Nedelja – temelj in jedro Cerkvenega leta

»Prvi dan tedna«

Prvi krščanski praznik je bil nedelja. O tem prazniku lahko rečemo, da ga je postavil sam Kristus – ne z besedami, marveč z dejanji: s svojim vstajenjem od mrtvih. Zgodilo se je to na prvi dan po judovski soboti, na »prvi dan tedna« (Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ;, 28 1 Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 16, 9Mr 16, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prikazovanje Vstalega 9 Ko pa je prvega dne v tednu zjutraj vstal, se je prikazal najprej Mariji Magdaleni, iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 24, 1Lk 24, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

VII. PO VSTAJENJU Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ; 24 1 Prvi dan tedna pa so šle navsezgodaj h grobu in nesle dišav, ki so jih bile pripravile. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Jan 21, 2Jan 21, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Skupaj so bili Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvoj?ek, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih u?encev. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Še tisti dan se je prikazal ne le posameznim »od Boga prej izbranim pričam« (Apd 10, 41Apd 10, 41
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

41 ne vsi ljudje, ampak od Boga prej odbrane pri?e, mi, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je od mrtvih vstal; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), marveč učencem tudi skupno, ko so bili zbrani za zaklenjenimi vrati, in je v dokaz resničnosti svojega vstajenja tudi jedel z njimi (Jan 20, 19-23Jan 20, 19-23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže apostolom ; 19 Zve?er tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih , kjer so iz strahu pred Judi bili u?enci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20 In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se u?enci, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je O?e poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« 22 In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; 23 katerim grehe odpustite, so jim odpuš?eni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 24, 36-43Lk 24, 36-43
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže apostolom ; 36 Ko pa so o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« 37 Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha. 38 In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? 39 Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« 40 Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. 41 Ker pa od veselja še niso verjeli in so se ?udili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« 42 Dali so mu kos pe?ene ribe. 43 In vzel je ter vpri?o njih jedel. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Prav tako je bil »prvi dan tedna«, ko se je »čez osem dni« (Jan 20, 26Jan 20, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 ?ez osem dni so bili njegovi u?enci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in re?e: »Mir vam bodi!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) spet prikazal svojim učencem, med katerimi je bil sedaj tudi apostol Tomaž. Enako je bil »prvi dan tedna«, ko je na binkoštni praznik Kristus prvi Cerkvi poslal Svetega Duha, da bi Cerkev usposobil za »posredovanje sadov odrešenja« vsemu človeštvu (C 8, 2), za »orodje odrešenja vseh ljudi« (C 9, 2), za vesoljni zakrament odrešenja (C 48, 2).

»Prvi dnevi tedna«, ki so hkrati tudi »osmi« po Kristusovem vstajenju, so v Cerkvi trajno postali spominski dnevi Kristusovega vstajenja in njegovih prikazovanj, pa tudi spominski dnevi podaritve Svetega Duha Cerkvi. In Cerkev jih je že takoj od začetka občutila kot dneve čudovito osrečujočega stika s poveličanim Gospodom. Zato je že prvim kristjanom »vsak prvi dan v tednu« (1 Kor 16, 11 Kor 16, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

ZAKLJU?EK PISMA. Priporo?ila. Pozdravi 16 1 Kar pa se ti?e zbiranja darov za svete, storite tudi vi tako, kakor sem naro?il cerkvam v Galaciji. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Apd 20, 7Apd 20, 7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

V Troadi. Pavel obudi mladeni?a 7 Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je hotel naslednji dan oditi, je govor raztegnil do polno?i. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in nato skozi vse čase bil dan skupnega obhajanja sv. evharistije. Že v času apostolov je ta dan dobil tudi ime »Gospodov dan« (Raz 1, 10Raz 1, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 Na Gospodov dan sem se zamaknil in sem slišal za seboj mo?an glas kakor glas trombe, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; prim. Jan 20, 24-29Jan 20, 24-29
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže Tomažu 24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvoj?ek, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. 25 Pripovedovali so mu torej drugi u?enci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« 26 ?ez osem dni so bili njegovi u?enci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in re?e: »Mir vam bodi!« 27 Potem re?e Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« 28 Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« 29 Jezus mu re?e: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Gospodov dan« zato, ker je to dan Kristusovega vstajenja, ko je Kristusova človeška narava s poveličanjem prešla v področje troedinega Boga in postala delež božjega gospostva nad vesoljstvom in zgodovino človeštva. Ko je namreč bila do vseh globin prešinjena z božanstvom druge božje osebe – v tem obstoji poveličanje – je v svoji nedopovedljivo tesni povezanosti z večnim in vsepričujočim Bogom stopila v docela nov odnos bližine vsem časom in razsežnostim celotnega stvarstva. »S svojim vstajenjem je bil Kristus postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (prim. Apd 2, 36Apd 2, 36
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

36 Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ;, 28 1 Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
8), in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo« (CS 38, 1).

Ob obhajanju sv. evharistije so prvi kristjani občutili nezaslišano veličastvo odrešenja, ko so skupno doživljali najtesnejše in najprisrčnejše srečanje z vstalim Gospodom. Zato je bila nedelja kristjanom dan odrešenjskega veselja nad vsem tistim, kar se je začelo s Kristusovim poveličanjem in kar se bo v polnosti uresničilo ob koncu časov s Kristusovim prihodom v slavi. Jezusovo vstajenje je namreč obenem začetek in poroštvo našega poveličanega vstajenja. Vstali Kristus je »upanje slave« (Kol. 1, 27Kol. 1, 27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

27 Njim je Bog hotel oznaniti, kako bogata je med pogani veli?ina te skrivnosti: to je namre? Kristus v vas, upanje slave; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) za vse človeštvo.

Že apostoli sami so zato na temelju svojih srečanj z vstalim Gospodom namesto sobote izbrali »prvi dan tedna« za bistveni, stalno se ponavljajoči krščanski praznik. Sv. Ignacij Antiohijski (u. ok. 110), učenec apostola Janeza, piše: »Tisti, ki so prej živeli v stari zavezi, so prišli do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak so živeli v skladu z Gospodovim dnem, na katerega je vzšlo življenje in se dvignilo po Gospodu in njegovi smrti… Po tej skrivnosti smo sprejeli vero in zaradi nje vztrajamo, da bomo učenci Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja« (Magn. 9, 1gn. 9, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Bog sklene z Noetom zavezo 9 1 Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove ter jim rekel: »Rodite in množite se ter napolnite zemljo! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S tem je sv. Ignacij povedal vzrok, zakaj je za praznovanje bil izbran prvi dan tedna: zato, ker je na ta dan s Kristusovim poveličanjem vzšlo naše življenje in novo upanje.

»Gospodov dan«

Prvi dan tedna, posvečen spominu na nastop novega stvarstva, ki se je začelo s poveličanjem Kristusove človeške narave, je že pred Ignacijem Antiohijskim dobil ime »Gospodov dan«. V knjigi Razodetja, ki jo je Bossuet nazval »evangelij vstalega Kristusa«, pripoveduje sv. Janez, kako so se njegova preroška videnja začela ravno »na Gospodov dan« (1, 10; prim. Jan 20, 24Jan 20, 24
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus se prikaže Tomažu 24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvoj?ek, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
–29). To ime je pri cerkvenih očetih in v bogoslužju kmalu prevladalo nad drugimi označbami za dan, ki ga Slovenci imenujemo »nedeljo«.

In v resnici je ime »Gospodov dan« po svoji vsebini pač najbolj bogato; saj vključuje misel na Kristusovo poveličano vstajenje kot začetek novega stvarstva, kot temelj in poroštvo poveličanja vsega človeštva in z njim vsega stvarstva. Z vstajenjem se je razodelo, da je Jezus iz Nazareta v resnici Mesija, na katerega so kazale vse božje obljube od stvarjenja sveta skozi vso staro zavezo. »Gotovo torej vedi vsa Izraelova hiša, da ga je Bog postavil za Gospoda in Maziljenca – tega Jezusa, ki ste ga vi križali« (Apd 2, 34-36Apd 2, 34-36
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

34 David namre? ni šel v nebesa, vendar sam govori: ‚Gospod je rekel mojemu Gospodu: 35 Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojih nog.‘ 36 Za gotovo védi torej, vsa Izraelova hiša, da je Bog tega Jezusa, ki ste ga vi križali, postavil za Gospoda in Maziljenca.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; prim. Flp 2, 11Flp 2, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 in da vsak jezik prizna v slavo Boga O?eta, da je Jezus Kristus Gospod. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 24, 26Lk 24, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Hebr 2, 9Hebr 2, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Njega pa, ki je bil malo nižji od angelov, da bi po milosti božji smrt okusil za vse, Jezusa, vidimo zaradi smrtnega trpljenja s slavo in ?astjo ven?anega. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 1 Pet 1, 111 Pet 1, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 preiskovali so, za kateri ali kakšen ?as je Kristusov duh, ki je bil v njih, napovedoval in naznanjal Kristusu namenjeno trpljenje in za tem poveli?anje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S svojim poveličanim vstajenjem je Jezus začel razodevati svojo moč in dostojanstvo, svojo zmagovitost nad smrtjo in slehernim zlom (Ef 1, 19Ef 1, 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 in kako neizmerna velikost njegove mo?i do nas vernikov, kakšno je delo silne njegove mo?i, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Rimlj 1, 4Rimlj 1, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 po duhu svetosti pa dolo?enem za mogo?nega Sina božjega po vstajenju mrtvih – o Jezusu Kristusu, Gospodu našem, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 1 Kor 6, 141 Kor 6, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Bog je pa Gospoda obudil in bo tudi nas obudil s svojo mo?jo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Z obuditvijo Jezusa od mrtvih je Bog izrekel najodličnejšo, vsemu človeštvu namenjeno in nepreklicno veljavno besedo odrešenja. Jezus je – po Svetem Duhu in po Cerkvi – začel uveljavljati svojo nalogo v zgodovini odrešenja in vesoljno gospostvo nad človeštvom in vsem stvarstvom. Zato mu gre, odkar je poveličan, isto ime kakor v stari zavezi Bogu samemu: »Jahve« (= »Jaz sem, ki sem« = Gospod). Sv. Pavel vidi v priznavanju, da je Jezus Gospod, kratek povzetek vsega krščanskega verovanja: »če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan« (Rimlj 10, 9Rimlj 10, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 Kajti ?e boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In vstali Gospod sam je pred svojim vnebohodom izrekel besede: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji…« (Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prazen grob. Angelovo sporo?ilo ; ;, 28 1 Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
8).

Napačno razlaga izraz »Gospodov dan«, kdor misli pri tem na dan, ki na poseben način pripada Bogu kot stvarniku in gospodu vsega stvarstva. Seveda je tudi to resnično. Toda pri uvedbi imena »Gospodov dan« za nedeljo je odločalo dejstvo, da je Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih postal Gospod zgodovine in vesoljstva, studenec življenja (2 Kor 13, 42 Kor 13, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Bil je namre? križan zaradi slabosti, toda živi zaradi božje mo?i; tudi mi smo slabotni v njem, toda živeli bomo z njim zaradi božje mo?i glede na vas. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), milosti (Ef 2, 6Ef 2, 6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 in z njim vred obudil in nam dal sedež v nebesih s Kristusom Jezusom, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in moči (Flp 3, 10Flp 3, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 da bi spoznal njega in mo? njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, tako da mu postajam podoben v njegovi smrti, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 2 Kor 10, 42 Kor 10, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je mo?no za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) za vse, ki se odzovejo božji ljubezni. Seveda pa Kristus, čigar kraljestvo se od vstajenja naprej v skrivnosti že uveljavlja in raste na svetu (C 3), ne gre za gospostvo v lastno korist, marveč za to, da bi k svojemu Očetu privedel vse odrešeno stvarstvo (prim. 1 Kor 15, 20-281 Kor 15, 20-28
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali, 21 ker je namre? po ?loveku smrt in po ?loveku vstajenje mrtvih. 22 Kakor namre? v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. 23 Toda vsakteri v svojem redu: kot prvi Kristus, potem, kateri bodo Kristusovi ob njegovem prihodu; 24 nato bo konec, ko bo kraljevanje izro?il Bogu in O?etu, potem ko bo izni?il vsako poglavarstvo in sleherno oblast in mo?. 25 Kajti kraljevati mora, dokler ne položi vseh sovražnikov pred svoje noge. 26 Kot zadnji sovražnik pa bo kon?ana smrt, »zakaj vse je podvrgel njegovim nogam«. 27 Ko pa pravi, da mu je vse podvrženo, je jasno, da razen njega, ki mu je vse podvrgel. 28 Ko mu bo pa vse podvrženo, tedaj se bo tudi sam Sin podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Njegovo gospostvo je odrešenjsko gospostvo. »Oče, poveličaj svojega Sina, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje« (Jan 17, 2Jan 17, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 kakor si mu dal oblast nad vsem ?loveštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil ve?no življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Že samo ime »Gospodov dan« za nedeljo je izpoved vere v tisto, kar je za krščanstvo najbolj odločilno.

