Gospodovem telesu in krvi, ko uživamo kruh in pijemo iz keliha, nas priganja, da umiramo svetu in živimo življenje, skrito v Bogu s Kristusom, da svoje meso s strastmi in poželenjem vred križamo.

Tako se zgodi, da verniki, ki ljubijo Boga in bližnjega, čeprav ne pijejo keliha telesnega trpljenja, pijejo vendarle kelih Gospodove ljubezni.

Napojeni z njo, naj bi mrtvičili svoje zemeljske ude in – oblečeni v Jezusa Kristusa – ne sledili mesenemu poželenju. Naj ne usmerjajo pozornosti na vidno, ampak na nevidno stvarnost. Gospodov kelih namreč pije, kdor neguje sveto ljubezen. Brez nje nič ne koristi, četudi bi kdo svoje telo dal, da zgori. Po daru ljubezni pa dosežemo, da smo v resnici to, kar skrivnostno obhajamo v daritvi.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Moje ime je veliko med narodi” (sv. Ciril Aleksandrijski, škof)

sveti Ciril AleksandrijskiIz razlage preroka Ageja sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (14. pogl.)

Ob prihodu našega Odrešenika nam je božji tempelj zablestel v neprimerno sijajnejši luči. Postal je toliko sijajnejši in odličnejši, kolikor se bogoslužje postave razlikuje od bogoslužja v Kristusu in evangeliju in resnica od sence. Menim, da je k temu mogoče dostaviti sledeče: Nekdanji tempelj je bil le eden in samo v Jeruzalemu; tudi je v njem daroval le izraelski narod. Ko pa je Edinorojeni postal eden izmed nas, on, Bog in Gospod, ki nas razsvetljuje, kot pravi pismo, se je ves svet napolnil s svetimi templji in neštetimi molivci, ki Boga vesoljstva častijo z duhovnimi žrtvami in vonjavami kadil. To je ravno Malahija, mislim, napovedal takorekoč v božjem imenu: Velik kralj sem, govori Gospod, in od sončnega vzhoda do zahoda je moje ime veliko med narodi, in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev.

Torej je res, da bo slava poslednjega templja, Cerkve, večja. Njim pa, ki skrbijo in se trudijo, da bi ga zgradili, je Bog obljubil Odrešenika kot zavetišče in dar iz nebes, vsem v mir, kajti po njem imamo v enem Duhu dostop k Očetu. Po preroku namreč pravi: Na tem kraju bom podelil mir, mir bom položil v srce vsakomur, ki bo sodeloval pri tem, da se zopet postavi ta tempelj. Na nekem mestu Kristus tudi pravi: Svoj mir vam dam. Kako to koristi tistemu, ki ljubi, te bo poučil Pavel, rekoč: Božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Tudi modri Izaija je molil, rekoč: Gospod, naš Bog, priskrbiš nam mir, zakaj karkoli se je z nami zgodilo, si ti izvršil. Kdor je namreč enkrat bil deležen Kristusovega miru, mu bo lahko rešiti dušo in jo izpopolnjevati z vajo v krepostih.

Zato vsakemu, ki gradi, obljublja mir. Če namreč kdo gradi Cerkev, ali če je postavljen, da v Cerkvi razlaga skrivnosti božjega kraljestva, vselej je to v korist njegovi lastni duši; daje se namreč na voljo kot živi in duhovni kamen v svet tempelj in za božje bivališče, s čimer bo gotovo dosegel, da mu ne bo težko doseči zveličanje svoje duše.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Služba naše dejavnosti” (sv. Gregor Veliki, papež)

sveti Gregor I., VelikiIz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o evangelijih (17. homilija, 3, 14)

Poslušajmo, kaj pravi Gospod, ko pošilja oznanjevalce v svet: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za obilno žetev je le malo delavcev, česar ne moremo izreči brez velike žalosti. Mnogo jih je namreč, ki bi radi slišali kaj dobrega, ni pa takih, ki bi to povedali. Glejte, svet je poln duhovnikov, vendar redko najdemo delavca na božji žetvi; sprejeli smo namreč duhovniško službo, ne izpolnjujemo pa svoje naloge.

Pomislite, dragi bratje, kaj pravi Gospod: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev! Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja. Pogosto jezik molči zaradi malomarnosti oznanjevalcev; pogosto pa se tudi po krivdi podložnih zgodi, da tisti, ki načeljujejo, ne oznanjajo besed.

Iz lastne krivde oznanjevalci zadržujejo svoj jezik, saj pravi psalmist: Grešniku pa pravi Bog: Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost? In spet zaradi krivde podložnih oznanjevalci ne govorijo, kakor je Gospod rekel Ezekijelu: Zadržal bom tvoj jezik in boš nem in ne kakor mož, ki graja, kajti uporen rod so.Naravnost bi ti povedal takole: »Zato ti ne dam oznanjevati, ker me hudobno ljudstvo žali s svojimi grehi in ne zasluži, da bi mu oznanjeval resnico. Zaradi grehov ljudstva mu jemljem besedo.« To lahko vsi spoznamo. Prav lahko vidimo, da molk pastirja večkrat škoduje njemu samemu, toda vedno podložnim.

