Izpolnjuj dolžnosti!

Izpolnjevanje dolžnosti povsod in vselej je znak elitnih značajev, tistih, ki najbolje in najkoristneje služijo temu, čemur so se posvetili.
To pa ni lahka stvar.

Imamo veliko sovražnikov, ki nas ovirajo pri izpolnjevanju svoje dolžnosti.
Najprej naš egoizem, ki nam vedno dokazuje, da dolžnost nasprotuje našim osebnim koristim, našim zabavam, naši svobodi;
naš napuh, ki nam razlaga, da pomeni izpolnjevanje dolžnosti pozabo lastnih koristi in nevarnost za našo bodočnost;
naša čutnost, ki se upira premagovanju;
naša okolica, njen posmeh, njeni predsodki, njeno obrekovanje, pred katerim imamo tak strah;
naša neodločnost, ki nas sili, da se v vsem ravnamo po drugih;
naša lenoba, ki mrzi vsak napor;
naša neznačajnost, ki nas ovira, da ne vidimo, kaj je naša dolžnost.
Vse to skupaj se v nas bori proti temu, da bi izpolnjevali svoje dolžnosti in nas sili, da izpolnjevanje dolžnosti odlašamo in opuščamo. To pa je zoprna oblika bojazljivosti, ki se je ne zavedamo.

Svetu se zato tako slabo godi, ker preveč ljudi ne izpolnjuje svojih dolžnosti. Saj sploh ne vedo, da imajo dolžnosti. Berite časopise, poslušajte govornike, sledite pogovorom. Neprestano se ponavlja isto: imam to pravico, imam ono pravico. To je sicer res, a nihče se ne upa svetu reči: Takrat boste imeli vse svoje pravice, kadar boste zvesti vsem svojim dolžnostim:
dolžnostim do Boga, ki nanj pozabljate;
dolžnostim do vaše družine, tiste družine, katere ud ste;
dolžnostim v poklicu; če teh ne izpolnjujete, ste nekoristen človek;
dolžnostim do družbe, katere kolesje ste;
dolžnostim do bratov, za katere ste odgovorni pred Bogom.
Zdi se, da je beseda dolžnost izginila iz vsakdanje rabe.
Hvala Bogu, da še ni izginila iz src. Še je zapisana v srcih ljudi, ki izpolnjujejo svoje dolžnosti do konca in če bi jutri domovina zahtevala od nas najvišje žrtve, bi večina izmed nas znala storiti svojo dolžnost.
Toda ni treba, da bi bilo izpolnjevanje dolžnosti predpravica manjšine ali napor naroda, ki je v nevarnosti, postati mora življenjsko pravilo nas vseh.
Razen tega zahteva to izpolnjevanje dolžnosti šolo, trdo šolo, dolgo šolo, ki zahteva jasen pregled in zdravo sodbo; to šolo je treba dovršiti, ko je človek še mlad, ko se oblikuje njegov značaj.
Koliko pa je mladih fantov in deklet, ki obiskujejo to šolo. ki imajo pogum, da se vprašujejo : ali sem danes storil svojo dolžnost?
Koliko jih je, ki imajo voljo, da si nalože breme discipline, ki kuje značaje, ljudi dolžnosti ?
Vir

Objavljeno v Vzgoja | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za Izpolnjuj dolžnosti!

Kateheza: “Spovej se ob pravem času” (Sv. Ciril Jeruzalemski )

Spovej se ob pravem času (1, 2-3.5-6) (Sv. Ciril Jeruzalemski )

Sv. Ciril JeruzalemskiČe je tukaj kdo suženj greha, naj se z vero usposobi za prejem posinovljenja, ki ga bo prerodilo in osvobodilo. Ko bo zavrgel strašno suženjstvo greha in vstopil v najbolj osrečujočo službo Gospodu, bo vreden postati dedič nebeškega kraljestva. S priznanjem grehov slecite starega človeka, ki ga kvarijo varljive strasti, da boste oblekli novega, ki se prenavlja s spoznanjem našega Stvarnika. Z vero si pridobite prvi dar Duha, kajti le tako boste lahko vstopili v večna bivališča. Pristopite, da prejmete skrivnostni pečat in vas bo potem Gospod z lahkoto prepoznal. Uvrstite se v sveto in duhovno Kristusovo čredo, ki bo ob sodbi stala na njegovi desnici, in podedovali boste za vas pripravljeno življenje.