Ponekod so spominski dan Kristusovega vstajenja začeli označevati tudi z drugimi imeni, ki pod nekoliko drugačnim vidikom kažejo na isto kakor ime »Gospodov dan«. Taka imena za nedeljo so: »Dan vstajenja« ali kar »vstajenje« (Rusi: »voskresenie«), »vsakotedenska velika noč«, »dan odrešenja«, »dan sonca«, »dan luči«. Vedno pa ostane resnično: »Gospodov dan« velja za dan Kristusovega vstajenja, za praznik odrešenja, ki se je izvršilo s poveličanjem Kristusa kot novega Adama (prim. 1 Kor 15, 22. 451 Kor 15, 22. 45
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 Kakor namre? v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. 45 Tako je tudi pisano: »Postal je prvi ?lovek Adam živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajo? duh. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in, ki je docela spremenilo položaj človeštva in vesoljstva pred Bogom – položaj odrešenosti, položaj neomajnega upanja v veličastno prihodnost.

Vsebina »Gospodovega dneva« je čudovito povzeta v himni mozarabske liturgije:

»Praznujmo, dragi bratje, Gospodov dan s sveto službo! Prisijal je dan sonca, dan resnične luči, dan, ko je Kristus, Življenje, vstal od mrtvih. Poveličujmo in zahvaljujmo Boga Očeta. Prosimo ga, naj nas na ta dan z močjo Gospodovega vstajenja ohrani v miru in veselju od prvega jutranjega speva do nočnega počitka; saj je to dan, ko se radujemo tega, kar je storil Odrešenik.«

Dan počitka

Precej dolgo je tudi pri prvih kristjanih sobota ostala dan počitka kakor pri Judih. Toda sv. evharistijo so skupno obhajali že prvi Jezusovi učenci na spominski dan Kristusovega vstajenja in ne na soboto. Na »Gospodov dan« počitek za kristjane sprva ni bil obvezen; saj spričo razmer tudi ni bil mogoč. Šele za cesarja Konstantina so kristjani prenesli počitek od sobote na nedeljo, obenem pa je bila obveznost počitka omiljena in poduhovljena. Tako je bila glavni prvini praznovanja Gospodovega dneva, namreč občestvenemu obhajanju sv. evharistije, pridružena še tista prvina praznovanja, ki je bila prej lastna soboti: počitek od težkega dela. V zvezi s praznovanjem Gospodovega vstajenja je vsakotedenski počitek dobil globlji smisel, kakor ga je imel v stari zavezi, ne da bi bil prejšnji smisel docela odpravljen. Kot spomin na dovršitev božjega stvarjenja (prim. 2 Mojz 20, 8-11; 52 Mojz 20, 8-11; 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Pomni, da boš posve?eval sobotni dan! 9 Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela! 10 Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin, ne h?i ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! 11 Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je po?ival; zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil. Prvo sre?anje s faraonom 5 1 Zatem sta šla Mojzes in Aron ter rekla faraonu: »Tako govori Jahve, Izraelov Bog: ‚Odpusti moje ljudstvo, da mi bo obhajalo praznik v puš?avi!‘« 2 Faraon je odvrnil: »Kdo je Jahve, da bi ga slušal in odpustil Izraela? Ne poznam Jahveja in tudi ne odpustim Izraela.« 3 Tedaj sta rekla: »Bog Hebrejcev nam je prišel naproti. Naj gremo, prosimo, tri dni hoda v puš?avo, da opravimo daritve svojemu Bogu Jahveju, sicer nas zadene s kugo ali z me?em!« 4 Egiptovski kralj pa jima je odgovoril: »Mojzes in Aron, zakaj odvra?ata ljudstvo od dela? Pojdita na raboto!« 5 Dalje je faraon dejal: »Glejta, že zdaj je preve? ljudstva v deželi in vidva ho?eta, da preneha s svojo raboto?« 6 In faraon je zapovedal tisti dan priganja?em ljudstva in njegovim nadzornikom tole: 7 »Ne dajajte ve? ljudstvu slame za izdelovanje opeke kakor doslej; sami naj gredo in naj si nabirajo slame! 8 Toda naložite jim število opeke, kolikor so je doslej naredili, in od tega ni? ne zmanjšujte! Kajti leni so, zato vpijejo: ‚Naj gremo, da opravimo daritve svojemu Bogu.‘ 9 Delo naj ljudi teži, da bodo z njim imeli posla in ne bodo poslušali lažnivih besedi.« Egip?ani še huje stiskajo Izraelce 10 Odšli so torej priganja?i ljudstva in njegovi nadzorniki ter so ljudstvu govorili: »Tako pravi faraon: ‚Slame vam ni? ve? ne dam. 11 Pojdite sami, preskrbite si slamo, kjer jo najdete! Toda od vašega dela se ne bo ni? zmanjšalo.‘« 12 Tedaj se je ljudstvo razkropilo po vsej egiptovski deželi, da bi zbiralo strnjè za slamo. 13 Priganja?i pa so jih pritiskali in govorili: »Dovršite svoje delo, delo vsakega dneva ob njegovem dnevu kakor takrat, ko je bila slama!« 14 In tepli so nadzornike Izraelovih sinov, ki so jih postavili nad njimi faraonovi priganja?i, govore?: »Zakaj niste ne v?eraj ne danes dovršili dolo?enega števila opeke kakor poprej?« 15 Tedaj so prišli nadzorniki Izraelovih sinov in vpili k faraonu: »Zakaj delaš tako s svojimi hlapci? 16 Slama se ne daje tvojim hlapcem; ‚toda opeko,‘ nam pravijo, ‚delajte!‘ In glej, tvoje hlapce tepejo in tvojemu ljudstvu se dela krivica.« 17 Odvrnil je: »Leni ste, leni; zato pravite: ‚Naj gremo darovat Gospodu!‘ 18 Zdaj pa pojdite, delajte; slama se vam ne bo dajala, a dolo?eno število opeke morate oddajati.« Malodušnost in tolažba Izraelcev 19 Nadzorniki Izraelovih sinov so videli, da so v hudi zadregi, ker morajo re?i: »Ni? ne smete zmanjšati od svoje opeke, od dela vsakega dneva!« 20 Ko so odhajali od faraona, so se sešli z Mojzesom in Aronom, ki sta jih pri?akovala. 21 In rekli so jima: »Gospod naj vaju pogleda in sodi, ker sta ogrdila naš sloves pri faraonu in njegovih služabnikih in jim dala v roke me?, da nas pomoré!« 22 Mojzes se je zopet obrnil h Gospodu in rekel: »Gospod, zakaj si storil temu ljudstvu toliko zlo? Zakaj si me vendar poslal? 23 Kajti odkar sem prišel k faraonu govorit v tvojem imenu, dela temu ljudstvu zlo, a nikakor nisi svojega ljudstva rešil.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
Mojz 30) je bila sobota Izraelcem predvsem dan počitka, brez kakršnega v resnici še tako razvit in »ustvarjalen« človek postane nečloveški. Za božje ljudstvo stare zaveze je bil to tudi dan, ko Bog daje poroštvo, da bo človek kljub počitku, katerega si privošči, imel vedno dovolj tega, kar potrebuje za življenje. Še več. Ta dan naj bi si Izrael vedno znova klical v zavest svoja dostojanstva: božja stvar sem, božja podoba, vzdržuje me v bivanju Bog, da me bo v prihodnosti odrešil. – To je bil končno dan, ko naj bi se Izrael bolj živo spominjal Boga zaveze (2 Mojz 31, 12-172 Mojz 31, 12-17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Postava o soboti 12 Gospod je rekel Mojzesu: 13 »Govori Izraelovim sinovom: ‚Dajte, praznujte moje sobote; kajti to je znamenje med menoj in vami od roda do roda, da se ve, da vas jaz, Jahve, posve?ujem! 14 Praznujte torej soboto, ker je za vas sveta! Kdor jo oskruni, mora umreti; kdor koli opravlja ta dan kako delo, bodi iztrebljen izmed svojega ljudstva! 15 Šest dni naj se opravlja delo, sedmi dan pa je popoln po?itek, posve?en Gospodu; kdor koli opravlja sobotni dan kako delo, mora umreti. 16 Zato naj praznujejo Izraelovi sinovi soboto s po?itkom od roda do roda kot ve?no zavezo. 17 Med menoj in Izraelovimi sinovi naj bo to znamenje na veke; kajti v šestih dneh je naredil Gospod nebo in zemljo, sedmi dan pa je po?ival in si oddahnil.‘« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Ez 20, 12Ez 20, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi, da se spozna, da sem jaz Gospod, ki jih posve?ujem. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Iz 56, 4-7; 58, 13Iz 56, 4-7; 58, 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 Zakaj tako govori Gospod: Skopljencem, ki spoštujejo moje sobote in izbirajo to, kar mi je vše?, in se drže moje zaveze: 5 njim dam v svoji hiši in sredi svojih zidov prostor in ime, ki je boljše kot sinovi in h?ere; ve?no ime jim dam, ki ne bo iztrebljeno. 6 Tujce, ki se pridružijo Gospodu, da bi mu služili, Gospodovo ime ljubili in bili njegovi hlapci, vse, ki spoštujejo soboto in je ne skrunijo in se držé moje zaveze: 7 te pripeljem k svoji sveti gori in jih razveselim v svoji hiši molitve; njih žgalne in klavne daritve bodo vše?ne na mojem oltarju. Zakaj moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva. Posve?evanje sobote 13 ?e zadržiš v soboto svojo nogo, da ob mojem svetem dnevu ne opravljaš svojih poslov, da soboto imenuješ radost in sveti dan Gospodov ?astitljiv, in ga ?astiš s tem, da ne delaš svojih potov, se ne lotevaš svojega posla in ne govoriš praznih besed: Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) tistega Boga, na katerega človek spričo skrbi za zemeljsko življenje na druge dneve tako lahko pozabi.

Ta starozavezni počitek kot prostost za Boga je v novi zavezi v odnosu do Kristusovega vstajenja, ki ga na nedeljo praznujemo, dobil globlji smisel.