Hudo pa me, dragi bratje, boli še nekaj drugega v življenju pastirjev. Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki ne bi komu zdeli krivični.

Hudi in divji časi so nas zajeli in me prisilili k temu, zato močno trpim zaradi tega.

Spuščamo se namreč v čisto posvetne opravke in to, kar smo sprejeli kot čast, je drugačno kot to, kar izvršujemo dejansko.

Opuščamo dolžnost oznanjevanja in se v svojo obsodbo imenujemo pastirji. Prilaščamo si čast, ne izvršujemo pa dolžnih opravil. Tisti, ki zanje odgovarjamo, zapuščajo Boga, mi pa molčimo. Padajo v grehe, pa jim z opominom ne nudimo roke v pomoč.

Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi, da smo bolj zavzeti za zunanja opravila.

Cerkev prav govori o svojih slabih udih: Postavili so me za čuvaja v vinograde, pa še lastnega nisem obvaroval. Postavljeni smo za čuvaja v božje vinograde, pa prav malo skrbimo za lastnega. Ko se zapletamo v posvetne opravke, zanemarjamo službo naše dejavnosti.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “O napredku v resnicah krščanskega nauka” (sveti Vincenc – duhovnik in opat)

sveti Vincenc - duhovnik in opatIz prve knjige opominov sv. Vincencija Lerinskega, duhovnika (23. pogl.)

Ali v Kristusovi Cerkvi in njenem nauku ne sme biti nobenega napredka? Seveda, in sicer vedno večji. Zelo bi se zameril Bogu, kdor bi ljudem ne privoščil napredka. Verski nauk mora napredovati, spreminjati pa se ne sme. Bistvo napredka je notranja obogatitev, a kar se spreminja, se prevrača v drugo.

Posamezniki vseh časov kakor Cerkev skoz stoletja morajo neprestano rasti in napredovati v umnosti, vednosti in modrosti. Toda krščanski nauk mora ostati v svojem redu nedotaknjen, namreč da verske resnice ostanejo iste po vsebini in pomenu.

Vera naj posnema zakonitost, ki velja v naravi. Telesni udje rastejo, se razvijajo in izpopolnjujejo, a ostanejo vedno isti. V človeku je velika razlika med cvetočo mladostjo in starostno zrelostjo. Toda oseba, ki se je postarala, je istovetna z nekdanjim mladostnikom. Spremenijo se življenjske razmere in okoliščine, človeška narava in oseba pa sta vedno isti.

Majhni so dojenčkovi udje, mladeničevi so mnogo večji, pa so vendar popolnoma isti. Kolikor jih ima otrok, toliko jih bo imel mož. Če se nekaj razvije šele v zrelejši dobi, je bilo v telesu kakor v kali že od začetka. Vse, kar imajo pozneje starčki, so že prej imeli tudi kot otroci.

Brez dvoma je napredek nekaj naravnega. Zakon rasti razodeva čudovito božjo modrost, ki je položila v otrokovo telo zametke, iz katerih naj se razvijejo vse oblike odraslega človeka.

Ko bi se ustroj človeškega telesa pozneje tako spremenil, da ne bi bil več podoben svoji vrsti, ako bi bil na primer kak ud dodan ali okrnjen, bi propadlo celo telo, se iznakazilo in pohabilo. Ista pravila veljajo tudi za razvoj resnic krščanskega nauka, ki se skoz stoletja poglablja, v teku časa oplaja in v vseh dobah znova in znova pomlaja.

»Naši predniki so že od začetka vsejali na njivi svete Cerkve seme krščanske vere. Bilo bi krivično in neprimerno, ako bi mi, njihovi sinovi, pobirali ljuljko podtaknjene zmote namesto pristne pšenice čiste resnice.

Rajši povsem pravilno in dosledno odklanjajmo neskladja med prvotnim in sedanjim naukom. Pobirajmo tisto zrnje čiste resnice, ki so ga vsejali in je dozorelo. V kolikor pa se je v teku časa razvilo in naraslo, ga z veseljem gojimo tudi danes.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “En škof s prezbiterji in diakoni” (sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec)

IgnacijIz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Filadelfijcem (1, 1-2, 1; 3, 2-3)

Ignacij, tudi Teoforos imenovan, cerkvi Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa v Filadelfiji v Aziji, ki je dosegla milost, je utrjena v slogi z Bogom, se raduje nerazdeljivo v trpljenju našega Gospoda in je trdno prepričana o njegovem vstajenju v vsem usmiljenju; cerkvi, katero pozdravljam v krvi Jezusa Kristusa, katera je večno in stalno veselje, zlasti če so edini s škofom, njegovimi prezbiterji in diakoni, ki so izvoljeni po misli Jezusa Kristusa in ki jih je potrdil po lastni volji stalno po Svetem Duhu.