Ljudje, ki so ostali zakrknjeni grešniki, bodo postavljeni na Kristusovo levico. Niso namreč pristopili k Božji milosti, ki jo Kristus podarja v kopeli prerojenja. S prerojenjem seveda ne mislim na ponovno telesno rojstvo, ampak govorim o duhovni preroditvi duše. Telesa rodijo vidni starši, duše pa se prerodijo z vero. Kajti Duh veje, kjer hoče. Če boš vreden, boš zaslišal glas: Prav, dobri in zvesti služabnik, tedaj pač, ko ti vesti ne bo več kazila nobena dvoličnost.

Če si kdo izmed navzočih upa skušati Božjo milost, potem vara sam sebe in ne pozna stvarnosti. Človek, ne bodi neiskren pred njim, ki preiskuje srca in obisti!

Sedanji čas je posvečen priznanju grehov. Spovej se vsega, kar si storil z besedo in delom, ponoči in podnevi. Spovej se ob pravem času in ob dnevu rešitve sprejmi nebeški zaklad.

Očisti svojo posodo, da bo sprejela obilnejšo milost. Vsem se enako odpustijo njihovi grehi, delež Svetega Duha pa je v sorazmerju z vero vsakogar. Če se boš malo trudil, boš prejel malo, če boš veliko delal, bo tudi plačilo veliko. Gre zate; upoštevaj to, kar ti je v prid.

Odpusti, če imaš kaj zoper koga. Prišel si, da bi prejel odpuščanje grehov, zato moraš tudi ti odpustiti človeku, ki je grešil zoper tebe.
Vir

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za Kateheza: “Spovej se ob pravem času” (Sv. Ciril Jeruzalemski )

Kateheza: “O Bog, na pomoč mi pridi” (Sv. Janez Kasijan)

 

http://svetniki.org/sveti-janez-kasijan-duhovnik/Sv. Janez Kasijan
O Bog, na pomoč mi pridi
Collatio 10, 10io 10, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin

Sv. Janez KasijanSedaj pa vam predlagam nauk in formulo molitve, ki jo iščete. Vsak menih, ki
stremi k stalnemu spominjanju, naj se navadi, da jo bo meditiral neprenehoma in
zaradi nje pregnal vse druge. Toda ne bo se je oklenil, če se ne osvobodi popolnoma
vseh telesnih brig in skrbi. Nam so jo izročili nekateri najstarejši očetje, tudi mi je ne
izdamo razen zelo redkim in zares željnim dušam. Da bi torej imeli vedno Boga v
mislih, si morate neprekinjeno ponavljati tole pobožno formulo: »O Bog, na pomoč mi
pridi; Gospod, hiti mi pomagat. (Deus, in adiutorium meum intende: Domine, ad
adiuvandum mihi festina.)« (Ps 69,2Ps 69,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Reši me, o Bog; zakaj vode so mi prišle do grla! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).
Ta verz namreč ni slučajno izbran iz celotnega Svetega pisma za orodje. Vsebuje
namreč vsa čutenja, ki jih je sposobna človeška narava, in je primeren, da zadovolji vsa
stanja, in koristi vsemu, kar jo doleti. Vsebuje klic k Bogu proti vsem nevarnostim,
vsebuje pobožno izpoved, vsebuje skrb, ki jo obuja stalni strah, vsebuje priznanje
lastne krhkosti, uslišanega zaupanja, gotovost v pomoč, ki je vedno vsepovsod navzoča.
Kdor neprenehoma kliče svojega zaščitnika, je zares gotov, da ga ima vedno v
bližini. Ta klic vsebuje radost in gorečo ljubezen. Je krik duše, ki ima pozoren pogled na
nastavljene zanke sovražnika, ki jo oblega noč in dan, in priznava, da mu ne more
ubežati brez pomoči svojega zaščitnika.
Ta verz je za vse, ki jih vznemirja nadlegovanje demonov, nepremagljivo obzidje,
neprebojni oklep in najtrdnejši ščit. Tako v prezirljivi lenobi in v dušnem strahu, v
žalosti in v potrtih mislih, to rešilno zdravilo preprečuje obup, nam odkriva Njega, ki ga
kličemo, Njega, ki vidi naše boje in ki ni daleč od svojih, ko ga kličejo. Kadar pa naša
srca preplavlja tolažba in veselje, nas ta verz svari pred prevzetnostjo, da ne
postanemo naduti zaradi tega, ker nam je dobro, česar ne moremo obdržati brez Boga,
ki ga milo prosimo za hitro pomoč. Ta kratek verz nam je vsem v vseh okoliščinah
koristen in potreben.
Kdor si stalno in v vseh ozirih želi božje pomoči, ne izraža, da si je želi zgolj v
težkih in žalostnih, temveč tudi v drugih, veselih in podobnih rečeh. Tak ve, da nas Bog
rešuje iz vseh nesreč in on sam daje, da veselje traja, v obeh primerih človeška krhkost
sama ne vzdrži brez njegove pomoči.
Loti se me strast požrešnosti. Iščem jedi, ki jih puščava ne pozna. V središče
strašne samote zadišijo kraljevski obroki, h katerim se nehote čutim pritegnjen, da jih
poželim. Zato moram reči: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti mi pomagat.«
Skušan sem, da bi prehitel uro, ki je določena za obed. Z veliko bolečino v srcu se
moram truditi, da ohranim mero, ki jo je določila pravična in trdna treznost. Stokajoče
bom vzklikal: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti mi pomagat.«
Bitke, ki jih bijem v mesu, zahtevajo še strožji post. A me zadržuje utrujeni
želodec in ostrina v trebuhu. A če želim uresničiti svoje upe, če želim utišati vročične
telesne želje brez strožjega posta, moram reči: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti
mi pomagat.«
Prava ura se je približala in me poziva k obedu, a kruh se mi upira, da ne morem
zadovoljiti naravne potrebne. Klicati moram s stokom: »O Bog, na pomoč mi pridi,
Gospod, hiti mi pomagat.«Želim vztrajati v branju, da utrdim srce, a glavobol me ovira. Ali pa ob tretji uri
spanec položi moj obraz na svete liste. Priganja me, da čas namenjen počitku
podaljšam ali prehitim. Med skupno molitvijo me spanec tako pritiska, da moram
prekiniti molitev psalmov. Podobno moram vzklikati: »O Bog, na pomoč mi pridi,
Gospod, hiti mi pomagat.«
Spanec je zbežal izpred mojih oči, v mnogih nočeh me utruja hudič z
nespečnostjo, ni več nočnega počitka na mojih vekah. V vzdihljajih molim: »O Bog, na
pomoč mi pridi, Gospod, hiti mi pomagat.« (…)
Vznemirjajo me jeza, lakomnost in žalost. Žene me, da bi odgnal tisto blagost, ki
sem jo sprejel kakor za svojo prijateljico. In da me nemirna jeza ne zanese v grenki bes,
moram z največjim ječanjem klicati: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti mi pomagat.«
Skušajo me lenoba, slavohlepje in napuh. Zanemarjam in sem mlačen do drugih
ter s tem v mislih skrito soglašam. Da ne ostane v meni ta nevarni sovražnikov namig,
bom s vso skrušenostjo srca molil: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti mi pomagat.«
Pridobil sem milost ponižnosti in preprostosti. S skrušenim duhom sem odložil
jarem napuha. »Naj ne pride do mene noga prevzetnosti, roka krivičnih naj me ne
prežene« (Ps 36, 12Ps 36, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Naj me ne pohodi prevzetneževa noga in grešnikova roka naj me ne premakne. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Da ne bom trpel še za hujšimi ranami, ki so posledica zanosa
moje zmage, moram z vso močjo na glas klicati: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti
mi pomagat.«
Sem v vročici, ki moje srce bega sem in tja. Nimam moči, da bi držal v napetosti be –
gavost mojih misli. Ne morem ostati v molitvi brez raztresenosti, ne da bi me obiskovale
prazne slike in brez spominjanja preteklih besed in dejanj. Čutim se obteženega s takšno
nerodovitnostjo, da v sebi ne morem obuditi nobenega duhovnega čutenja. Če naj dobim
kdaj svobodo od te praznine duha, iz katere me moje ječanje in vzdihi ne morejo rešiti,
potem moram klicati: »O Bog, na pomoč mi pridi, Gospod, hiti mi pomagat.«
Čutim, da je moj duh spet našel pravo smer, da je moje mišljenje postalo
smiselno, da je moje srce zaradi obiskanja Svetega Duha neizrekljivo srečno in moj
razum ves iz sebe. Poplava duhovnih misli zaradi hipnega razsvetljenja in prihoda
Odrešenika. Najsvetejše misli, do sedaj skrite pred menoj, so se mi razodele. Da lahko
to obdržim še naprej, moram spoštljivo in vztrajno klicati: »O Bog, na pomoč mi pridi,
Gospod, hiti mi pomagat.« (…)
Naša molitev za rešitev v slabih časih in za varovanje pred napuhom v dobrih
časih mora temeljiti na tej vrstici. Misel na to vrstico se mora neprenehoma vrteti v
vašem srcu. Nikoli je ne prenehaj ponavljati ob kakršnem koli delu, opravilu ali poti se
nahajaš. Misli nanjo med tem ko spiš, ješ ali opravljaš najbolj osnovne zahteve narave.
Ta v srcu občutena misel bo zate formula odrešenja. Ne le, da te bo varovala pred vsemi
hudičevimi napadi, temveč te bo čistila od vseh madežev zemeljskega greha in te bo
vodila v zrenje nevidnega in nebeškega ter v tisto gorečo nujnost molitve, ki je nepopis-
na in jo izkusijo le redki. Spanec naj pride nadte, ko meditiraš to vrstico, dokler ponav-
ljanje teh besed ne pride kot sad tvoje navade, da jih ponavljaš celo v svojem dremežu.
Ta vrstica naj bo prva reč, ko se zbudiš. Naj bo v tvojih misliš, ko bediš. Naj te
prevzame, ko vstajaš iz postelje ali ko poklekaš. Naj te spremlja v vseh tvojih delih in
dejanjih. Naj bo ves čas ob tebi. Po Mojzesovi zapovedi boš misli nanjo, »ko bivaš v svoji
hiši in ko hodiš po poti« (5 Mz 6,75 Mz 6,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Zabi?uj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), ko legaš ali ko vstajaš. Napiši jo na podboje svojih
ustnic, postavi jo na obzidje svojega doma in v notranje svetišče svojega srca. To bo
ponavljajoča molitev, nenehen odpev, ko se sklanjaš ali ko se dvigaš, da storiš vse
potrebno za svoje življenje.
Prevedel p. Niko Aracki OCist
Vir