S Kristusovim odrešenjem je delo samo dobilo drugačen značaj: Naravne naloge sicer ostanejo; tudi je še treba prenašati posledice izvirnega greha in osebnih grehov. Toda s poveličanjem drugega Adama nam je bila razodeta skrivnost odrešujoče božje previdnosti; in odslej vse, kar nas zadene, vstopa v red prenovljenega stvarstva. V tem redu delo ni s prekletstvom obremenjena borba za življenje in za uveljavljanje človeških sil. Delo namreč v zvezi s Kristusovo velikonočno skrivnostjo dan za dnem uresničuje človekovo rast v upodabljanju samega sebe po Kristusu in v hoji za njim, ki je šel skozi trpljenje in ponižanje k vstajenju in poveličanju, da bi nas po isti poti privedel k Očetu. Znani moralist B. Häring lepo pravi: »Od časa padca v greh nosi delo, ne sicer iz sebe, marveč iz človeške sebičnosti in gospodovalnosti v sebi nevarnost, da bi se prevrglo človeku v prekletstvo (prim. 1 Mojz 3, 18. 191 Mojz 3, 18. 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

18 Trnje in osat ti bo rodila, in vendar boš moral poljsko zeliš?e jesti. 19 V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). S tem, da je Kristus vzel nase breme križa, zadostilno breme za naše grehe, je osvobodil zemljo, tudi svet dela, vsega prekletstva. Kdor pa se noče za en dan v tednu (na nedeljo in zapovedane praznike) oprostiti od dela, da bi skupaj z drugimi obhajal Kristusovo daritev in njegovo vstajenje, ta ostane neodrešen, in delo mu postane dvakrat v prekletstvo. Velja mu opomin: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!« (Mt 16, 26Mt 16, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Kaj namre? ?loveku pomaga, ?e si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo ?lovek dal v zameno za svojo dušo? Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Brezuspešnost in dokončno prekletstvo takšnega dela, katerega je človek napravil za namen (samemu sebi), nam kaže prilika o bogatem človeku, kateremu je polje dobro obrodilo in mu njegove žitnice niso mogle biti nikoli dovolj velike (Lk 12, 15Lk 12, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nih?e iz obilice svojega premoženja.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
ss.). Sredi njegovega neplodovitega napora ga je zalotila smrt, ki ga je kljub polnim žitnicam našla praznih rok.

Posvečena nedelja, sodarovanje Kristusove daritve spremeni prekletstvo. B. Häring pravi: »Breme dela postavi pod postavo hoje za Kristusom, pod postavo ljubezni, katera spolnjuje vso pravico. Kristjani, ki znajo Gospodov dan praznovati v skupni ljubezni Križanega in Vstalega ter v skupnem upanju na dovršitev, bodo na področju dela in poklica po najboljših močeh uresničevali božjo postavo socialne pravičnosti in ljubezni. Praznovanje nedelje nujno sili človeka k temu, da vsakdanjost oblikuje iz tistega duha, v katerem skupno praznujemo Gospodov dan, dan zmagoslavne Kristusove ljubezni.«

V luči Gospodovega dne dobi delo novo vrednost in novo dostojanstvo (prim. CS 67, 2), novo gotovost: »Ljubezen in njena dela bodo ostala«, »napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni«, »sadove narave in našega truda bomo potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to … ob Gospodovem prihodu« (CS 39, 1; prim. 38, 1; 39, 3rim. 38, 1; 39, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
).

Tudi počitek dobi nov pomen. Gospodov dan naj kristjana osvobodi zasužnjenosti delu (prim. CS 67, 3). Cilj je človek in ne delo (CS 35), čeprav je delo človekova dolžnost (CS 67, 2) in dasi »pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta« (CS 39, 2). Kristjan naj bi se na Gospodov dan v svoji svobodi v odnosu do dela in do vsega stvarstva zavedel svoje odrešenosti, ki mu jo je prinesla Kristusova velikonočna skrivnost. Vedno znova naj bi si poklical v zavest ne le svojo ustvarjalnost, marveč tudi svojo odrešenost; posebej svoj krst, pri katerem je bil v moči poveličanega Gospoda preustvarjen, ko je postal ne le po imenu, ampak v resnici božji otrok in nova stvar (1 Jan 3, 11 Jan 3, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

II. ŽIVITE KAKOR BOŽJI OTROCI 3 1 Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal O?e, da se imenujemo in smo božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; 2 Kor 5, 172 Kor 5, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarjenje: Staro je prešlo, glejte, nastalo je novo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zavedel naj bi se korenin svoje krščanske eksistence, svoje poklicanosti k občestvu z Bogom v povezanosti z vsem božjim ljudstvom, k dosegi »blaženega cilja onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18, 2). Zato pa je nedelja tako zelo važna za krščansko življenje. Kakor hitro kristjan neha posvečevati nedeljo, bodo minljive reči prevzele njegovo zavest, ki bi jo moral imeti o večnih, božjih, nadnaravnih stvarnostih; minljive reči bodo prevzele tudi zavest, ki bi jo naj imel o svoji lastni biti in o svojem dostojanstvu odrešenosti. Kajti kristjan mora, pripominja R. Guardini, verovati ne le v Boga, marveč tudi vase, v to, da je odrešen. Saj brez te zavesti njegova vera v Boga odrešenja ni popolna.

Na Gospodov dan pustimo orodje zemeljskega življenja in pridemo skupno v cerkev, da bi posebej delali za večno življenje; in da bi tudi naša prizadevanja za zemeljsko življenje, za zgraditev bolj človeškega sveta (prim. CS 57, 1), dobila neminljivo vrednost in večnostni smisel. Zato se skupno zberemo ob oltarju, da bi v zedinjenju z daritvijo samega božjega Sina, ki je nekoč »s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo deloval, s človeškim srcem ljubil« (CS 22, 2), »darovali sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo« (D 5, 2). Šest dni smo delali kot delavci zemeljske družbe, da bi gradili lepšo, bolj človeško bodočnost tukaj na zemlji. Uporabljali smo orodje, ki gradi dostojno zemeljsko bivališče za celotno človeško družino (CS 57, 2): stroje, kladiva, kose, motike, mlatilnice, poslovalnice, kamione, ateljeje, urade, predavalnice… Vse to je dobro in potrebno.

Toda na Gospodov dan pustimo vse to, da izpovemo: Nismo samo prebivavci tega sveta. S Kristusom in po Kristusu smo tudi prebivavci nebes , določeni za »blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18, 2).

Še več. Ni dovolj, da bi samo opustili težka zemeljska dela. Nedelja, ki bi bila posvečena le telesnemu oddihu ali le športu, izletom in sprehodom, ali celo neprimernemu veseljačenju, bi bila vse kaj drugega kakor resničen Gospodov dan. Polagoma bi niti človekov dan ne bila več; kajti »če manjka božji temelj in upanje na večno življenje, je človeško dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup« (CS 21, 3),

Dan posvečenega občestvenega veselja

Za praznovanje Gospodovega dne gotovo ni najvažnejši telesni počitek. Prvo pri obhajanju nedelje je naš občestveni stik s poveličanim Gospodom pri evharistični daritvi. Telesni počitek naj odstrani ovire in pripomore h kar najboljšemu oblikovanju tega, kar je za nedeljo glavno. Kristjanov nedeljski počitek naj po razlagi prvih cerkvenih pisateljev v prvi vrsti opozarja na »počitek od greha«. In ves naj bo usmerjen na bogočastje in na duhovno veselje zaradi odrešenja, ki se je začelo uveljavljati s Kristusovim poveličanjem, dokler se ne bo v vsej polnosti in v vsem nezastrtem sijaju uresničilo na veliki »Gospodov dan« ob koncu časov.

Na Gospodov dan naj znova poživimo in utrdimo zavest o naši odrešenosti, o naši najgloblji in najvišji krščanski poklicanosti. Spet naj močneje in zavestneje zaživimo iz tistega, kar se je z nami izvršilo pri krstu, ko smo bili vcepljeni v poveličanega Kristusa in potopljeni v odrešenjsko moč Kristusove smrti in vstajenja, da se je v nas začelo izlivati skrivnostno življenje iz Očeta po Sinu v Svetem Duhu in da bi se končno razcvetelo v »nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 182 Kor 4, 18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

18 ?e ne gledamo na to, kar se vidi, marve? na to kar se ne vidi; kar se namre? vidi, je ?asno, kar se pa ne vidi, je ve?no. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In k temu lahko pripomore še pošteno razvedrilo, zlasti v krogu lastne družine, da bi njene člane okrepitev stika s poveličanim Gospodom tudi med seboj tesneje in topleje povezala.

Po pravici pravi B. Häring: »Nedelja ni v prvi vrsti predpis, ki bi nam bil od zunaj naložen. Nasprotno – nedelja je dar, je dan veselja. Nikakor ni to ovira za napredek pri delu in poklicu; je marveč najvažnejša varstvena postava za svet dela. Nedelja je več kakor le počivanje. Kdor se hoče na nedeljo le oddahniti od dela in se predati zabavi brez udeležbe pri sv. daritvi, ta ne najde v ljubečem češčenju Boga oporišča v nečem takem, kar ga dviga nad vso njegovo zaskrbljenost pri delu. Njegovo delo in njegov poklic ostaneta neposvečena, neodrešena,« zato pa brez globokega odrešenjskega veselja.

Krščansko praznovanje Gospodovega dne je veselo razodevanje občestva s Kristusom in bratovstva vseh odrešenih v Kristusovi skrivnosti, ki to bratovstvo zedinja, ko ga z močjo svojega poveličanega telesa preoblikuje »za bivališče božje v Duhu« (Ef 2, 22Ef 2, 22
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 v katerega se tudi vi vzidavate za božje bivališ?e v Duhu. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Izražanje odrešenjskega veselja in krščanskega bratovstva pa ni omejeno na liturgične obrede, podobno kakor odrešenje ne ostane zgolj pri osvoboditvi duše. Tudi telo ima svoj delež, prav tako tudi družbeno in svetno življenje. Zato vsakotedenska velika noč vabi občestvo, naj se veseli in raduje v razvedrilu in oddihu, ki sta osvetljena od vere. Vprašanje nedeljskega počitka vedrega veselja je povezano z vprašanjem občestvenega obhajanja evharistije kot velikonočne skrivnosti. Kristjani se pritožujejo nad tem, da je dan onečaščen z vsemi mogočimi zabavnimi programi, ki hočejo oblikovati prosti čas; s programi, ki nimajo nobenih verskih pogledov. S čim je mogoče odpomoči temu stanju? Ali morda z izrazitim nezaupanjem in z odporom do vsega, v čemer vidimo nekoristno ali nevarno razveseljevanje? Prvo je odprtost za krščanski smisel in temelj nedeljskega počitka in veselja, katerega jedro je evharistični shod. In tu je mesto za najgloblje veselje, ki mora sijati tudi na vsa naša razvedrila. Radostna pesem poveličanja in zahvaljevanja Bogu za njegova čudovita dela, vesela bratovska povezanost s Kristusom in med seboj – to naj se uresničuje v obhajanju sv. evharistije in naj potem od oltarja izžareva velikonočni sijaj tudi na oblikovanje prostega časa in razvedrila. Tako se učimo tudi pravega odnosa do zemeljskih stvarnosti. »Človek, ki ga je Kristus odrešil in v Svetem Duhu napravil za novo stvar, more in mora ljubiti tudi stvari same, ki jih je ustvaril Bog. Od Boga jih namreč prejema in zato gleda nanje ter jih ceni kot pritekajoče iz božje roke. Zahvaljuje se zanje božjemu dobrotniku; in ko uporablja ter uživa stvari v duhu uboštva in svobode, postaja pravi posestnik sveta, kakor bi nič ne imel in vendar ima vse (prim. 2 Kor 6, 102 Kor 6, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi ni? ne imeli in vendar imamo vse. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). ,Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji’ (1 Kor 3, 22. 231 Kor 3, 22. 23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

22 naj bo Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali sedanje ali prihodnje: vse je vaše, 23 vi pa Kristusovi, Kristus pa božji. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)« (CS 37, 4).

Obhajanje sv. evharistije – srce Gospodovega dne

Vse, kar je v nedelji velikega in odločilnega za krščansko življenje, je povzeto v enem: v hvaležno poveličujočem, veselem občestvenem obhajanju sv. evharistije. V tem je središče in srce nedelje. Šele to napravlja nedeljo za »Gospodov dan« v polnem smislu, za dan našega odrešenja po Kristusu, za našo tedensko »veliko noč«. Pravo krščansko praznovanje nikdar ni golo spominjanje preteklega. Nedeljo, svoj »prvi in glavni praznični dan« (B 106), pa je Cerkev že od vsega začetka obhajala s posebno izrazitim čutom za sedanjo stvarnost tega, kar obhajamo. Gotovo, ko praznujemo »Gospodov dan«, se spominjamo Kristusovega enkrat za vselej izvršenega prehoda skozi daritveno smrt v poveličano življenje pri Očetu, tistega prehoda (pashe = velike noči), ki nam je odprl pot v poveličano življenje pri Očetu.

