sv. Peter Julijan Eymard: “Premišljevanje o sv. obhajilu”

PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana EymardaSv. Peter Julijan Eymard

1.

SMISEL SVETEGA OBHAJILA

Odpri svoja usta,
da jih napolnim (Ps 80, 11Ps 80, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Gore so se pokrile z njeno senco, z njenimi vejami božje cedre; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

Ker je ljubezen Jezusa Kristusa najpopolnejša v obhajilu in podeljuje najobilnejše milosti v svojem neizrekljivem združenju z obhajancem, moramo po obhajilu hrepeneti, in sicer po pogostem, celó vsakdanjem, hrepeneti z vsem, kar nam morejo vdihniti pobožnost, krepost in ljubezen dobrega, svetega, popolnega.

S svetim obhajilom se posvečujemo bolj kakor s katerim koli drugim sredstvom, ker je sveto obhajilo milost, vzor in vaja za vse kreposti, kajti vse se izpopolnjujejo v tem božjem delovanju.
Živimo tako, da bomo mogli pogostno ali celó vsakdanje sv. obhajilo prejemati koristno. Skratka, izpopolnjujmo se, da bomo sv. obhajilo dobro prejemali, in živimo tako, da ga bomo vedno prejemali.         Zato pa mora postati obhajilo vodilna misel uma in srca, smoter vsakega prizadevanja, vse pobožnosti, vse kreposti. Sprejemati Jezusa nam bodi namen in postava življenja. Vsa dela se morajo stekati v sv. obhajilo kot svoj končni namen in iz njega potekati kot iz svojega počela.

Toda sli ne bo morda božja veličina tvoje ničnosti zdrobila? Ne, v sv. obhajilu ni tiste in božje veličine, ki kraljuje v nebesih. Mar ne vidiš, da je Jezus zakrit zato, da te ne bi navdajal s strahom in da bi ti upal gledati ga in se mu bližati?

Morda pa te straši tvoja nevrednost, da si ne upaš bližati se neskončno svetemu Bogu. Res je, največji svetnik, najčistejši kerub ni vreden, da bi prejel Boga v sv. hostiji. Toda ali ne vidiš, da Jezus skriva svoje kreposti, celó svojo svetost, da ti kaže le svoje dobrote. Ali ne slišiš milega glasu, ki ti govori: Pridite k meni? Ali ne čutiš bližine božje ljubezni, ki te vleče k sebi? Saj ti ne dajejo tvoje zasluge pravice in tvoje kreposti ti ne odpirajo vrat v božjo obednico. To dela Jezusova ljubezen.

»Pa imam tako malo pobožnosti, tako malo ljubezni! Kako naj prejmem svojega Gospoda v tako mlačno dušo, ki ga gotovo odbija in zasluži njegovo preziranje?«

Mlačen si? Rázlog več imaš, da se potopiš v ta ogenj ljubezni. Odbijaš ga? Ne, tega dobrega Pastirja, tega nežnega Očeta, ki je bolj oče kakor vsi očetje in bolj mati kakor vse mater – nikoli! Čim bolj si bolan in slaboten, tem bolj ti je treba njegove pomoči: kruh je življenje slabotnih in močnih.

»Toda morda imam grehe na vesti…?« Izprašaj si skrbno vest in dokler se ne zavedaš smrtnega greha, smeš iti k sv. obhajilu. Če odpustiš tistim, ki so te razžalili, so tvoje napake že odpuščene. Svoje vsakdanje malomarnosti, raztresenosti v molitvi, prve vzgone nepotrpežljivosti, nečimrnosti, samoljubja, nemarnosti pri takojšnem zavračanju skušnjav: poveži vse to drobno Adamovo grmičevje in ga vrzi v ogenj božje ljubezni! Kar odpušča ljubezen, je prav gotovo odpuščeno.

Nikar se ne daj odvračati od svete mize s praznimi izgovori, marveč rajši prejemaj sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, če že ne zaradi sebe. – Prejemati sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, se pravi, tolažiti ga v zapuščenosti, v kateri ga pozablja večina ljudi; se pravi, povedati mu, da se ni zmotil, ko je ustanovil zakrament duhovnega krepčila; se pravi, izkoriščati zaklade milosti, ki jih je Jezus shranil v sv. Rešnje Telo zato, da jih deli ljudem; še več: pravi se, njegovi zakramentalni ljubezni omogočati, da razliva življenje, kakor si ga želi; njegovo dobroto osrečevati, da deli dobrote, njegovemu kraljevemu dostojanstvu omogočiti slavo, da bogato razvija svojo darežljivost. Ako torej prejemaš sv. obhajilo, na veličasten način dopolnjuješ namen sv. Rešnjega Telesa. Brez obhajancev bi ta reka tekla v izgubo; goreča ljubezen ne vnemala src in Jezus bi bil kralj ne prestolu, a brez svojih podložnikov.

Sv. Obhajilo pa ne daje Jezusu v sv. zakramentu samo priložnosti, da zadosti svoji ljubezni; daje mu tudi novo življenje, da ga bo posvetil Očetovi slavi. V svojem poveličanju ga ne more več slaviti z ljubeznijo ki je bila svobodna in zaslužena. Pri sv. obhajilu pa bo prišel v človeka, se z njim zvezal in spojil. Po tej čudoviti združitvi bodo kristjani postali udje ter čutne in žive zmožnosti za poveličanega Jezusa. Posluževal se bo njihove svobode, njih kreposti so zaradi njegove milosti. Tako se bodo po sv. obhajilu verniki spreminjali v Jezusa samega in Jezus bo v njih na novo oživel.