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za Kateheza: “O Bog, na pomoč mi pridi” (Sv. Janez Kasijan)

Kateheza: Sin nam spolnjuje božje obljube (sveti Avguštin)

sv. AvguštinSin nam spolnjuje božje obljube
Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 109,1Ps 109,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

PSALM 109 Proti potuhnjenim sovražnikom 109 1 Zborovodju, Davidov, psalm. O Bog, ki si moja hvala, ne mol?i! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
—3)

Bog je postavil rok za obljubljanje in rok za spolnjevanje svojih obljub. Rok za obljubljanje je bil v času prerokov do Janeza Krstnika. Zdaj smo v času spolnjevanja obljub in ta rok traja do konca.
Zvesti Bog se je hotel pri nas zadolžiti, čeprav mu nismo ničesar dali. Sam se nam je zadolžil z obljubami. Ni mu bilo dovolj, da se je obvezal. Pismeno nam je obljubil. Izdelal je popis svojih obljub, da ga v izpolnilnem roku lahko nadziramo, kdaj mora kaj izpolniti. Doba prerokovanja je bila, kakor smo že večkrat rekli, čas za napovedovanje obljub.
Obljubil je večno zveličanje, blaženo in neminljivo življenje z angeli, obljubil nevenljivo dediščino, večno slavo, gledanje njegovega obličja, svoj sveti dom v nebesih. Po vstajenju nas bo osvobodil strahu pred ponovno smrtjo. To je njegova zadnja obljuba, na katero stalno mislimo, in, ko jo bomo dosegli, si ne bomo ničesar več želeli ne zahtevali. Niti tega nam ni zamolčal, po kakšni vrsti se bo pred koncem vse spolnjevalo, ampak nam je tudi to z obljubo napovedal.
Ljudem je obljubil božanstvo, umrljivim nesmrtnost, grešnikom odpuščanje, ničvrednim slavo. Ker so se pa božje obljube ljudem zdele neverjetne, ko pač niso mogli razumeti, kako naj umrljivi, krhki, ničvredni, slabi ljudje iz prahu in pepela postanejo enaki božjim angelom, se ni ljudem obvezal samo s pismeno pogodbo, ampak nam je dal, da nam olajša vero, še srednika vere. In ta ni nikak knez, ne angel ne nadangel, ampak edini Sin. Njegov Sin nam je pokazal, kod nas bo vodil k obljubljenemu cilju.
Bogu vrh tega ni bilo dovolj, da nam da svojega Sina za vodnika na poti. Dal nam ga je tudi za pot. Vodi nas in po njem hodimo!
Edini božji Sin je torej moral priti k ljudem, se učlovečiti, po učlovečenju je moral umreti, vstati, iti v nebesa, sesti na Očetovo desnico, spolniti narodom svoje obljube in, ko bo narodom vse spolnil, bo moral priti zahtevat, kar je vnaprej določil. Moral bo razločiti posode jeze od posod usmiljenja, da brezbožnim vrne, kar jim je zagrozil, pravičnim, kar jim je obljubil.
Vse to je bilo treba prerokovati, napovedati, zaupati bodočnosti, da se ne bi ustrašili, ko bi nas iznenadilo, ampak da v to verujemo in po veri pričakujemo.
Vir: Bogoslužno branje 1