Cerkev nikdar ne izroča naprej le golih spominov na Kristusovo življenje, smrt in vstajenje. Tudi ne gre Cerkvi le za izročanje Kristusovih besed, naukov in idej. V prvi vrsti izroča Cerkev vedno novim človeškim rodovom stvarnosti same, učlovečeno božjo Besedo samo, poveličanega Kristusa in Svetega Duha, katerega Kristus neprestano podarja Cerkvi in prek nje svetu. – Sv. Avguštin imenuje nedeljo »zakrament pashe«, »zakrament velike noči«. V zakramentih pa se ne srečujemo le z opozorili in naročili za duha, marveč z navzočimi in delujočimi stvarnostmi. In to velja tudi za nedeljo, ki nas ne le spominja na nekdanji najodločilnejši odrešenjski dogodek ampak nam hkrati omogoča življenjski stik z vstalim Kristusom samim in nas tako napravlja deležne odrešenja. Kot zakrament Kristusovega daritvenega prehoda iz tostranskega življenja v poveličano onstransko življenje v Bogu, je nedelja sicer tudi spomin; a hkrati in predvsem je to dejavna navzočnost Gospodove kalvarijske daritve, dovršene s poveličanim vstajenjem, navzočnost vstalega Gospoda samega med novozaveznim božjim ljudstvom: po delovanju Svetega Duha v molitvi zbranega božjega ljudstva, dalje v božji besedi in v duhovniku kot posebnem Kristusovem zastopniku, prav posebno pa pod podobama kruha in vina, kjer postane Kristus pričujoč s svojo božjo in človeško naravo kot veliki duhovnik in daritveni dar novozaveznega božjega ljudstva.

Za skupno nedeljsko udeležbo pri sv. daritvi še posebno velja, kar pravi O. Casel: »Ko obhajamo sv. evharistijo, stojimo sredi Gospodove smrti. Kako čudovit trenutek! Kako zelo moramo molčati in trepetati, ko se izvršuje ona sveta smrt! Ne izvršuje se smrt znova na Kristusu, toda mi v skrivnosti stopimo v enkratno Gospodovo smrt, tako, da nam sedaj ,stoji na voljo’ in da se potopimo v to smrt ter je moremo postati deležni. Ko pa vstopimo v Kristusovo smrt, stopimo skupaj s Kristusom, obujenim k življenju, v božje kraljestvo. Nič več nismo na svetu, marveč v Duhu poveličanega Gospoda. Zato v tem svetem trenutku obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda’; pred večnim božjim prestolom stojimo – in jemo in pijemo od tega oltarja jed in pijačo večnega življenja. Tu se naše potovanje skozi puščavo božansko okrepi. – O Izraelcih, ki so potovali skozi puščavo, je rečeno: ,Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo: pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala; skala pa je bil Kristus’ (1 Kor 10, 3. 41 Kor 10, 3. 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 da so vsi jedli isto duhovno jed 4 in vsi pili isto duhovno pija?o: pili so namre? iz duhovne skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Izpolnila se je ta predpodoba na Cerkvi, ki srka iz strani umirajočega Kristusa pijačo večnega življenja, milost, ki žubori iz krvi življenja in vzpostavlja večno zavezo. V evharistiji se torej na zakramentalni način uresničuje tisto, kar je vsebina vsega krščanskega življenja: iz skupnega trpljenja Kristusa in kristjanov, trpljenja, v katerem Kristus križani pritegne vernike v svoje trpljenje, vzcveteva tudi večna slava, v kateri Kristus vernikom podeljuje od svojega življenja in svojega veličastva.«

Pri obhajanju evharistije se spolnjuje Kristusova obljuba: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18, 20Mt 18, 20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20Mt 28, 20
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 in u?ite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Nikdar se ta obljuba ne spolnjuje na tako globok in nekako oprijemljiv način kakor tedaj, ko se kot novozavezno božje ljudstvo skupno zberemo k oltarju, da bi spolnjevali Kristusovo naročilo: »To delajte v moj spomin« – dokler ne bo Gospod prišel v slavi in dovršil novo stvarjenje, ki se je z njegovim poveličanjem že začelo. Skupno obhajanje evharistije napravlja nedeljo za nas vse veseli praznik srečanja z vstalim Kristusom in po njem s troedinim Bogom – za resnični Gospodov dan, za dan, na katerega poveličani Kristus na posebno učinkovit način uveljavlja svoje gospostvo v Cerkvi v odrešenje človeštva.

V sv. evharistiji se nam Kristus daje v hrano ne le s svojo besedo in z nevidnim delovanjem milosti, marveč tudi pod vidnimi podobami kruha in vina z vso svojo osebo, s svojo božjo in človeško naravo, da bi tudi nas pritegnil v veletok svoje odrešenjske ljubezni do Očeta in do človeštva. Z vrednim prejemom sv. obhajila postanemo po besedah sv. Ireneja »delček Kristusa« (Adv. haer. 5, 2, 2. 3), po izražanju sv. Cirila Jeruzalemskega pa »kristonosci«, posode in nosivci Kristusa, »sotelesni Kristusu in deležni njegove krvi« (Myst. 4, 3st. 4, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 Prósite in ne prejemate, ker prosite s slabim namenom: da bi svoje poželenje utešili. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

V vzhodni liturgiji ob koncu sv. maše verniki vzklikajo: »Videli smo resnično Luč, kajti prejeli smo nebeškega Duha«. Po delovanju Svetega Duha, ki je Duh poveličanega Kristusa, stopi v našo sedanjost Kristus sam z vso žrtvujočo se ljubeznijo do Očeta in do človeštva, kakršna ga je prešinjala v trenutku najvišjega odrešitvenega dejanja. Tako se z nedeljskim obhajanjem evharistije uresničuje najgloblje bistvo krščanstva: skrivnost božjega življenja vstopa v skrivnost našega človeškega življenja in povezuje v sveto enoto vse, ki se z vero udeležujejo sv. skrivnosti: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno« (Jan 17, 2Jan 17, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 kakor si mu dal oblast nad vsem ?loveštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil ve?no življenje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
1)

Po svoji božji naravi je bil Kristus gospod zgodovine in vesoljstva že od vekomaj. Po svoji človeški naravi pa je postal gospod človeštva in vesoljstva s trenutkom svojega »prehoda k Očetu«. In mi sami postanemo s skupnim obhajanjem sv. evharistije na spominski dan Kristusovega vstajenja priče in obenem sodelavci Kristusovega odrešenjskega gospostva nad vesoljstvom.

Udeležba pri evharistični daritvi je že sama po sebi notranje naravnana na to, da bi bogoslužje ob oltarju nadaljevali z bogoslužjem celotnega krščanskega življenja sredi sveta, kamor nas je postavila božja previdnost in kjer izvršujemo svoj poklic.

Najpopolneje – vsaj kar zadeva zakramentalno raven – se nedeljske evharistične daritve udeležimo, če pri njej prejmemo tudi zakramentalno obhajilo. Prvim kristjanom je bilo to nekako samoumevno. Že zaradi tega so nedeljo mogli globlje kakor navadno mi občutiti kot resnično »Gospodov dan«, dan bratovskega občestva med seboj in s Kristusom, kot predokus tiste nebeške gostije, ki se bo začela na veliki»Gospodov dan« ob koncu časov (prim. CS 38, 2). In to jim je dajalo moči, da so tudi sredi najhujših preskušenj ohranjali velikonočno veselje v svojem srcu, v prepričanju, »da nam sedanja naša lahka stiska pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave (2 Kor 4, 172 Kor 4, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, ve?no bogastvo slave, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Pri obhajilu prejmemo poveličano Kristusovo telo, napolnjeno z oživljajočo in posvečujočo močjo Svetega Duha.

Velikonočni značaj sv. obhajila je še posebno ponazorjen v vzhodni liturgiji. Verniki se zbero ob ikonostasu (ob steni s svetimi podobami, ki loči oltar od ostalega svetišča) kakor žene v velikonočnem jutru ob Jezusovem grobu. Luč, postavljena pred vrati ikonostasa, predočuje njihovo čakanje. To je čakanje »pametnih devic« na Ženina – s prižganimi svetilkami in z oljem v posodicah (Mt 25, 1-13Mt 25, 1-13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Prilika o pametnih in nespametnih devicah 25 1 Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. 2 Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. 3 Nespametne so vzele svetilke, niso pa s seboj vzele olja; 4 pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. 5 Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. 6 Opolno?i pa nastane vpitje: ‚Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‘ 7 Tedaj vse tiste device vstanejo in napravijo svoje svetilke. 8 In nespametne re?ejo pametnim: ‚Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‘ 9 Toda pametne odgovorijo: ‚Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajavcem in si ga kupite.‘ 10 Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zapro. 11 Pozneje pa pridejo tudi ostale device in pravijo: ‚Gospod, gospod, odpri nam!‘ 12 On pa jim odgovori: ‚Resni?no, povem vam: 13 Ne poznam vas.‘ ?ujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Velika vrata se odpro: simbol angela Gabrijela, ki je odvalil kamen od groba. Držeč v rokah kelih se duhovnik prikaže pred verniki, ki so sklonjeni k tlom. To je prihod vstalega Kristusa, ki je žrtvoval svoje umrljivo življenje, da bi ljudi, svoje brate, napravljal neumrljive. Grob, smrt, moč pekla – vse je premagano. Zarja vstajenja vse obliva z neminljivo lučjo. Duhovnik spregovori: »S strahom pred Bogom, z vero in ljubeznijo, približajte se!«

Skupaj z duhovnikom vsi govore obhajilno molitev: »Verujem, Gospod, in priznavam, da si ti v resnici Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na svet zveličat grešnike, med katerimi sem jaz prvi…« Teodoret iz Cira pravi, da je sv. obhajilo »ženitovanjsko zedinjenje« Cerkve z vstalim Kristusom in pristavlja: »Ob sveti mizi prejme človek življenje v njegovi največji moči«

Med liturgijo človek usmerja svoj pogled na Boga, na njegov sijaj. Ne gre toliko za to, da bi se človek sam spopolnil, kakor za to, da bi gledal božjo luč, sijoče brezno božje »človekoljubnosti«, »filantropije«. In ob tem je človek deležen najglobljega, čeprav morda na zunaj tihega in skromnega veselja. To je tisto božansko veselje, ki ne išče sebe ali kakih svojih koristi in, ki prehaja na človekovo naravo in jo preoblikuje. Človek nima ničesar, kar bi moglo kaj dodati sijaju Boga, njegovi navzočnosti; ta navzočnost sama od sebe deluje na človeka, ki se je odprl za njeno izžarevanje. – In kako resnično so potrebni trenutki, ko človek ne išče za vsako ceno kakega neposrednega cilja! Potrebni so trenutki čistega češčenja, adoracije, kjer se človek brez vseh ovir sprosti – kakor kralj David, ko je plesal pred skrinjo zaveze.

»Didaskalia 12 apostolov«, sirski spis iz prve polovice 3. stoletja, pač po pravici trdi: »Kdor se na Gospodov dan žalosti, stori greh« (c. 12). Nedelja je kot dan Kristusovega vstajenja ravno v zvezi s sv. evharistijo bistveno dan veselja nad odrešenjem, ki nam je odprlo pot do »nedoumljivega bogastva Kristusovega« (Ef 3, 8Ef 3, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 Meni, najmanjšemu izmed vseh svetih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo bogastvo Kristusovo Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in nam že zdaj omogočilo »neizrekljivo in veličastno veselje« (1 Pet 1, 81 Pet 1, 8
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

8 njega ljúbite, dasi ga niste videli, vanj sedaj verujete, dasi ga ne vidite, in se radujete v neizrekljivem in veli?astnem veselju, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) v upanju, ki nas ne bo varalo (Rimlj 5, 5Rimlj 5, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Ker nam nedelja oznanja Kristusovo vstajenje, ker v obhajanju sv. evharistije poveličani Gospod sam stopi med nas, od Boga sklicano ljudstvo (= Cerkev), in nas vse povezuje s seboj v enoto češčenja istega Očeta, ker nam vliva nevarljivo upanje v popolno dovršitev odrešenja ob dnevu Gospodovega prihoda v slavi, zato je ta dan res »velikonočni dan«: »Dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga!« »Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod… Blagor njim, ki so povabljeni na svatbeno gostijo Jagnjetovo« (Raz 19, 9Raz 19, 9
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

9 In re?e mi: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo!« Dalje mi re?e: »To so resni?ne besede božje.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) od tu je vzet vzklik, ki ga je uvedel prenovljeni rimski obred kot povabilo k sv. obhajilu). Veselje, ki nam ga vliva »tedenska velika noč«, razliva svoje žarke tudi na celotno naše svetno življenje. To je dobro izrazil naš pisatelj Ivan Cankar:

»Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od holmov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose oprano, kakor da smo prihajali od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vredni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo.« (Podobe iz sanj, Nedelja).