Tedaj se bo v obhajancu godilo nekaj božjega. Človek bo delal, a Jezus mu bo zato dajal milost; zasluženje bo človekovo, slava pa Jezusova. Jezus bo tedaj mogel svojemu Očetu govoriti: »Ljubim te, molim te, še trpim, ker znova živim v svojem udu.«

Glej, to je, kar daje obhajilu najvišjo moč: je drugo in večno učlovečenje Jezusa Kristusa, ustvarja vzajemno življenje in ljubezen med Jezusom Kristusom in človekom. Skratka, obhajilo je za Jezusa Kristusa novo življenje.
Vir

Objavljeno v Duhovne misli in nagovori, Kateheza | Označeno , , | Komentiraj

Kreposti: Čistost

Čistost med poroko. Kaj? Kako lahko obstaja kaj takega?

Ustavimo se in zamislimo. Čistost ni sopomenka za vzdržnost! Vzdržnost je namreč le en izmed načinov uresničevanja vrline čistosti, h kateri smo povabljeni vsi. Vzdržnost kot način uresničevanja čistosti velja v prvi vrsti za tiste, ki (še) niso sklenili zakramenta svetega zakona. Čistost kot taka pa se nanaša na pravilen odnos do spolnosti, na odnos, ki ni prilaščanje drugega, ampak svobodna podaritev v ljubezni in odprtost do novega življenja – v naravnem ali nadnaravnem smislu, tako med možem in ženo kot med posameznikom in Bogom. Naše telo je tempelj Svetega Duha, ki to tretjo osebo Svete Trojice lahko sprejema, slavi in z njo raste samo v okviru ljubezni (ne kratkotrajnega zadovoljstva), in sicer znotraj različnih stanov: samskega, poročenega ali posvečenega (duhovniškega in/ali redovniškega).

Načelo čistosti je načelo podaritve in zvestobe. Je nekaj pozitivnega in ne negativnega. Ko je npr. sklenjen zakrament svetega zakona, si mož in žena izrečeta celoviti, nedeljivi in življenjski »da«, obenem pa tovrstni »da« pomeni svojevrstni »ne« vsem ostalim ljudem, ki bi se lahko tako ali drugače vmešali v njuno celovito, nedeljivo in življenjsko zavezo. Podobno je tudi čistost kot taka v temelju pogojena z našim »da« Bogu in tisti pravi sreči, ki je v izpolnitvi Njegove volje, ne glede na življenjsko obdobje ali stan, obenem pa je čistost svojevrstni »ne« vsemu delnemu in kratkotrajnemu zadovoljstvu, odtrganemu od prave ljubezni, ki je po Kristusovem zgledu daritvena in zvesta. Čistost je preprosto povedano zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih. Brez čistosti ni božje pomoči, brez slednje pa se ljubezen spremeni v nepopolno, povsem človeško, krhko in propadljivo. Ljubezen brez čistosti ni tista »prava ljubezen«, po kateri hrepenimo vsi. Čistost pred poroko torej prinaša Svetega Duha tudi v poročeni stan, čistost pred poroko zakoncema podeljuje še tretji, vezni člen v odnosu – Boga, ki je Ljubezen sama.

V primeru svetega zakona čistost omogoča izogibanje prilaščanja med zakoncema zaradi strasti in tako tudi izogibanje zaprtosti do novega življenja iz sebičnih razlogov, kar posamezniku jemlje svobodo za delanje dobrega, jemlje svobodo za ljubezen in zaupanje v božjo pomoč. Če je čistost na splošno zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih, je čistost v primeru svetega zakona varovalo pred njegovim propadom, saj ga vzdržuje nadnaravna vez, vez Svetega Duha, prebivajočega v templju našega telesa. To sicer ne pomeni, da je zakon po božji volji že samodejno obvarovan skušnjav in nesrečnih dogodkov. Pomeni to, da je neizogiben duhovni boj dolgoročno uspešno izbojevan, da je Bog kot tretji člen v odnosu tisti, ki nas ob sodelovanju z našo voljo popelje v nebesa.

Kdor se na poroko pripravlja z dolgotrajnim urjenjem v kreposti čistosti, ima bistveno večje možnosti za srečen zakon od tistega, ki svojega poročnega druga ali družico jemlje kot sredstvo za zadovoljitev zgolj lastnih čustvenih in telesnih potreb. Kdor se pred poroko spolno udejstvuje, v bistvu ne izraža ničesar drugega kot sprejemanje spolnih dejanj izven poroke. Kdor sprejema spolna dejanja izven poroke, s svojim mišljenjem ali delovanjem odkrito ali prikrito sprejema nezvestobo kot tako. Kdor ni pripravljen biti zvest pred poroko, v resnici ni pripravljen biti zvest niti po njej. Nezvestoba pa je nič drugega kot usmerjenost nase. Slednja kljub še tako drznim poskusom ne more umiriti človeške duše, ampak se vselej utaplja v žalosti.

Čistost znotraj svetega zakona je tudi tesno povezana z odgovornostjo. Predhodno pridobljena čistost je nadvse koristna pri poseganju po metodi naravnega načrtovanja družine, v kolikor seveda zanjo obstajajo utemeljeni izredni (zdravstveni, premoženjski ipd.) razlogi. Naravno načrtovanje družine namreč temelji na ugotavljanju ženskih plodnih in neplodnih dni, pri čemer je pogostnost spolnih odnosov zaradi izogibanja nosečnosti omejena. To pa pomeni, da so tovrstni spolni odnosi rezultat zavestnega premisleka in ne slepega poželenja, ki soljudi ponižuje v predmete. Naravno načrtovanje družine, zasledovano iz utemeljenih razlogov, ni samo koristno zaradi preprečevanja zanositve, ampak je hkrati sredstvo za zbliževanje med zakoncema, ki s tem drug drugega urita v samoobvladovanju, to je vrlini, že sicer pomembni v različnih okoliščinah vsakdanjega življenja. Osvojena čistost pred poroko torej že sama po sebi vodi k zmožnosti samoobvladovanja – in posledično čim večji odpornosti pred vsakršnimi neljubimi dogodki, ki smo jim vsakodnevno podvrženi – znotraj zakonskega življenja pa v izrednih primerih omogoča razmeroma hitro posvojitev zahtevnega spolnega ritma, ki ga prinaša naravno načrtovanje družine.