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Kateheza: Sin nam spolnjuje božje obljube (sveti Avguštin)

Kateheza: Eshatološki značaj potujoče Cerkve (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

Eshatološki značaj potujoče Cerkve
Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 48)

Cerkev, v katero smo v Kristusu Jezusu poklicani vsi in v kateri po božji milosti dosegamo svetost, bo dosegla popolnost šele v nebeški slavi, ko bo prišel čas prenovitve vsega. Tedaj bo s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet, ki je tesno zvezan s človekom in se po njem približuje svojemu namenu.
Ko je bil namreč Kristus povzdignjen z zemlje, je vse pritegnil k sebi. Ko je vstal od mrtvih, je poslal svojega oživljajočega Duha v učence in je po njem svoje telo, ki je Cerkev, napravil za vesoljni zakrament odrešenja. Sedeč na Očetovi desnici neprestano deluje v svetu, da bi ljudi privedel v Cerkev, jih po njej tesneje združil s seboj in jih s tem, ko jih hrani s svojim lastnim telesom in krvjo, napravljal deležne svojega poveličanega življenja.
Tista prenovitev torej, katera nam je obljubljena in ki čakamo nanjo, se je v Kristusu že začela, napreduje s pošiljanjem Svetega Duha in se po njem nadaljuje v Cerkvi, v kateri po veri spoznavamo smisel našega časnega življenja, ko v upanju na prihodnje dobrine dovršujemo delo, katero nam je Oče izročil na svetu, in tako delamo za svoje zveličanje.
Poslednji časi so torej že prišli do nas in prenovitev sveta je že nepreklicno odločena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo, A dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih zakramentih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki preide. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej vzdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok.
Vir

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za Kateheza: Eshatološki značaj potujoče Cerkve (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

Kateheza: V Kristusu nam je Bog govoril (sveti Janez od Križa)

Janez od KrižaV Kristusu nam je Bog govoril
Iz razprave O vzpenjanju na goro Karmel sv. Janeza od Križa, duhovnika (2. knj., 22. pogl.)

Glavni razlog, zakaj je bilo v stari zavezi prav, če so Bogu zastavljali vprašanja ter se je Bog enostavno moral prerokom in duhovnikom razodevati v videnjih, je bil ta, ker tedaj vera še ni bila tako globoko zakoreninjena. Evangeljskega zakona še ni bilo. Treba je bilo torej od Boga še marsikaj zvedeti. Bog je seveda moral govoriti z besedami, videnji, razodetji, s podobami in slikami, pa tudi z raznimi znamenji. Karkoli je tedaj odgovarjal, govoril in razodeval, spada med skrivnosti naše vere, ali vsaj meri na to, kar je z vero v neposredni zvezi.
Ko pa je krščanska vera že globoko utemeljena in evangeljski zakon milostno razglašen, ni treba več spraševati, pa tudi nima smisla, da bi nam kdo odgovarjal kakor nekoč. Dal nam je Sina in nam s to edino samo svojo Besedo vse hkrati razodel. Zdaj nam nima nič novega več povedati.
V tem je najgloblji smisel tiste oblasti, na katero se je sv. Pavel skliceval in Hebrejce prepričeval, naj že nehajo ravnati z Bogom, kakor je bila navada pod Mojzesovo postavo, ampak naj obrnejo pogled k samemu Kristusu. Zato jim pravi: Bog je nekdaj očetom na mnogotere načine govoril po prerokih. Te dni pa nam je spregovoril po Sinu. S temi besedami bi apostol rad povedal, da je Bog s svojo Besedo toliko povedal, da si ne moremo ničesar več želeti. Kar je prej prerokom govoril postopoma, je zdaj nam povedal z njim, ki nam ga je vsega popolnoma zaupal, to se pravi: s svojim Sinom.
Kdor bi torej hotel Boga še zdaj spraševati ali bi zahteval od njega kakšno videnje ali razodetje, bi najbrž Bogu delal krivico, ker ne bi hotel svojega pogleda popolnoma upreti v Kristusa. Saj bi vendar iskal še nekaj novega izven njega.
Bog bi mu mogel preprosto odgovoriti: Ta je moj ljubljeni Sin. Zadovoljen sem z njim. Kar poslušajte ga. S to svojo Besedo sem že vse povedal. Vanj se ozrite. Z njim sem vam vse povedal, vse razodel. V njem boste našli veliko več, kakor bi želeli in si upali prositi.
S svojim Svetim Duhom sem se na gori Tabor sam spustil k njemu in rekel: Ta je moj ljubljeni Sin. Zadovoljen sem z njim. Poslušajte ga. Nima smisla, da zahtevate nov pouk in nove odgovore. Če sem prej kaj govoril, sem Kristusa le obljubljal. Če so me spraševali, so s svojimi vprašanji prosili Kristusa in upali nanj. V njem so imeli vse dobro, kar tudi zdaj zatrjuje vse evangeljsko in apostolsko učenje.
Vir: Bogoslužno branje 1