Popolnoma jasno nam mora biti, da glavna vsebina praznovanja nedelje ni prenehanje s težkim delom – to je bolj pogoj (čeprav ima tudi svojo važnost), da se vživimo v pravo jedro nedelje: v priključitev na žrtvovanega in poveličanega Kristusa in na občestvo Cerkve v skupnem obhajanju evharistične daritve. Zato pa more biti kristjan mnogo prej oproščen od zapovedi nedeljskega počitka kakor pa od udeležbe pri maši. – Po občestvenem obhajanju evharistije je nedelja vedno novo obnavljanje in utrjevanje tiste dokončne, večne zaveze, ki je bila med Bogom in človeštvom sklenjena s Kristusovo kalvarijsko daritvijo in z njegovim poveličanjem, ki je temelj našega prihodnjega poveličanja in hkrati prenovitve vesoljstva. Prav zato je nedelja res dan odrešenja in globokega odrešenjskega veselja, ki razliva docela novo luč in nov smisel na vso človekovo dejavnost, na vse njegovo življenje, na celotno zgodovino človeštva (prim. CS 22, 3).
Nedeljska udeležba pri sv. evharistični daritvi je za pravega kristjana mnogo bolj nezaslišana pravica kakor pa gola obveznost.

Nove določbe glede praznovanja nedelje

Drugi vatikanski cerkveni zbor je naročil, naj nedelja v bogoslužju spet dobi tisto častno mesto, kakršnega je imela v prvem času krščanstva. Že na zunaj naj bo vidno, da je nedelja »prvi in glavni praznični dan… temelj in jedro celotnega cerkvenega leta« (B 106).

To naročilo je upoštevano v preurejenem bogoslužnem koledarju, ki velja z začetkom leta 1970. Po novih določbah se celo »navadne« nedelje umaknejo samo praznovanju najslovesnejših praznikov (katerih število je po novem koledarju zmanjšano). Večjo odliko so zdaj dobile zlasti vse nedelje med veliko nočjo in binkoštmi. Nič več se ne imenujejo »nedelje po veliki noči«, marveč kar »velikonočne nedelje«. Že v imenu naj bi bila izražena enota velikonočnega petdeseterodnevja, še posebej pa tesna povezanost teh nedelj s praznikom Gospodovega vstajenja. Obenem dobe te »velikonočne nedelje« v bogoslužju isto odličnost in veljavo, kakrsno so že doslej imele nedelje postnega časa in adventa: nedelje prvega reda. Tako imamo sedaj vsako leto vsaj dvajset nedelj, ki jim bogoslužje daje prednost tudi pred najslovesnejšimi prazniki. S tem se bo uveljavila koncilska določba, naj »druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, nedelje ne preglasijo« (B 106). A še na druge načine je bilo treba poskrbeti, da bo nedelja s svojo bogato vsebino v naši zavesti in v našem praktičnem življenju mogla polagoma spet zavzeti podobno mesto, kakor ga je imela v življenju prvih kristjanov. V ta namen je Cerkev zajela iz starih molitvenih zakladov in uvedla precej »novih« mašnih prošenj, ki jasneje izrazajo pomen krščanskega praznovanja nedelje. Razen tega je uvedla nov nedeljski razpored branja sv. pisma, iz katerega »bodo v določenem številu let ljudem prebrani odličnejši deli« (B 51),

Še eno pomembno posebnost daje bogoslužje nedelji. Bogoslužni dan poteka pri delavnikih tako kakor astronomski dan: šteje se od polnoči do polnoči. Pri nedelji pa je Cerkev ohranila stari svetopisemski običaj, ki prejšnji večer šteje za začetek dneva, kakor beremo že čisto od začetka sv. pisma: »In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan« (1 Mojz 1, 51 Mojz 1, 5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 In Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval no?. In bil je ve?er in bilo je jutro, prvi dan. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). In tako je bilo skozi vse sv. pismo. Ta običaj se je v Cerkvi za stalno ohranjal že doslej, npr. v tem, da je nedelja pri duhovnih dnevnicah (brevirju) vedno imela tudi prve (in ne le druge) vespere (večernice), ki se molijo že v soboto zvečer. Tako je sv. Leon Veliki sredi 5. stol. zapisal: Nedelja je »dan Gospodovega vstajenja; in – kakor je znano – se ta dan začne že v soboto zvečer« (Ep. 9, 1Ep. 9, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Izbrano poglavje ne obstaja!

WP-Bible plugin
ad Dioscorum). To je tudi razlog, zakaj je z dovoljenjem apostolskega sedeža – če za takšno dovoljenje prosi škofovska konferenca – sedaj po koncilu mogoče zapovedi o nedeljski maši zadostiti že v soboto zvečer, če se kdo le s težavo udeleži nedeljske maše. Toda kjer imajo to dovoljenje, mora biti poskrbljeno, da bi pravi smisel nedelje kot dan občestvenega obhajanja Gospodovega vstajenja ne bil zaradi tega kakor koli zatemnjen. Mašni obrazec je že nedeljski. To dovoljenje ima namreč samo ta namen, da bi v današnjih razmerah verniki laže skupno obhajali dan Gospodovega vstajenja. Zato je treba v teh primerih mašo opraviti tako, kakor je označeno v koledarju za nedeljo in nikakor se ne sme opustiti homilija (pridiga) in tudi ne prošnje za vse potrebe. (Z nedeljami so v tem pogledu izenačeni zapovedani prazniki.)
Dr. Anton Strle
Vir=Leto svetnikov

Objavljeno v Liturgija | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za Nedelja – temelj in jedro Cerkvenega leta

O zakramentalih (Ob blagoslovu sv. Blaža)

Kaj so blagoslovi?

Blažev blagoslov je eden od mnogih blagoslovov, ki jih deli Cerkev ob različnih priložnostih in za razne namene. Blagoslovi spadajo k zakramentalom, to je k »svetim znamenjem, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo« (B 60).

Z blagoslovi Cerkev prosi Boga, da bi osebi ali reči podelil kako dobroto. Seveda je blagoslovitev reči (predmeta) končno vedno namenjena blagru človeka, ki tisto stvar uporablja, navsezadnje njegovemu večnemu blagru. Večkrat se Cerkev pri svoji blagoslovitveni molitvi opira tudi na priprošnjo kakega svetnika, ki ima to ali ono zvezo z dobroto, katero hoče Cerkev z blagoslovom izprositi.

Blagoslavljanje v stari zavezi

Blagoslov je nekak prenos božje moči in božjih darov na osebe ali reči, ki jih človek uporablja. Zato se je blagoslov pri Izraelcih podeljeval in se še danes tudi pri kristjanih včasih podeljuje ob položitvi rok na osebo ali stvar, pri čemer je roka simbol božje moči in darežljivosti. Blagoslovitve poznajo tudi mnoga nekrščanska verstva. V celotnem sv. pismu zelo pogosto nastopa misel o blagoslovu, ki ga Bog razliva na svet in še posebej na svoje izvoljence. Vsa izraelska zgodovina je zgodovina blagoslova, obljubljenega Abrahamu (Mojz 12, 3) in podeljenega svetu v Jezusu, »blagoslovljenem sadu« Marije Device (Lk ,42). Očaki blagoslavljajo potomstvo, očetje (zlasti pred svojo smrtjo) izrekajo blagoslove nad sinovi.

Trajna in službena pravica blagoslavljati v božjem imenu je pri Izraelcih pripadala duhovnikom, kakor hitro je bilo pri njih bogoslužje organizirano. »Gospod je govoril Mojzesu: Govori Aronu in njegovim sinovom: Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite: Blagoslovi te Gospod in te varuj! Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in bodi milostljiv. Obrne naj Gospod svoje obličje k tebi in ti da mir. Tako naj kličejo moje ime nad Izraelove sinove; potem jih bom blagoslovil« (4 Mojz 6, 22-274 Mojz 6, 22-27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Duhovniški blagoslov 22 Gospod je govoril Mojzesu: 23 »Govori Aronu in njegovim sinovom: ‚Takole blagoslavljajte Izraelove sinove, da jim govorite: 24 Blagoslovi te Gospod in te varuj! 25 Razjasni naj Gospod svoj obraz nad teboj in ti bodi milostljiv. 26 Obrne naj Gospod svoje obli?je k tebi in ti dá mir. 27 Tako naj kli?ejo moje ime nad Izraelove sinove; potem jih bom blagoslovil.‘« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zagotovilo, ki ga Bog daje, da bo blagoslovil tiste, nad katerimi bodo duhovniki izrekali ta blagoslovitveni obrazec, kaže, da ne gre za preprost izraz zasebne molitve, ampak je službenega značaja in spada kot značilnost k stari zavezi (prim. 2 Kron 30, 272 Kron 30, 27
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

27 Potem so vstali duhovniki-leviti in ljudstvo blagoslovili. Uslišan je bil njih glas, in njih molitev je prišla do nebes, do njegovega svetega prebivališ?a. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Blagoslovi v novi zavezi

Sv. pismo nove zaveze nam poroča, kako je Jezus blagoslavljal otroke (Mt 19, 13-15Mt 19, 13-15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus in otroci ; 13 Tedaj so mu prinesli otro?i?e, da bi nanje položil roke in molil. U?enci so jih karali, 14 a Jezus je rekel: »Pustite otro?i?e in ne branite jim k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo.« 15 Položil je nanje roke in potem je šel od ondod. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 10, 13-16Mr 10, 13-16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus in otroci ; 13 Prinašali so mu tudi otro?i?e, da bi se jih dotaknil, u?enci pa so prinašavce grajali. 14 Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim rekel: »Pustite otro?i?em, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, za take je namre? božje kraljestvo. 15 Resni?no, povem vam: Kdor božjega kraljestva ne sprejme kakor otrok, ne pride vanj.« 16 In objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), kako je blagoslavljajoč pomnožil kruh in ribe (Mt 14, 19Mt 14, 19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal u?encem, u?enci pa množicam. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; idr.), govoril večkrat ozdravljajoče blagoslove nad bolniki in slovesno blagoslovil učence, preden se je dvignil v nebo (Lk 24, 30Lk 24, 30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

30 Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Učencem je Jezus dal naročilo in oblast blagoslavljanja, kakršno je tudi sam izvrševal (prim. Mt 10, 12-13Mt 10, 12-13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