Čistost stoji in pade na štirih praksah: zakramentih, molitvi, mrtvičenju in dobrih delih. Čistost je konec koncev le del krščanske pobožnosti; ni namreč nekaj, kar bi bilo zunanje ali posebno glede na celoto naše vere. Iz tega sledi, da brez urejenega osebnega in skupnostnega odnosa do Boga ne moremo postati čisti, niti navzven niti v srcu. Naše telo bo v obdobjih življenja za prejetim krstom tempelj Svetega Duha ostalo le, če bomo zaupali Darovalcu vsega dobrega in se trudili krščansko živeti na vseh področjih in v vseh okoliščinah.
Vir

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , , | Komentiraj

sveti Hieronim: “Pismo Starcu Pavlu v Konkordiji” (10)

sveti HieronimUVOD V PISMO
Ob 10. pismu se moramo prisrčno nasmejati. Začetni hvalnici naslovniku, stoletniku Pavlu, ki je živel v Konkordiji, mestecu na Beneškem, sledi njen neizprosni razlog: Hieronim bi pač rad dobil od njega knjige. Vidimo, da kljub puščavniškemu življenju1 nikdar ni ločen od civilizacije in se vseskozi izobražuje. »Hvalnica« na začetku je resnično slikovita, polna svetopisemskih podob in pestrih izrazov. S pismom mu pošilja življenjepis (še starejšega) puščavnika Pavla in po tem spisu lahko pismo datiramo okrog l. 376. Pravi, da je življenjepis skušal napisati preprosto, a da mu ni prav uspelo. Pismo je odgovor na Pavlovo pismo, kjer prosi, naj reče Rufinu, da mu vrne sposojena Tertulijanova dela.2 Zanimivo bi bilo vedeti, katere so »druge okusne reči«, o katerih govori na koncu pisma; najbrž gre za njegove spise.

BESEDILO PISMA

1.

  1. Kratkost človeškega življenja je kazen za grehe in smrt, ki pogosto seže po novorojenčku, ko mu zasveti luč, in spričuje, da se svet vsak dan bolj pogreza v pregrehe. Kajti ko se je kača po gadje ovila okrog prvega rajskega prebivalca in ga potegnila k zemlji (prim. 1 Mz 3), je večno prekletstvo in obsodbo nad človekom še odložila, ker se je umrljivost spremenila v devetsto in še več let (prim. 1 Mz 5), skorajda v drugo neumrljivost. Ko pa je kasneje greh polagoma postal hujši in hujši, je brezbožnost velikanov prinesla pogin vesoljnega sveta (1 Mz 6; 7).
    2. Po tem, bi dejal, krstu za očiščenje sveta se je človeško življenje skrčilo na kratko dobo. Pa še to ped časa smo skoraj zapravili s svojimi grehi, ki se zmeraj vojskujejo z božjo voljo. Koliko pa jih je, ki žive nad sto let, ali pa jih tako učakajo, da jim ni žal, da so jih učakali, kakor pravi Sveto pismo v knjigi psalmov: »Dni našega življenja je sedemdeset let, če pa mnogo, osemdeset; kar jih je več, je težava in bolečina« (Ps 89, 10.11Ps 89, 10.11
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    10 Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, bu?anje njegovih valov ti krotiš. 11 Ti si Rahaba prebodel in razbil, s svojo mogo?no roko svoje sovražnike razkropil. Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    )?

2.

1. Čemu, meniš, segam tako visoko in začenjam s tako davno preteklostjo, da bi se utegnil kdo z menoj pošaliti s Horacijevo besedo:

»Vojsko trojansko začne že z dvojnim Ledinim jajcem.«(3)

Zato, da bi tvojo starost in tvojo kakor Kristusovo belo glavo (prim. Raz 1,14Raz 1,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, in njegove o?i kakor ognjen plamen Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) počastil z dostojno besedo.
2. Glej, že kolobari stoto življenjsko leto, ti pa še zmeraj spolnjuješ Gospodove zapovedi in v podobah sedanjosti premišljuješ blaženost prihodnjega življenja. Vidiš jasno, stopaš trdno in varno, slišiš tenko, zobje imaš bele, glas poln, telo krepko in sočno. Sivi lasje se ne ujemajo z rdečimi lici in moči ne soglašajo s starostjo. Leta ti niso vzela dobrega spomina, kakor vidimo pri premnogih, hladna kri ti ni otopila bistrega duha, nagubanega obraza ti ne dela še starejšega razorano čelo in tresoča se roka ne blodi s pisalom v krivih črtah po povoščeni tablici.
3. Gospod nam na tebi razodeva čilost prihodnjega vstajenja, da bi spoznali, da je od greha, če drugi že živi po mesu umirajo, in da je sad pravičnosti, če kažeš ti mladost, ki je tvojim letom tuja. In čeprav vidimo mnoge, tudi grešnike, da so tako zdravi, jim vendar to daje hudič, da greše, tebi pa podeljuje Gospod, da se raduješ.

4.

1. Najspretnejši med Grki, o katerih je Cicero v svojem govoru za Flaka4 sijajno rekel, da jim je »lahkomiselnost prirojena in nečimrnost privzgojena«, so svoje ‘kralje in prvake za plačilo hvalili. Prav tako terjam zdaj tudi jaz plačilo za hvalo.
2. In nikar ne misli, da zahtevam malo: želim od tebe evangeljski biser (prim. Mt 13,46Mt 13,46
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

46 Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), Gospodove besede, čiste besede, srebro, z ognjem preskušeno v prsteni posodi, sedemkrat očiščeno (Ps 11,7Ps 11,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Zakaj Gospod je pravi?en, ljubi pravi?nost; pravi?ni bodo gledali njegovo obli?je. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), namreč Fortunacijanove komentarje5 in, da spoznam preganjalce, zgodovino Avrelija Viktorja6 ter Novacijanova7 pisma, da bomo, če spoznamo razkolnikov strup, toliko rajši pili protistrup svetega mučenca Ciprijana.
3. Za zdaj pošiljamo tebi, starčku Pavlu, še starejšega Pavla,8 s katerim smo se mnogo trudili, da bi se zaradi preprostejših bralcev preprostejše izražali. Pa me vem, kako je to: četudi je vrč poln vode, vseeno ohrani duh, katerega se je navzel, ko je bil nov.9 Če ti bo to darilce všeč, imamo še druge okusne reči, ki bodo z množico vzhodnega blaga prijadrale k tebi, če bo Sveti Duh dal ugoden veter.