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za Kateheza: V Kristusu nam je Bog govoril (sveti Janez od Križa)

Kateheza: Glas vpijočega v puščavi (Evzebij Cezarejski)

Glas vpijočega v puščavi
Iz razlage preroka Izaija, Evzebij, škof iz Cezareje (40. pogl.)

sveti EvzebijGlas vpijočega v puščavi, pripravite pot Gospodu, poravnajte steze našemu Bogu. Očividno Izaija razlaga, toda v prerokbi ne omenja, kaj se bo zgodilo v Jeruzalemu, ampak v puščavi. Gospodova slava se bo tam razodela in vse človeštvo bo spoznalo božje odrešenje.
To se je v zgodovini res dobesedno uresničilo, ko je Janez Krstnik v jordanski puščavi napovedal odrešilni božji prihod in ko so tam božjega Odrešenika tudi videli. Vsi so spoznali Kristusa v njegovi slavi, ko se je dal krstiti. Tedaj so se odprla nebesa in Sveti Duh se je v podobi goloba spustil nadenj. Zadonel je Očetov glas in dal Sinu pričevanje: Ta je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga!
Tako je bilo napovedano, da bo Bog prišel v starodavno neprehodno in nepristopno puščavo. Vsi pogani so bili tedaj še v popolnem verskem neznanju. Saj preroki še niso smeli priti k njim!
Ta glas torej naroča, naj pripravimo božji Besedi pot, naj vse, kar je neprehodno in hrapavo, poravnamo, da bi naš Bog, ki prihaja, mogel nadaljevati svojo pot. Pripravite pot Gospodu. To je evangeljska beseda in nova tolažba, ki želi vsem ljudem oznaniti božje odrešenje.
Povzpni se na visoko goro, sionski glasnik. Močno povzdigni svoj glas, ti, ki voščiš Jeruzalemu njegovo veselje. Ti uvodni stavki so kaj primerni in lepo omenjajo evangeliste ter napovedujejo božji prihod k ljudem šele, ko so že spregovorili o glasu, ki vpije v puščavi. Saj so evangelisti res prišli na vrsto šele po prerokbi Janeza Krstnika.
Kateri je torej ta Sion, če ne nekdanji Jeruzalem? Saj je bil tudi ta gorat. To ve sv. pismo in pravi: To je sionska gora, kjer si stanoval. Apostol pa pravi: Pristopili ste k sionski gori. Mar s tem morda misli na apostolski zbor, ker je bil izbran iz nekdanjega obrezanega ljudstva?
Ta Sion je pa tudi Jeruzalem, ki je sprejel božje odrešenje, ki je sam božja gora, ker leži vzvišena na njegovi edinorojeni Besedi. Njemu zapoveduje, da se povzpne na visoko goro ter napove zveličavno besedo. Kdo pa oznanja, če ne zbor evangelistov? Kaj pomeni oznanjevanje? Vsem ljudem, predvsem judovskim mestom pridigaj Kristusov prihod na zemljo!
Vir: Bogoslužno branje 1

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , , , , | Komentarji so izklopljeni za Kateheza: Glas vpijočega v puščavi (Evzebij Cezarejski)