12 Ko stopite v hišo, jo pozdravite. 13 In ?e bo hiša vredna, naj pride nadnjo vaš mir; ?e pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Lk 10, 5-6. 11Lk 10, 5-6. 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 V katero koli hišo pridete, najprej recite: ‚Mir tej hiši!‘ 6 In ?e bo tam sin miru, bo vaš mir po?ival na njem; ?e pa ne, se povrne k vam. 11 ‚Tudi prah, ki se je iz vašega mesta prijel našh nog, otresamo na vas; vendar vedite to, da se je približalo božje kraljestvo.‘ Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mr 6, 7. 12. 13Mr 6, 7. 12. 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 In poklical je dvanajstere ter jih po dva in dva za?el pošiljati in jim je dal oblast nad ne?istimi duhovi. 12 In šli so ter oznanjali pokoro; 13 tudi mnogo hudih duhov so izgnali in mnogo bolnikov so z oljem mazilili ter jih ozdravili. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Hotel je, da se to po Cerkvi nadaljuje do konca sveta. Sv. Pavel pravi, da so vsi kristjani poklicani k temu, da bi blagoslavljali svoje bližnje, in sicer tudi tiste, ki krščanstvo odklanjajo (Rimlj 12, 14Rimlj 12, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Ljubite vse ljudi, tudi sovražnike 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne kolnite! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
); klicali naj bi na vse ljudi božje dobrote, predvsem seveda nadnaravne. Tako so se že v prvih stoletjih krščanstva razvili obredi in obrazci za blagoslavljanje tako v okviru skupnega bogoslužja kakor tudi zunaj njega. Že od začetka se Cerkev zaveda, da ima oblast blagoslavljati v Jezusovem imenu. In ta zavest se razodeva najprej v izvrševanju blagoslovov. Blagoslovitvene obrazce najdemo večkrat že v novozaveznih poslanicah (prim. Rimlj 1, 7Rimlj 1, 7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 vsem, kateri so v Rimu, Bogu ljubim, poklicanim k svetosti. Milost vam in mir od Boga, našega O?eta, in Gospoda Jezusa Kristusa. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Pet 1, 2), enako v spisih sv. Klementa Rimskega in sv. Ignacija Antiohijskega. Polagoma je v Cerkvi nastalo vedno več liturgičnih blagoslovov, namenjenih posameznim osebam, celotnemu vernemu ljudstvu, predmetom, ki so namenjeni bogoslužju, poljskim pridelkom m predmetom, ki jih človek uporablja v vsakdanjem življenju. Vsi blagoslovi so seveda naravnani na bistveno nalogo, za katero je Kristus prišel na svet in ustanovil Cerkev »kot vesoljni zakrament odrešenja« (C 48, 2): v čim večji meri naj se božje kraljestvo uresniči že na sedanji zemlji, ki bo ob koncu sveta prenovljena (prim. 2 Pet 3, 132 Pet 3, 13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

13 ?akamo pa po njegovi obljubi novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravi?nost. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Raz 21, 1Raz 21, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4. Novi Jeruzalem Nebeški Jeruzalem 21 1 In videl sem novo nebo in novo zemljo. Zakaj prvo nebo in prva zemlja sta prešla in morja ni ve?. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) za blaženo prebivališče vstalega človeštva; to človeštvo se za svojo poveličanost skupaj s Kristusom in iz njegove moči na neki način pripravlja tudi s svojo svetno dejavnostjo, na katero se blagoslovi tolikokrat nanašajo.

Pravilno gledanje na zakramentale

Kolikor zakramentali in med njimi še posebno blagoslovi niso združeni v eno samo enoto skupaj z zakramenti, niso za posameznika ravno obvezni, kakor je to treba reči o zakramentih. A pregrešil bi se, kdor bi jih preziral bodisi v mislih in besedah bodisi v ravnanju. Opažamo pa pri ljudeh dvoje različnih stališč do zakramentalov: nekateri so nagnjeni k temu, da bi zakramentale postavljali v isto vrsto z zakramenti, ali celo k skušnjavi, da bi zakramentale imeli za nekakšna čarovna sredstva, ki imajo blagodejne učinke, ne da bi se bilo prejemniku treba potruditi za pravega notranjega duha vere; drugi, in to pač mnogo številnejši, pa nasprotno radi pozabljajo na to, kako velika opora za pristno krščansko življenje in kako močan vir notranjih milosti in resnične notranje rasti morejo biti blagoslovi, če jih le prejemamo v pravem duhu. – Pravilna uporaba zakramentalov (npr. blagoslovljene vode) je izraz globoke vere in obenem hrana za resnično bogovdanost, na katero misli božja beseda, ko poudarja, da pravični stalno živi iz vere (prim. Hebr 10, 38Hebr 10, 38
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

38 Moj pravi?ni pa bo živel iz vere. ?e se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Pri blagoslovitvah Cerkev navadno uporablja blagoslovljeno vodo, ki nas spominja na krst, zakrament očiščenja in prerojenja v moči Kristusove smrti in poveličanja, temeljni zakrament našega dviganja k dostojanstvu božjih otrok, k deležnosti pri poveličanem življenju učlovečenega božjega Sina, k tisti deležnosti, ki se bo v vsem svojem veličastvu razkrila ob koncu sveta (prim. Rimlj 8, 17-30Rimlj 8, 17-30
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 Ako pa otroci, tudi dedi?i, dedi?i božji, sodedi?i pa Kristusovi, ?e le z njim trpimo, da bomo z njim tudi poveli?ani. 18 Mislim namre?, da se trpljenje sedanjega ?asa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela med nami. 19 Kajti stvarstvo željno pri?akuje razodetja božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namre? podvrženo ni?evosti, ne iz svoje volje, ampak zaradi tistega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo sámo iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveli?anih božjih otrok. 22 Vemo namre?, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bole?inah. 23 Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine Duha; tudi mi sami pri sebi zdihujemo, ko ?akamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa. 24 Za to upanje smo bili namre? rešeni. Upanje pa, ki se vidi, ni upanje. Kajti kar kdo vidi, ?emu bi to še upal? 25 ?e pa upamo, ?esar ne vidimo, pri?akujemo v potrpežljivosti. 26 Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namre? prosili, kakor je treba, ne vemo, marve? sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. 27 On pa, ki preiskuje srca, vé, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete. Poklicani – opravi?eni 28 Vemo pa, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, njim, ki so po njegovem sklepu poklicani. 29 Zakaj katere je naprej poznal, jih je tudi naprej dolo?il, naj bodo podobni njegovemu Sinu, da bi bil on prvorojenec med mnogimi brati. 30 Katere pa je naprej dolo?il, jih je tudi poklical; in katere je poklical, jih je tudi opravi?il; katere pa je opravi?il, jih je tudi poveli?al. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; C 48). Tudi sveče, katere duhovnik uporablja pri »Blaževem blagoslovu«, je po obredniku treba prej blagosloviti s posebno molitvijo in pokropitvijo z blagoslovljeno vodo. Ker nam je Kristus vse milosti zaslužil s svojo smrtjo na križu, končano s prehodom k poveličanemu življenju pri Očetu, je razumljivo, zakaj Cerkev pri vseh blagoslovitvah uporablja tudi znamenje križa. Tako Cerkev tudi z blagoslavljanjem »oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11, 261 Kor 11, 26
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

26 Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako, da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami«, »dokler ne pride po križu do luči, ki ne pozna zatona« (C 8, 4 in 9, 3).

Znani teolog J. Pohle lepo pravi: »Na temelju celotnega organizma zakramentalov je veličastna misel: Cerkev s svojimi blagoslovi in posvetitvami vso naravo dviga na raven božjega svetišča in katoličana na vsak korak spominja, da zemlja zdihuje pod prekletstvom greha in da so nebesa njegova prava domovina« (Dogmatik III3, 62). Na raven božjega svetišča Cerkev s svojimi blagoslovi dviga še posebej tudi človekovo časno dejavnost in proizvode te dejavnosti. Ti blagoslovi nas že sami po sebi opozarjajo na tisto, kar pravi o človekovi svetni dejavnosti 2. vatikanski koncil v konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu: »S svojim vstajenjem je bil Kristus postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla zemljo… in s to svojo nalogo pripravlja snov za nebeško kraljestvo…, da bi se (ljudje) v odpovedi samoljubju in s privzemanjem vseh zemeljskih sil v človeško življenje stegovali nasproti prihodnosti, ko bo človeštvo samo postalo Bogu prijetna daritev« (št. 38, 1).

Dr. A. Strle

Vir = Leto svetnikov

Objavljeno v Liturgija | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za O zakramentalih (Ob blagoslovu sv. Blaža)

Beseda sv. Bernarda k prazniku Jezusovega imena

Sv. Bernard je rad govoril o vzvišenosti, lepoti in moči Jezusovega imena, zlasti v zvezi z Visoko pesmijo, kjer nevesta (= starozavezno božje ljudstvo; nato Cerkev, duša), govori ženinu (=Jahveju; Kristusu): »Tvoje ime je razlito olje« (Vp 1, 3Vp 1, 3
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 vonj tvojih mazil je prijeten, tvoje ime je razlito olje, zato te ljubijo mladenke. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Zakaj ta primerjava med imenom in oljem? se vprašuje sv. Bernard. In odgovarja: »Zaradi trojne lastnosti olja, ki sveti, hrani in blaži bolečine: (zato je) luč, hrana, zdravilo. Poglej zdaj tudi na Ženinovo ime: sveti, ko ga oznanjamo; hrani, če mislimo nanj; blaži in mazili, če ga kličemo. Odkod, misliš, je ves svet prežarila tako velika in tako nagla luč vere, če ne iz oznanjevanja Jezusovega imena? Ali nas ni v luči tega imena Bog poklical v svojo čudovito luč? Ali ni Pavel tistim, ki so bili razsvetljeni in so zagledali luč v tej luči, zaklical: Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu? Kako je zasvetila ta luč in pritegnila nase vse poglede tistih, ki so jo gledali, ko je kakor blisk prihajala iz Petrovih ust!…
Jezusovo ime pa ni samo luč, temveč tudi hrana. Ali ne priteka vsakokrat tudi okrepitev, kadar koli se tega imena spominjaš! Kaj je tako dobrodejnega za duha kakor misel nanj? Kaj tako poživi preutrujene čute, kaj tako okrepi moč volje in da zacveteti svetim krepostim in prebudi vzgibe čiste ljubezni? Neokusna je sleherna hrana duše, če ni zabeljena s tem oljem; pusta je, če ni začinjena s to soljo. Če pišeš, ne najdem na tem nikake slasti, ako ne berem tu Jezusa. Če razpravljaš ali nastopaš z nagovori, mi to ne more ugajati, če ne doni Jezusovo ime. Med za usta, prijazno zvenenje ušesu, radovanje v srcu – to je Jezus …
Je pa tudi zdravilo. Je kdo med vami bolan? Naj pride v srce Jezus in naj odtod dospe v usta – in glej, ko vzide luč tega imena, se razbeži sleherni oblak, spet je tu vedrina. – Morda je kdo padel globoko v hudobijo greha ali pa razen tega obupovaje hiti v zanko smrti? Ali ne bo, če kliče to ime življenja, takoj zadihal življenje?
Komu je kdaj ob tem imenu ostala trdota srca neomehčana, otrdela lenobnost nespremenjena, ljubosumnost ali plazeča se mlačnost neprizadeta? Komu bi se osušil studenec solza, ko je Jezusa klical, in ali ne bi obilneje teklo sladko vodovje? Komu ne bi, ko je trepetal v nevarnosti, klicanje tega močnega imena takoj vlilo zaupanje in pregnalo sleherni strah? Komu ne bi, ko je v dvomih omahoval sem in tja, takoj zasijala gotovost, kakor hitro je zaklical to svetlo ime? Komu se ne bi, ko je obupoval v nezgodah in že skoraj omahnil, vrnila moč, ko je na ušesa zadonelo ime, ki pomeni pomoč? V resnici je tako: tukaj so bolezni in slabosti duše, tam je zdravilo.
Ali hočeš dokazov? – Kliči me, je pisano, in na dan stiske te bom rešil in ti me boš slavil (Ps 49, 15Ps 49, 15
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

15 Kakor ovce jih denejo v podzemlje smrt jih bo pasla in pravi?no bodo gospodovali nad njimi. Njih podoba hitro izgine, podzemlje bo njih bivališ?e. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Nobena stvar tako ne zadržuje navala jeze, ničesar ni, kar bi tako blažilo prevzetnost napuha in ugašalo plamen počutnosti in pomirjalo pohlepnost ter odganjalo stran vse nizkotno poželenje. Če namreč imenujemo Jezusovo ime, stoji pred menoj podoba tako ponižnega srca, tako dobrotljiva in plemenita, tako čista in hkrati usmiljena – najvišji vzor vse nravstvene lepote in svetosti – in je hkrati vsemogočni Bog, ki mi daje zdravilo svojega zgleda in moč svoje pomoči. Vse to slišim doneti, kadarkoli se razlega ime Jezus.«
Vir = Leto svetnikov

Objavljeno v cerkveni očetje | Označeno , , , | Komentarji so izklopljeni za Beseda sv. Bernarda k prazniku Jezusovega imena

Devetdnevnica k sv. Ani in sv. Joahimu

Sveta Joahim in Ana sta oba potomca rodu kralja  Davida.        Bila sta pravična in pobožna človeka. Kot zakonca sta si zelo želela otrok in za to zaupno molila. Šele na stara leta sta dobila otroka, ki sta mu dala ime Marija (po hebrejsko:-Mirjam). Kot pravi izročilo, sta jo   v varstvo in vzgojo duhovnikom, kot sta se zaobljubila.
Sv. Ana je priprošnjica za srečno poroko in srečen zakon, obdarjenost z otroki in srečen porod. K njej se zatekajo matere, vdove, gospodinje, delavke, hišni delavci, rudarji, tkalci, strugarji, umetelni mizarji, mlinarji, kramarji, krojači, klekljarice in sluge. Priporočajo se ji tudi za dež, proti neurju ter pri iskanju izgubljenih predmetov.
Joahim je zavetnik zakoncev, mizarjev in trgovcev z lanom.