OPOMBE

  1. Gl. 6. pismo in komentar.
  2. Prim. Pismo 5, 2,2
  3. Horacij, Epist. II, 3, 147.
  4. Cicero, Pro Flacco fragm. 2.
  5. Fortunacijan, po rodu Afričan, je bil 337 – 361 škof v Ogleju. Sestavil je v slabi latinščini kratko razlago evangelijev.
  6. Avrelij Viktor, po rodu Afričan, 389 rimski perfekt, je napisal zgodovino rimskih cesarjev (Caesares) od Avgusta do l. 360.
  7. Novacijan, rimski prezbiter, ki je spomladi 251 po izvolitvi Kornelija za rimskega škofa nastopil kot protiškof. V svoji shizmi je bil zelo rigorozen in je zanikal možnost odpuščanja ne le greha odpada od vere ampak celo drugih težkih grehov.
  8. Življenjepis puščavnika Pavla, ki ga je Hieronim napisal okrog l. 376 v halkiški puščavi. S tem je podan »terminus post quem« našega pisma.
  9. Prim. Horacij, Epist. I, 2, 69.70: »Duh, ki se vrč navzel ga je nov, mu dolgo ostane.« Hieronim pravi, da mu je težko preprosto pisati.
Objavljeno v cerkveni očetje | Označeno , | Komentiraj

V živo iz svetišča v Lurdu

Program dogodkov

Objavljeno v Multimedija | Označeno , , | Komentiraj

sveti Hieronim: “Pismo Kromaciju, Jovinu in Evzebiju” (7)

sveti HieronimUVOD V PISMO
To pismo skupaj s 6. pismom predstavlja Hieronimovo dopisovanje z oglejskimi prijatelji. Naslovljeno je na brata Kromacija in Jovina ter njunega prijatelja Evzebija. Poudarja, kako jih prijateljstvo dela eno z njim, veliki razdalji navkljub. Zato se njihovega pisma zelo veseli. Graja pa prijatelje, ker so mu pisali tako na kratko. V pismu se spominja tudi prijatelja iz otroških let Bonoza in hvali njegovo svetost. Kot se za antiko spodobi, tudi malce pretirava. Kar že ganljiva je njegova skrb za sestro. V tem pismu se nam bolje razjasni, kaj se je z njo sploh zgodilo; očitno jo je v krivoverstvo zapeljal duhovnik Lupicin. Pismo zaključi s pozdravi družini Kromacija in Jovina. Za današnji okus je pismo kar prenasičeno s svetopisemskimi referencami in metaforiko. Hieronim piše to pismo med svojim bivanjem v halkiški puščavi.1

BESEDILO PISMA

1.

  1. Tistih, ki jih je ljubezen povezala, pismo ne sme ločiti. Ne smem vas ločeno ogovarjati, saj se med seboj tako ljubite, da vas treh ljubezen nič manj ne spaja, kot jenarava dva združila.2 Dá, če bi se dalo, bi imena zapisal nedeljena, z eno samo črkico, saj me tudi vaše pismo poziva, naj imam enega za tri in tri za enega.
    2. Kajti, ko je po posredovanju svetega Evagrija3 prišlo k meni pismo v tisti del puščave, ki dela široko mejo med Sirci in Saraceni, sem se tako razveselil, da sem prekosil veselje tistega srečnega rimskega dneva, ko je po bitki pri Kanah Marcel v boju pri Noli prvič premagal ohole Hanibalove čete. In čeprav me imenovani brat4pogosto obišče in me neguje kakor svoje srce v Kristusu, mi je vendar pri slovesu, ker je šel daleč proč od mene, zapustil hrepenenje, nič manjše, kot je bilo veselje, ki ga je s prihodom prinesel.

2.

1. Zdaj kramljam z vašim pismom, ga objemam, ono pa z menoj govori; samo ono zna tukaj latinsko. Tukaj se moraš namreč naučiti barbarskega na pol jezika5 ali pa molčati. Kolikorkrat mi poteze znane roke prikličejo v spomin predrage obraze, tolikokrat ali mene ni tukaj ali ste vi tukaj. Verujte ljubezni, ki govori resnico: tudi ko tole pišem, ste mi vi pred očmi.
2. Naprej se pritožujem nad tem, da ste mi, četudi so med nami take daljave morja in zemlje, poslali tako kratko pismo, razen če sem si to zaslužil, ker vam nisem prej pisal, kakor pišete. Papirja vam, mislim, ni manjkalo, saj ga prinaša kupčija z Egiptom. In če bi bil Ptolomej zaprl morje, bi kralj Atal poslal kožice iz Pergama, da bi pomanjkanje papirja odtehtale kožice; zato se je v izročilu do danes ohranilo ime pergament.
3. Kaj torej? Ali naj torej mislim, da se je slu mudilo? Toda ena noč je dovolj za dolgo pismo. Ali da vas je zadrževalo kako delo? Toda ni večje nuje od one, ki jo nalaga ljubezen. Ostane dvoje: ali se vam ni ljubilo ali jaz nisem vreden. Izmed teh dveh možnosti raje vas obtožim, da ste bili malomarni, kot pa sebe, da nisem vreden; kajti laže je, popraviti malomarnost kot vneti ljubezen.

3.