O tem škofu sem zvedel, da si te službe, ki služi skupnemu blagru, ni pridobil niti po sebi niti po ljudeh niti s prazno častihlepnostjo, ampak v ljubezni Boga Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa. Strme občudujem njegovo prijazno milobo, ki more več s tem, da molči, kakor tisti, ki prazno govore. Soglaša namreč z božjimi zapovedmi kakor citre s strunami. Zato blagruje moja duša njegovo k Bogu obrnjeno mišljenje, ker sem spoznal, da je polno kreposti in popolno, spoznal njegovo neomahljivost in mirnost v vsej milobi živega Boga.

Otroci luči in resnice, varujte se torej ločitve in slabih naukov! Kjer je pastir, tja pojdite kakor ovce.

Kdor je namreč last Boga in Jezusa Kristusa, je s škofom; in kdor se skesa in se vrne k edinosti Cerkve, bo tudi božja last, da bo živel po Jezusu Kristusu. Ne motite se, bratje moji! Če kdo sledi tistemu, ki dela razkol, ne bo podedoval božjega kraljestva; če kdo hodi v tujem nauku, ni v soglasju z Gospodovim trpljenjem.

Prizadevajte si torej, da se udeležujete le ene evharistije. Kajti eno je telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, en kelih, da se združujemo z njegovo krvjo, en oltar kakor en škof s prezbiterji in diakoni vred, mojimi sohlapci, da delate po božji volji vse, kar delate.

Bratje moji, prekipevam v svoji ljubezni do vas in krepim vas v neizmernem veselju, toda ne jaz, ampak Jezus Kristus. V njem sicer nosim vezi, a se tembolj bojim, ker še nisem popoln; toda vaša molitev k Bogu me bo spopolnila, da dosežem delež, ki mi ga je naklonilo božje usmiljenje, ko se zatekam k evangeliju kot k Jezusovemu telesu in k apostolom kot prezbiterjem Cerkve.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Prerodite se v veri in ljubezni” (sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec)

IgnacijIz pisma sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca, Tralcem (8, 1- 9, 2; 11, 1-13, 3)

Postanite krotki in se prerodite v veri, ki je meso Gospodovo, in v ljubezni, ki je kri Jezusa Kristusa. Nihče izmed vas ne imej kaj proti svojemu bližnjemu! Ne dajajte priložnosti poganom, da ne bodo zaradi nekaterih nespametnežev grdili množice v Bogu! Kajti gorje tistemu, po katerem se moje ime pri kom lahkomiselno grdi.

Zatisnite torej ušesa, kadar vam kdo kaj govori brez Jezusa Kristusa, iz rodu Davidovega, iz Marije, ki se je resnično rodil, jedel in pil, bil resnično preganjan pod Poncijem Pilatom, bil resnično križan in je umrl, ko so ga gledala nebeška, zemeljska in podzemeljska bitja, ki je tudi resnično vstal od mrtvih, ko ga je njegov Oče obudil, kakor bo obudil tudi nas, ki vanj verujemo, njegov Oče v Jezusu Kristusu, brez katerega nimamo resničnega življenja.

Bežite torej pred slabimi poganjki, ki rode smrtonosen sad; kdor ga okusi, takoj umrje. Ti namreč niso nasad Očetov. Če bi namreč bili, bi se kazali kot veje križa in njihov sad bi bil neminljiv. Po tem križu vas Kristus kliče k sebi v svojem trpljenju, saj ste njegovi udje. Ne more se namreč roditi glava brez udov in Bog obljublja edinost, kar je tudi sam.

Pozdravljam vas iz Smirne hkrati z zastopniki božjih cerkva, ki so pri meni in so me v vsem poživili po telesu in duši. Opominjajo vas moje vezi, ki jih nosim zaradi Jezusa Kristusa, proseč, da bi prišel k Bogu: Ostanite složni med seboj in molite drug za drugega. Spodobi se namreč za vas vsakega posebej, zlasti pa za prezbiterje, da poživljate škofa v čast Očeta, Jezusa Kristusa in apostolov.

Prosim vas, da me poslušate v ljubezni, da ne bom s tem pismom priča zoper vas. Tudi za mene molite, ki potrebujem vaše ljubezni pred usmiljenjem božjim, da bom vreden doseči delež, ki ga želim, in da ne bom zavržen.

Pozdravlja vas ljubezen Smirnčanov in Efežanov. Spominjajte se v molitvah sirske cerkve. Nisem vreden, da se imenujem po njej, ker sem zadnji med njimi. Bodite pozdravljeni v Jezusu Kristusu, pokorni škofu kot zapovedi, podobno tudi prezbiterjem. Ljubite se vsi med seboj z nerazdeljenim srcem!

Moj duh se daruje za vas ne samo sedaj, ampak tudi, ko pridem k Bogu. Kajti še sem v nevarnosti, toda zvest je Oče v Jezusu Kristusu, da izpolni mojo in vašo prošnjo. Bodite v njem brez madeža!

Vir= Bogoslužno branje