Molimo:
Nebeški Oče, blagoslavljaj vso cerkev in ji nakloni mnogo dobrih staršev, ki bodo po zgledu svete Ane in Joahima krščansko vzgajali svoje otroke. Razsvetljuj vse mlade, da se bodo dobro pripravili na družinsko življenje in po poroki vztrajali v zakonski zvestobi do smrti. Utrdi s posebno milostjo družinsko življenje pri vseh narodih, da bodo vsi napredovali v resnični omiki.

1. dan: Moli za modrost

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati premodre Device, od večne modrosti mi izprosi dar modrosti, ta veliki dar Svetega Duha. Pošlji k meni modrosti, ki stoji ob Božjem prestolu, naj bo ob meni in naj dela z menoj vsak trenutek, da bom vedno vedela, kaj mi je storiti in kaj opustiti. Naj me vodi pri opravljanju mojih dolžnosti. Sama od sebe ne vem mnogo in ne morem videti resnice. Razsvetljena z božansko svetlobo pa ne bom nikoli zašla. Sveta zaščitnica, vedno mi pokaži pravo pot, po kateri moram hoditi. Pomagaj mi storiti, kar je prav. Daj mi modrosti, ki jo rabim kot krščanska ženska, žena in mati. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

2. dan: Moli za moč

Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

Sveta Ana, mati Device Marije, daj mi sveto moč, da ne podležem težavam svojega stanu, temveč naj čvrsto stojim v vseh borbah in naj junaško prenesem vse tegobe. Sama od sebe sem slabotna, a z Božjo milostjo je vse mogoče. Izmoli mi jo po Mariji od Jezusa, da bom po vzoru te močne žene opora svojemu možu in svojim otrokom in tako izbojujem krono večnega življenja. Amen.
Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

  1. dan: Moli za krotkost in potrpljenje

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.Sveta Ana, mati milostljive Device! Prosim te za duha krotkosti, ki je tako zelo potreben v družinskem življenju in za sveto potrpežljivost, ki obljublja blaženost, če jo ohraniš skozi razne nejevolje zakonskega in materinskega življenja. Pri Božjem Srcu Jezusovem mi izposluj krotko srce, ki bo obvladalo nagnjenosti k jezi in nepotrpežljivosti in bo vzor prave krotkosti. Nauči me, kako naj nosim bremena bližnjega, da tako izpolnim Kristusovo zapoved, ko je krotkim obljubil zemljo. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    4. dan: Moli za mir in slogo

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, ki si bila v zakonu povezana z bogaboječim Joahimom, poveži nas, krščanske zakonce, s sveto zvezo, ki izhaja iz tega velikega zakramenta, polnega milosti in blagoslova. Vzdržuj v nas duha sloge, da bova kot miroljubna sopotnika kot Božja otroka. Odstrani od nas vse, kar bi lahko zmotilo to sveto slogo. Posebno daleč odženi vse strasti in pregrehe, najprej nevarno ljubosumje. Naj ohranim zakonsko zvestobo vse do smrti, daj mi smisel za dom in ljubezen in naravnaj vse moje delo po sveti Božji volji in želji. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu
    5. dan: Moli za pravo nadnaravno ljubezen

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati Marije, Matere čudovite ljubezni, podari mi pravo zakonsko ljubezen, nauči me ljubiti moža, kakor to Bog hoče, naj v možu ljubim Boga, ki mi ga je dal kot svojega namestnika. Pomnoži v meni sveto ljubezen, naj bo z leti vse večja, vse čistejša in svetejša in naj v starosti postane popolna. Podari mi materinsko ljubezen, naj v svojih otrocih vedno gledam otroke in Božjo sliko, ker jih moram vzgojiti za večno življenje. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    6. dan: Moli za poslušnost

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, zaročenka svetega Joahima, ki si bila svojemu možu pokorna zaradi Boga, daj mi krepost poslušnosti. Naj vedno zvesto opravljam to prvo in najnujnejšo dolžnost žene in naj poslušam moža v vsem, kar je Bogu všečno, tako kot je Cerkev poslušna Kristusu. Naj nikoli ne pozabim, da je mož po Božjem zakonu glava ženi. Naj poslušam iz ljubezni in v ljubezni, ki pravo poslušnost olajšuje in osladi. Izprosi mi pri Jezusu milost, da po zakonski poslušnosti napredujem do večne blaženosti. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    7. dan: Moli za čistost svojega stanu

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati prečiste matere Marije, izprosi mi po svoji prečisti hčeri pri njenem božanskem Sinu Jezusu krepost čistosti, ki je za zakonsko srečo tako zelo potrebna. Naj vzdržujem svoj zakon v svetosti in časti. Pravilno me usmeri, da bom vedno delala samo tisto, kar je Bogu všeč. Naj bo moj zakon zgled skrivnostne svete veze Kristusa s Cerkvijo, kar je tudi največje dostojanstvo krščanskega zakona in njegov blagoslov. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    8. dan: Moli za svojo svetost

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati Matere Božje milosti, po močnem zagovoru svoje hčere mi pri Jezusu izprosi milosti za pobožno, bogaboječe življenje v zakonskem stanu. Naj dosežem blaženost, ki je obljubljena ženam, če vztrajajo v veri in svetosti. Posveti me celo, moje korenine in vejice, da moji otroci postanejo sveti. Daj mi moč za zvesto, vestno in Bogu všečno opravljanje vseh dolžnosti moje poklicanosti, da s svojim poklicem po Božji volji postanem srečna in blažena. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu

    9. dan: Moli za dobro vzgojo otrok

    Počaščena, sveta Ana, z Božjo milostjo obdana, mati Božje matere!
    Lepo zarjo si rodila, zemljo z lučjo razsvetlila, razveselila grešnike.

    Sveta Ana, mati Kraljice vseh svetih, izposluj mi pri Jezusu po Mariji milost dobre vzgoje mojih otrok, od tega je namreč odvisna moja cela večnost. Kakor si ti svojega otroka, Marijo, v najnežnejšem obdobju prinesla v tempelj in si jo pokazala Gospodu, tako nauči tudi mene, kako naj svoje otroke že od najnežnejšega otroštva vzgajava skupaj z njihovim očetom, mojim možem, za večno življenje. Naj ne bom manj pozorna na njihovo dušo in srce kot na njihovo telesno dobro. Daj mi razum in moč, da pri tem težkem delu, vzgoji otrok, vedno prepoznam pravi način in ga tudi močjo izberem. Naj otroke vzgojim z nasveti in opomini, po potrebi tudi kaznimi, a na prvem mestu z besedo in zgledom. Pomagaj mi, dobra mati, da vzgojim svoje otroke za Božje služabnike in svetnike, ker so poklicani, da na nebu zavzamejo prazna mesta padlih angelov. Naj s svojimi otroki in po njih nekoč s svojim možem pridem v večno blaženost. Amen.
    Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu
    Vir

Objavljeno v Molitev | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za Devetdnevnica k sv. Ani in sv. Joahimu

sv. Peter Julijan Eymard: “Premišljevanje o sv. obhajilu”

PREMIŠLJEVANJE O SVETEM OBHAJILU
Iz spisov in govorov
Sv. Petra Julijana EymardaSv. Peter Julijan Eymard

1.

SMISEL SVETEGA OBHAJILA

Odpri svoja usta,
da jih napolnim (Ps 80, 11Ps 80, 11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Gore so se pokrile z njeno senco, z njenimi vejami božje cedre; Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

Ker je ljubezen Jezusa Kristusa najpopolnejša v obhajilu in podeljuje najobilnejše milosti v svojem neizrekljivem združenju z obhajancem, moramo po obhajilu hrepeneti, in sicer po pogostem, celó vsakdanjem, hrepeneti z vsem, kar nam morejo vdihniti pobožnost, krepost in ljubezen dobrega, svetega, popolnega.

S svetim obhajilom se posvečujemo bolj kakor s katerim koli drugim sredstvom, ker je sveto obhajilo milost, vzor in vaja za vse kreposti, kajti vse se izpopolnjujejo v tem božjem delovanju.
Živimo tako, da bomo mogli pogostno ali celó vsakdanje sv. obhajilo prejemati koristno. Skratka, izpopolnjujmo se, da bomo sv. obhajilo dobro prejemali, in živimo tako, da ga bomo vedno prejemali.         Zato pa mora postati obhajilo vodilna misel uma in srca, smoter vsakega prizadevanja, vse pobožnosti, vse kreposti. Sprejemati Jezusa nam bodi namen in postava življenja. Vsa dela se morajo stekati v sv. obhajilo kot svoj končni namen in iz njega potekati kot iz svojega počela.

Toda sli ne bo morda božja veličina tvoje ničnosti zdrobila? Ne, v sv. obhajilu ni tiste in božje veličine, ki kraljuje v nebesih. Mar ne vidiš, da je Jezus zakrit zato, da te ne bi navdajal s strahom in da bi ti upal gledati ga in se mu bližati?

Morda pa te straši tvoja nevrednost, da si ne upaš bližati se neskončno svetemu Bogu. Res je, največji svetnik, najčistejši kerub ni vreden, da bi prejel Boga v sv. hostiji. Toda ali ne vidiš, da Jezus skriva svoje kreposti, celó svojo svetost, da ti kaže le svoje dobrote. Ali ne slišiš milega glasu, ki ti govori: Pridite k meni? Ali ne čutiš bližine božje ljubezni, ki te vleče k sebi? Saj ti ne dajejo tvoje zasluge pravice in tvoje kreposti ti ne odpirajo vrat v božjo obednico. To dela Jezusova ljubezen.

»Pa imam tako malo pobožnosti, tako malo ljubezni! Kako naj prejmem svojega Gospoda v tako mlačno dušo, ki ga gotovo odbija in zasluži njegovo preziranje?«

Mlačen si? Rázlog več imaš, da se potopiš v ta ogenj ljubezni. Odbijaš ga? Ne, tega dobrega Pastirja, tega nežnega Očeta, ki je bolj oče kakor vsi očetje in bolj mati kakor vse mater – nikoli! Čim bolj si bolan in slaboten, tem bolj ti je treba njegove pomoči: kruh je življenje slabotnih in močnih.

»Toda morda imam grehe na vesti…?« Izprašaj si skrbno vest in dokler se ne zavedaš smrtnega greha, smeš iti k sv. obhajilu. Če odpustiš tistim, ki so te razžalili, so tvoje napake že odpuščene. Svoje vsakdanje malomarnosti, raztresenosti v molitvi, prve vzgone nepotrpežljivosti, nečimrnosti, samoljubja, nemarnosti pri takojšnem zavračanju skušnjav: poveži vse to drobno Adamovo grmičevje in ga vrzi v ogenj božje ljubezni! Kar odpušča ljubezen, je prav gotovo odpuščeno.