1. Bonoz6 je, pišete, kot sin Ichthyos7 šel v vodnate kraje, mi pa, ki se nas drži staro blato, lazimo kakor kače in škorpijoni po suhem. On že tepta kači8 glavo, mi pa smo še za hrano kači, ki po božji sodbi žre prst. On se zmore povzpeti že do najvišjega psalma na stopnicah,9 za nas pa, ki jokamo še na prvi stopnici, ne vem, če bo kdaj mogoče reči: »Svoje oči dvigam h goram, od koder mi pride rešitev. On biva kakor Janez med pretečimi valovi sveta na varmem otoku, namreč v naročju cerkve, in morda že jé knjigo,10 jaz pa ležeč v grobu svojih hudobij in povezan z vezmi grehov pričakujem Gospodov klic iz evangelija: »Hieronim, pridi ven!« (prim. Jan 11, 43.44Jan 11, 43.44
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

43 In ko je to izrekel, je z mo?nim glasom zaklical: »Lazar, pridi ven!« 44 In umrli je prišel ven, na nogah in rokah povezan s povoji, in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim re?e: »Razvežite ga in pustite, naj hodi.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)
2. Ker je po prerokovih besedah vsa moč hudiča v njegovih ledjih (prim. Job 40,11Job 40,11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Izlij izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), je Bonoz nesel svoj pas, ki ga je imel okoli ledij, nesel čez Jordan in ga tam v razpoki skale skril, pozneje pa našel strohnjenega (prim. Jer 13,4-7Jer 13,4-7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 »Vzemi pas, ki si ga kupil in ga nosiš krog ledij; vstani, pojdi k Evfratu in ga ondi skrij v skalni razpoklini!« 5 Šel sem in ga skril pri Evfratu, kakor mi je Gospod ukazal. 6 Ko je minilo mnogo dni, mi je Gospod rekel: »Vstani, pojdi k Evfratu in vzemi tam pas, ki sem ti ga ukazal ondi skriti!« 7 Šel sem k Evfratu, poiskal in vzel pas z mesta, kjer sem ga skril. A glej, pas je bil pokvarjen, ni bil za nobeno rabo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in zapel: »Gospod, ti imaš v oblasti moja ledvica; (prim. Ps 138,13Ps 138,13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) raztrgal si moje vezi, tebi bom daroval hvalno daritev (Ps 115,7Ps 115,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Roke imajo, pa ne tipajo, noge imajo, pa ne hodijo; glasu ne dajo iz svojega grla. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
),” mene pa je pravi Nebukadnezar v verigah odvedel v Babilon, v potrtost mojega duha; tam mi je nadel jarem sužnosti, tam me je vkoval v železje in mi ukazal peti sionske pesmi (prim. Ps 136,3Ps 136,3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 Hvalite Gospoda gospodov, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), jaz pa sem mu odgovoril: »Gospod odklepa jetnike, Gospod razsvetljuje slepe« (Ps 145, 7-8Ps 145, 7-8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Hvalo tvoje velike dobrote razglašajo in se radujejo tvoje pravi?nosti. 8 Blag in usmiljen je Gospod, potrpežljiv in silno milostljiv. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In da začeto razliko na kratko končam: jaz prosim odpuščanja, on pričakuje venec.

4.

1. Moja sestra je v Kristusu sad svetega Julijana: on je sadil, vi zalivajte, Gospod bo dal rast (prim. 1Kor 3,6). Jezus mi jo je dal za rano, ki jo je hudič vsekal; potem mi jo je vrnil živo namesto mrtve. Glede nje se, kakor pravi poganski pesnik, vsega bojim, čeprav je varno.11 Sami veste, kako spolzka je pot mladosti, na kateri je tudi meni spodrsnilo in po kateri tudi vi niste brez strahu hodili.
2. Zlasti zdaj, ko je na tej poti, jo morajo vsi podpirati z nauki, ji vsi dajati poguma s spodbudnimi besedami, to je, vaša svetost jo mora pogosto krepiti s pismi. In ker ljubezen vse prenese, vas rotim, da prosite tudi škofa Valerijana,12 naj jo ohrabri s pismom. Saj veste, da dekliška srca utrdi predvsem to, da starejši skrbijo za njih.

5.

V mojem rojstnem mestu namreč, kjer je zarobljenost doma, je bog trebuh in se živi tja v dan: svetejši je, kdor je bogatejši. In na ta lonec je prišel, kakor pravi znani ljudski pregovor, primeren pokrov,13 duhovnik Lupicin. Zanj velja še drug rek, ki je, kakor pravi Lucilij,14 edini, ki se mu je Kras kdaj v življenju nasmejal: »Za oslovski gobec je osat prava solata.« Tako torej krmari nevešč krmar prevotljeno ladjo in vodi slepec slepce v jamo (prim. Mt 15,14Mt 15,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Pustite jih! Slepi so, vodniki slepih. ?e pa slepi slepega vodi, oba v jamo padeta.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) ter je predstojnik tak, kakršni so tisti, katerim je predstojnik.15

6.

1. Skupno mater,16 ki je glede svetosti vajina družica, a vaju s tem prekaša, ker vaju je taka rodila, da se njeno telo res lahko imenuje zlato, pozdravljamo z iskrenim spoštovanjem, prav tako tudi od vseh cenjene sestre, ki so premagale spol in svet, ki so za svetilke pripravile obilo olja in čakajo ženinovega prihoda (prim. Mt 25,1-4Mt 25,1-4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prilika o pametnih in nespametnih devicah 25 1 Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. 2 Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. 3 Nespametne so vzele svetilke, niso pa s seboj vzele olja; 4 pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).
2. Blagor hiši, kjer prebivajo vdova Ana (prim. Lk 2,36Lk 2,36
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

36 In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova h?i iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je z možem preživela sedem let od svojega devištva, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), hčere prerokinje (prim. Apd 21,9Apd 21,9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Imel je štiri h?ere, device, ki so prerokovale. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in dva Samuela,17 v templju vzgojena! Srečna streha, kjer vidimo mater mučenico, ki jo venča venec makabejskih mučencev.18 Četudi vsak dan izpovedujete Kristusa, ko spolnjujete njegove zapovedi, se je vendar tej zasebni odliki pridružila še javna, vsem znana hvala, da ste vi nekdaj iz svojega rojstnega mesta izključili strup arijanskega nauka.
3. Pa se morda čudite, da sem na koncu svojega pisma zopet od kraja začel. Kaj naj storim? Ne morem srcu prepovedati, da govori. Kratkost pisma pravi: molči; hrepenenje po vas sili: govôri. Beseda prehiteva besedo; govor je ves zmeden: ljubezen ne pozna reda.

OPOMBE

  1. Hieronim se je po dolgem preudarjanju v Antiohiji l. 376 odločil za anahoretsko življenje in šel v halkiško puščavo, tako imenovano po mestu Halkis, ki leži jugovzhodno od Antiohije in jugozahodno od Bereje (Aleppo, Hereb). Tam se je pokoril in pridno študiral.
  2. Kromacij in Evzebij sta bila rodna brata, Jovin njun prijatelj.
  3. Evagrij iz ugledne antiohijske družine je prišel v Italijo z vercelskim škofom Evzebijem, ko se je ta l. 363 vrnil iz pregnanstva na Vzhodu. V Italiji je ostal celo desetletje in se kot duhovnik vrnil v Antiohijo. Po smrti Pavlina, škofa Evstatijevih pristašev, je postal njegov naslednik (388/89 – 393?). Hieronim se tam je z njim spoprijateljil. Evagrij je posredoval nekatera njegova pisma.
  4. Evagrij.
  5. Lekciji barbarus semisermo discendus, v rokopisih dobro izpričani, dajem prednost pred Hilbergovo konjekturo barbarus seni sermo discendus.
  6. Bonoz je bil sin uglednih in premožnih staršev, s Hieronimom sta skupaj odraščala in študirala ter se celo skupaj odpravila v Galijo. V pismu Rufinu (Pismo 3,4) izvemo, da je zapustil svet in odšel za puščavnika na samoten otok, verjetno nekje v Kvarnerskem zalivu.
  7. Ichthys (riba) – kriptogram za Jezusa Kristusa, ker je beseda sestavljena iz začetnih črk tehle grških besed: I[esus] Ch[ristosj th[eu] [h]y[ios] s[oter] = Jezus Kristus, božji Sin, Zveličar.
  8. Gre seveda za kačo – hudiča iz 1Mz 3,1.
  9. Ps 119 – 133 so »pesmi stopnic« (gradualni psalmi). Hieronim hoče ponazoriti razliko v duhovni stopnji. Prvi izmed teh psalmov, iz katerega navaja Hieronim 1. vrsto, je pesem upanja in zaupanja v božjo pomoč, zadnji, ki ga sme Bonoz prepevati, pa je hvalospev božji vsemogočnosti.
  10. Prim. Raz 10,10Raz 10,10
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    10 In vzel sem knjižico iz angelove roke ter jo snedel; in v mojih ustih je bila sladka ko med, a ko sem jo snedel, mi je v trebuhu zagrenelo. Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    . Bonoz, ki biva na otoku kakor apostol Janez, prejema morda tudi božja razsvetljenja razodetja. Prim. pismo 3, 4 (na koncu).
  11. Vergilij, Eneida IV, 298: »omnia tuta timens«
  12. Valerijan, škof v Ogleju 369-388?, ki je okoli sebe zbral nekakšno meniško skupino asketov (prezbiter Kromacij, Evzebij, Jovin, menih Krizogon, diakon Julijan, subdiakon Niceas …).
  13. Ta pregovor navaja Hieronim tudi v pismu 127,9.
  14. Satirik Gaj Lucilij (180-102)
  15. Ta Lupicin je domnevno kriv zablode Hieronimove sestre. Hieronim sploh ne skriva svojih antipatij do njega.
  16. gl. op. k 1,1
  17. Brata Kromacij in Evzebij. Samuel je bil velik prerok Stare zaveze. Mazilil je kralja Savla in Davida. Rojen je bil nerodovitni materi po čudežu, zato je bil darovan v templju. Tam je doživel zelo znano poklicanje (1Sam 3). Tu Hieronim pač hoče polaskati naslovnikom.
  18. Makabejci so bili slavna judovska družina, ki je v času grške okupacije Palestine stopila na čelo odpora in v njem izgubila svoje življenje (1 Mkb 3 …).

Vir

Objavljeno v cerkveni očetje | Označeno , , , , | Komentiraj

sveti Hieronim: “Pismo Julijanu Oglejskemu, diakonu” (6)

sveti HieronimUVOD V PISMO
Sveti Hieronim iz puščave1 piše diakonu Julijanu, svojemu prijatelju iz Ogleja. V sodobnem času elektronskih medijev je kar nekako nedojemljivo, kako pomembna so bila takšna dopisovanja za razširjanje novic. Zato Hieronim tudi posveča toliko pozornosti in se tako opravičuje, da dolgo ni pisal. To je pomenilo takorekoč temo, molk, pretrganje stikov.
V pismu Hieronim sprašuje po svoji sestri. Iz pisma lahko sklepamo,2 da je zapadla v neko krivoverstvo, a jo je diakon Julijan spametoval. Hieronim mu je bil za to prisrčno hvaležen.
6. in 7. pismo predstavljata Hieronimovo korespondenco s prijatelji iz Ogleja.

BESEDILO PISMA

1.

  1. Star pregovor pravi: »Lažnivcu se ne verjame, čeprav je res, kar pravi.« Vidim, da je to mene zadelo, ko me kregaš, da molčim in ti ne pišem. Ali naj rečem: »Pogosto sem pisal, toda pismonoše so bili malomarni?« Odgovoril mi boš: »Vsi, ki ne pišejo radi, se že od nekdaj tako izgovarjajo. Ali naj rečem: »Nikogar nisem našel, da bi nesel pismo?« Dejal boš, da jih je mnogo, mnogo sem in tja potovalo. Ali naj zatrjujem, da sem (pisma) tem izročil? Toda ti bodo tajili, ker jih niso oddali, midva, daleč vsaksebi, pa ne bova vedela, pri čem sva. Kaj naj torej storim?
    2. Četudi nisem kriv, bom prosil odpuščanja, ker se mi zdi bolj prav, da se vdam in prosim za mir, kot da se uprem in zanetim prepir. Vedi, da me je dolga telesna bolezen in duševna bol tako zdelala, da sem bil v smrtni nevarnosti komaj še pri zavesti.3 Da ne boš imel tega za zlagano, bom po navadi govornikov za dokaz poklical še priče.

2

1. Tukaj je bil sveti brat Heliodor,4 ki je hotel z menoj v puščavo, pa je odšel, ker so ga moje pregrehe odgnale. Toda moja sedanja gostobesednost bo popravila vso krivdo. Kajti, kakor pravi Flak v satiri:

Pevci imajo lastnost, da, kadar jih prosi prijatelj,
naj zapojo, ostane srce vsem prošnjam zaprto;
če jih ne prosi nihče, pa konca najti ne znajo.
(5)

Odslej te bom tako zasipal s svežnji pisem, da me boš začel prositi, naj ti več ne pišem. Veseli me, da je moja sestra, tvoja hči v Kristusu, stanovitna v tem, kar je začela,6 o čemer mi ti prvi poročaš.
2. Kajti tu, kjer sem zdaj, mi je neznano ne samo to, kaj se doma godi, marveč celo to, ali moje rodno mesto sploh še stoji.7 In čeprav me hiberska kača8 z grdim obrekovanjem trga, se ne bojim človeške sodbe, ker bom imel Boga za sodnika;

če svet se zruši in podere,
med razvalinami bal ne bom se.
(9)

Zato te prosim, imej v mislih apostolov ukaz, s katerim uči, da mora naše delo obstati (prim. 1Kor 3, 14), ter si zasluži Gospodovo plačilo s tem, da jo rešiš, in me pogosto razveseliš s poročili o najinem skupnem ponosu v Kristusu.10

 

OPOMBE

  1. Hieronim se je po dolgem preudarjanju v Antiohiji l. 376 odločil za anahoretsko življenje in šel v halkiško puščavo, tako imenovano po mestu Halkis, ki leži jugovzhodno od Antiohije in jugozahodno od Bereje (Aleppo, Hereb). Tam se je pokoril in pridno študiral.
  2. Gl. tudi 7. pismo in 13. pismo.
  3. Hieronim je v Antiohiji hudo zbolel. Evagrij je skrbel zanj.
  4. Heliodor je bil sin ugledne družine v Altinu, mestecu ob lagunah severno od Benetk. Obstajajo domneve, da se je s Hieronimom spoznal v času študija. Zagotovo pa se srečata v Ogleju, v krogih asketov, ki se zbirajo okrog škofa Valerijana (369-388?). S Hieronimom gre na Vzhod, skupaj obiščeta Jeruzalem, sta še nekaj časa skupaj v Antiohiji, a ne gre z njim v puščavo. Odpravi se domov, kjer skrbi za nečaka, osirotelega Nepotijana. V Altinu postane duhovnik in okoli l.380 tamkajšnji prvi škof. L. 381 se udeleži oglejske sinode, kjer je tudi sv. Ambrozij Milanski. Umre kmalu po l. 400. Njegov spomin se obhaja 3. julija.
  5. Horacij, Satur. I, 3,1-3
  6. Hieronimova sestra je sicer zabredla v zmoto, pa se po prizadevanju diakona Julijana spokorila in bila stanovitna – gl. tudi 7. pismo.
  7. Hieronim misli to popolnoma resno; komaj leto ali dve po tem pismu je njegovo rojstno mesto Stridon brez sledu izginilo.
  8. Kdo je ta hiberska (španska) kača? Nekateri mislijo na prezbiterja Lupicina, ki ga Hieronim zaničljivo omenja v pismu 7,5. Verjetneje se mi zdi, da pomeni excetra (kača) žensko s strupenim jezikom. Morda gre celo za njegovo teto Kastorino (gl. 13. pismo).
  9. Horacij, Carm. III, 3, 7.8
  10. Hieronimov in Julijanov »skupni ponos v Kristusu« je Hieronimova v dobrem stanovitna sestra.

Vir

Objavljeno v cerkveni očetje | Označeno , | Komentiraj

sveti Hieronim: “Pismo Florentinu” (5)

sveti HieronimUVOD V PISMO
Peto pismo ima predvsem obliko prošnje. V njem izvemo več podatkov o Hieronimovem življenju in stanju, v katerem se nahaja. Je manj svetopisemsko, čeprav v njem razloži zelo pomembno načelo za preučevanje Svetega pisma.
Sveti Hieronim Florentina prosi za knjige. Njegova prošnja je kar velika, saj naslovov ne navaja v pismo, ampak priloži kar seznam. Sklepamo lahko, da je bil Florentin premožen, saj Hieronim pravi, kako mnogim ljudem večkrat kaj ustreže. Celo sklicuje se na to. Ker je Florentin dober do drugih, naj bi pomagal tudi njemu. Čeprav mu ne obljubi plačila, mu pa v zameno ponudi uslugo, da mu bo priskrbel prepise, če jih bo želel.
Iz pisma je razvidnih več podatkov. Približno izvemo za kraj, kjer Hieronim biva, in za sodelavce, ki jih ima. Na voljo ima namreč veliko prepisovalcev. To pomeni, da je imel Hieronim v tistem času že kar močan ugled.
Na koncu še navede, kako je rešil neko težavo. Izvemo nekaj malega o Cerkvi in okoliščinah, v katerih deluje.

BESEDILO PISMA

1.

Ko bivam v tistem delu puščave, ki ob Siriji meji na deželo Saracenov,1 so mi prinesli tvoje pismo, preljubi. Ko sem ga prebral, se mi je spet vnelo tako hrepenenje, da bi potoval v Jeruzalem, da bi to, kar bi bilo všeč prijateljski ljubezni, skoraj škodilo poklicu.2 Zdaj ti torej, kolikor morem, pošiljam pismo namesto sebe. Četudi odsoten po telesu prihajam z ljubeznijo in v duhu, prisrčno proseč, naj novega prijateljstva, ki ga veže Kristusova vez, razdalja kraja ali časa ne raztrga. Da, rajši ga tesneje poveživa s pismi; naj potujejo med nama, naj se srečujejo, naj z nama kramljajo. Ljubezen ne bo mnogo izgubila, če se bo tako s seboj pogovarjala.

2.

  1. Kakor pišeš, brat Rufin še ni prišel, in ko pride, mojemu hrepenenju ne bo Bog ve kaj pomagalo, ker ga ne bom videl. On je namreč tako daleč od mene, da ne more pohiteti sem, mene pa ovirajo meje samote, ki sem si jo izbral, da mi ni več dovoljeno, čemur sem se odrekel.
    2. Zatorej ga rotim in prav lepo prosim, da mu ti rečeš, naj ti da komentarje blaženega Reticija, avgustodunskega škofa,3 v katerih je z vzneseno besedo razložil Visoko pesem, da jih prepišeš. Pisal mi je tudi nekdo iz domovine imenovanega brata Rufina, stari Pavel,4 da je njegova knjiga Tertulijanovih spisov5 pri njem6 in jo krepko terja nazaj. In potem te prosim, pošlji mi knjige, o katerih ti priloženi seznam govori, da jih ne morem prepisati.
    3. Prav tako mi pošlji tudi razlago Davidovih psalmov in zelo obsežno knjigo o sinodah7 svetega Hilarija, ki sem jih zanj v Trevirih z lastno roko prepisal. Saj veš, da je to hrana krščanske duše, če Gospodovo postavo premišljuje noč in dan (Ps 1, 2Ps 1, 2
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    2 marve? se veseli Gospodove postave in jo premišljuje podnevi in pono?i. Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    ). Druge gostoljubno sprejemaš, tolažiš, z denarjem podpiraš; če boš meni storil, česar te prosim, me boš bogato obdaroval.
    4. In ker je Gospod dal, da imam premnogo svetih knjig, mi tudi ti povej, kaj hočeš; karkoli boš želel, ti pošljem. Ne misli, da mi bo nadležno, če kaj naročiš; imam ljudi, ki prepisujejo stare spise. Pa tudi za to, kar zahtevam, ne obetam nobenega plačila. Brat Heliodor mi je naznanil, da mnogo preiskuješ o Svetem pismu, pa nič pravega ne najdeš; seveda, če bi tudi vse imel, si bo spoštovanje (do Svetega pisma) osvojilo pravico, da bo še več terjalo.

3.

Učitelja tvojega dečka, o katerem si mi pisal in je bil nedvomno njegov zvodnik, je prezbiter Evagrij, ko sem bil še v Antiohiji, vpričo mene pogosto karal. On pa mu je odgovarjal: »Jaz se ničesar ne bojim.« Pravi, da ga je njegov gospodar odpustil, in glej, zdaj je tu; če vam je prav, ga pošljite, kamor hočete. Menim, da človeka, ki blodi okrog, ne pustim dalje bežati. Ker torej v tej puščavi tvojemu ukazu ne morem ustreči, sem naprosil dragega mi Evagrija, naj tako zaradi tebe, kakor zaradi mene na stvar dalje skrbno pazi.

OPOMBE

  1. Prim. F.K. Lukman, Hieronimova pisma, Celje 1941, 6-7lje 1941, 6-7
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    Izbrana zbirka EKU ne vsebuje vpisane knjigeMesto:

    WP-Bible plugin
    . Verjetno v puščavi Halkis, ki je jugovzhodno od Antiohije in jugozahodno od Bereje (Aleppo, Haleb, današnja Sirija), v kateri je živelo veliko število samotarjev. Puščava je bila prav ob meji saracenskega ozemlja.
  2. Puščavniškem življenju.
  3. Reticij je bil pod cesarjem Konstantinom škof v Avgustodunu (Autun, Francija. Po Hieronimovem poročilu (De viris illustribus 82) je poleg razlage Visoke pesmi napisal obsežno delo zoper Novaciana. O komentarju je Hieronim kasneje (Pismo 37,3,4) zelo slabo sodil, češ da so v njem neštevilne reči, ki se mu gabijo, da je več takega, kar mu ni všeč, kakor takega, kar mu je všeč.
  4. S tem izrazom bolj kot na ime te osebe namiguje na apostola Pavla, ki je v starih letih podobno zahteval nazaj pergamente. Prim. 2 Tim 4,132 Tim 4,13
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    13 Kadar prideš, prinesi plaš?, ki sem ga pustil v Troadi pri Karpu, in knjige, zlasti pergamente. Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    ; Flm 1,9Flm 1,9
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    9 te rajši iz ljubezni prosim; tak, kakršen sem, stari Pavel, zdaj še ujetnik Jezusa Kristusa, Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    .
  5. Prim. A. Hamman, Korenine naše vere, Ljubljana 1993, 164na 1993, 164
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    Izbrano poglavje ne obstaja!

    WP-Bible plugin
    . Tertulijan (ok. 160 – ok. 220). Bil je sin centuriona. Spreobrnil se je v krščanstvo in postal duhovnik. Napisal je več pomembnih apologetskh spisov. Zelo ga je občudoval sv. Avguštin, v svojih delih pa ga omenja tudi sv. Hieronim. Tertulijan se je na koncu izgubil v montanizmu.
  6. Pri Rufinu.
  7. Za Rufina.

Vir

Objavljeno v cerkveni očetje | Označeno , | Komentiraj