Nikar se ne daj odvračati od svete mize s praznimi izgovori, marveč rajši prejemaj sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, če že ne zaradi sebe. – Prejemati sv. obhajilo zaradi Jezusa Kristusa, se pravi, tolažiti ga v zapuščenosti, v kateri ga pozablja večina ljudi; se pravi, povedati mu, da se ni zmotil, ko je ustanovil zakrament duhovnega krepčila; se pravi, izkoriščati zaklade milosti, ki jih je Jezus shranil v sv. Rešnje Telo zato, da jih deli ljudem; še več: pravi se, njegovi zakramentalni ljubezni omogočati, da razliva življenje, kakor si ga želi; njegovo dobroto osrečevati, da deli dobrote, njegovemu kraljevemu dostojanstvu omogočiti slavo, da bogato razvija svojo darežljivost. Ako torej prejemaš sv. obhajilo, na veličasten način dopolnjuješ namen sv. Rešnjega Telesa. Brez obhajancev bi ta reka tekla v izgubo; goreča ljubezen ne vnemala src in Jezus bi bil kralj ne prestolu, a brez svojih podložnikov.

Sv. Obhajilo pa ne daje Jezusu v sv. zakramentu samo priložnosti, da zadosti svoji ljubezni; daje mu tudi novo življenje, da ga bo posvetil Očetovi slavi. V svojem poveličanju ga ne more več slaviti z ljubeznijo ki je bila svobodna in zaslužena. Pri sv. obhajilu pa bo prišel v človeka, se z njim zvezal in spojil. Po tej čudoviti združitvi bodo kristjani postali udje ter čutne in žive zmožnosti za poveličanega Jezusa. Posluževal se bo njihove svobode, njih kreposti so zaradi njegove milosti. Tako se bodo po sv. obhajilu verniki spreminjali v Jezusa samega in Jezus bo v njih na novo oživel.

Tedaj se bo v obhajancu godilo nekaj božjega. Človek bo delal, a Jezus mu bo zato dajal milost; zasluženje bo človekovo, slava pa Jezusova. Jezus bo tedaj mogel svojemu Očetu govoriti: »Ljubim te, molim te, še trpim, ker znova živim v svojem udu.«

Glej, to je, kar daje obhajilu najvišjo moč: je drugo in večno učlovečenje Jezusa Kristusa, ustvarja vzajemno življenje in ljubezen med Jezusom Kristusom in človekom. Skratka, obhajilo je za Jezusa Kristusa novo življenje.
Vir

Objavljeno v Duhovne misli in nagovori, Kateheza | Označeno , , | Komentarji so izklopljeni za sv. Peter Julijan Eymard: “Premišljevanje o sv. obhajilu”

Kreposti: Čistost

Čistost med poroko. Kaj? Kako lahko obstaja kaj takega?

Ustavimo se in zamislimo. Čistost ni sopomenka za vzdržnost! Vzdržnost je namreč le en izmed načinov uresničevanja vrline čistosti, h kateri smo povabljeni vsi. Vzdržnost kot način uresničevanja čistosti velja v prvi vrsti za tiste, ki (še) niso sklenili zakramenta svetega zakona. Čistost kot taka pa se nanaša na pravilen odnos do spolnosti, na odnos, ki ni prilaščanje drugega, ampak svobodna podaritev v ljubezni in odprtost do novega življenja – v naravnem ali nadnaravnem smislu, tako med možem in ženo kot med posameznikom in Bogom. Naše telo je tempelj Svetega Duha, ki to tretjo osebo Svete Trojice lahko sprejema, slavi in z njo raste samo v okviru ljubezni (ne kratkotrajnega zadovoljstva), in sicer znotraj različnih stanov: samskega, poročenega ali posvečenega (duhovniškega in/ali redovniškega).

Načelo čistosti je načelo podaritve in zvestobe. Je nekaj pozitivnega in ne negativnega. Ko je npr. sklenjen zakrament svetega zakona, si mož in žena izrečeta celoviti, nedeljivi in življenjski »da«, obenem pa tovrstni »da« pomeni svojevrstni »ne« vsem ostalim ljudem, ki bi se lahko tako ali drugače vmešali v njuno celovito, nedeljivo in življenjsko zavezo. Podobno je tudi čistost kot taka v temelju pogojena z našim »da« Bogu in tisti pravi sreči, ki je v izpolnitvi Njegove volje, ne glede na življenjsko obdobje ali stan, obenem pa je čistost svojevrstni »ne« vsemu delnemu in kratkotrajnemu zadovoljstvu, odtrganemu od prave ljubezni, ki je po Kristusovem zgledu daritvena in zvesta. Čistost je preprosto povedano zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih. Brez čistosti ni božje pomoči, brez slednje pa se ljubezen spremeni v nepopolno, povsem človeško, krhko in propadljivo. Ljubezen brez čistosti ni tista »prava ljubezen«, po kateri hrepenimo vsi. Čistost pred poroko torej prinaša Svetega Duha tudi v poročeni stan, čistost pred poroko zakoncema podeljuje še tretji, vezni člen v odnosu – Boga, ki je Ljubezen sama.

V primeru svetega zakona čistost omogoča izogibanje prilaščanja med zakoncema zaradi strasti in tako tudi izogibanje zaprtosti do novega življenja iz sebičnih razlogov, kar posamezniku jemlje svobodo za delanje dobrega, jemlje svobodo za ljubezen in zaupanje v božjo pomoč. Če je čistost na splošno zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih, je čistost v primeru svetega zakona varovalo pred njegovim propadom, saj ga vzdržuje nadnaravna vez, vez Svetega Duha, prebivajočega v templju našega telesa. To sicer ne pomeni, da je zakon po božji volji že samodejno obvarovan skušnjav in nesrečnih dogodkov. Pomeni to, da je neizogiben duhovni boj dolgoročno uspešno izbojevan, da je Bog kot tretji člen v odnosu tisti, ki nas ob sodelovanju z našo voljo popelje v nebesa.

Kdor se na poroko pripravlja z dolgotrajnim urjenjem v kreposti čistosti, ima bistveno večje možnosti za srečen zakon od tistega, ki svojega poročnega druga ali družico jemlje kot sredstvo za zadovoljitev zgolj lastnih čustvenih in telesnih potreb. Kdor se pred poroko spolno udejstvuje, v bistvu ne izraža ničesar drugega kot sprejemanje spolnih dejanj izven poroke. Kdor sprejema spolna dejanja izven poroke, s svojim mišljenjem ali delovanjem odkrito ali prikrito sprejema nezvestobo kot tako. Kdor ni pripravljen biti zvest pred poroko, v resnici ni pripravljen biti zvest niti po njej. Nezvestoba pa je nič drugega kot usmerjenost nase. Slednja kljub še tako drznim poskusom ne more umiriti človeške duše, ampak se vselej utaplja v žalosti.

Čistost znotraj svetega zakona je tudi tesno povezana z odgovornostjo. Predhodno pridobljena čistost je nadvse koristna pri poseganju po metodi naravnega načrtovanja družine, v kolikor seveda zanjo obstajajo utemeljeni izredni (zdravstveni, premoženjski ipd.) razlogi. Naravno načrtovanje družine namreč temelji na ugotavljanju ženskih plodnih in neplodnih dni, pri čemer je pogostnost spolnih odnosov zaradi izogibanja nosečnosti omejena. To pa pomeni, da so tovrstni spolni odnosi rezultat zavestnega premisleka in ne slepega poželenja, ki soljudi ponižuje v predmete. Naravno načrtovanje družine, zasledovano iz utemeljenih razlogov, ni samo koristno zaradi preprečevanja zanositve, ampak je hkrati sredstvo za zbliževanje med zakoncema, ki s tem drug drugega urita v samoobvladovanju, to je vrlini, že sicer pomembni v različnih okoliščinah vsakdanjega življenja. Osvojena čistost pred poroko torej že sama po sebi vodi k zmožnosti samoobvladovanja – in posledično čim večji odpornosti pred vsakršnimi neljubimi dogodki, ki smo jim vsakodnevno podvrženi – znotraj zakonskega življenja pa v izrednih primerih omogoča razmeroma hitro posvojitev zahtevnega spolnega ritma, ki ga prinaša naravno načrtovanje družine.

Čistost stoji in pade na štirih praksah: zakramentih, molitvi, mrtvičenju in dobrih delih. Čistost je konec koncev le del krščanske pobožnosti; ni namreč nekaj, kar bi bilo zunanje ali posebno glede na celoto naše vere. Iz tega sledi, da brez urejenega osebnega in skupnostnega odnosa do Boga ne moremo postati čisti, niti navzven niti v srcu. Naše telo bo v obdobjih življenja za prejetim krstom tempelj Svetega Duha ostalo le, če bomo zaupali Darovalcu vsega dobrega in se trudili krščansko živeti na vseh področjih in v vseh okoliščinah.
Vir

Objavljeno v Kateheza | Označeno , , , , | Komentarji so izklopljeni za Kreposti: Čistost

sveti Hieronim: “Pismo Starcu Pavlu v Konkordiji” (10)

sveti HieronimUVOD V PISMO
Ob 10. pismu se moramo prisrčno nasmejati. Začetni hvalnici naslovniku, stoletniku Pavlu, ki je živel v Konkordiji, mestecu na Beneškem, sledi njen neizprosni razlog: Hieronim bi pač rad dobil od njega knjige. Vidimo, da kljub puščavniškemu življenju1 nikdar ni ločen od civilizacije in se vseskozi izobražuje. »Hvalnica« na začetku je resnično slikovita, polna svetopisemskih podob in pestrih izrazov. S pismom mu pošilja življenjepis (še starejšega) puščavnika Pavla in po tem spisu lahko pismo datiramo okrog l. 376. Pravi, da je življenjepis skušal napisati preprosto, a da mu ni prav uspelo. Pismo je odgovor na Pavlovo pismo, kjer prosi, naj reče Rufinu, da mu vrne sposojena Tertulijanova dela.2 Zanimivo bi bilo vedeti, katere so »druge okusne reči«, o katerih govori na koncu pisma; najbrž gre za njegove spise.

BESEDILO PISMA

1.

  1. Kratkost človeškega življenja je kazen za grehe in smrt, ki pogosto seže po novorojenčku, ko mu zasveti luč, in spričuje, da se svet vsak dan bolj pogreza v pregrehe. Kajti ko se je kača po gadje ovila okrog prvega rajskega prebivalca in ga potegnila k zemlji (prim. 1 Mz 3), je večno prekletstvo in obsodbo nad človekom še odložila, ker se je umrljivost spremenila v devetsto in še več let (prim. 1 Mz 5), skorajda v drugo neumrljivost. Ko pa je kasneje greh polagoma postal hujši in hujši, je brezbožnost velikanov prinesla pogin vesoljnega sveta (1 Mz 6; 7).
    2. Po tem, bi dejal, krstu za očiščenje sveta se je človeško življenje skrčilo na kratko dobo. Pa še to ped časa smo skoraj zapravili s svojimi grehi, ki se zmeraj vojskujejo z božjo voljo. Koliko pa jih je, ki žive nad sto let, ali pa jih tako učakajo, da jim ni žal, da so jih učakali, kakor pravi Sveto pismo v knjigi psalmov: »Dni našega življenja je sedemdeset let, če pa mnogo, osemdeset; kar jih je več, je težava in bolečina« (Ps 89, 10.11Ps 89, 10.11
    Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

    10 Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, bu?anje njegovih valov ti krotiš. 11 Ti si Rahaba prebodel in razbil, s svojo mogo?no roko svoje sovražnike razkropil. Ekumenska izdaja, © 1974

    WP-Bible plugin
    )?

2.

1. Čemu, meniš, segam tako visoko in začenjam s tako davno preteklostjo, da bi se utegnil kdo z menoj pošaliti s Horacijevo besedo:

»Vojsko trojansko začne že z dvojnim Ledinim jajcem.«(3)

Zato, da bi tvojo starost in tvojo kakor Kristusovo belo glavo (prim. Raz 1,14Raz 1,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Njegova glava in lasje so bili beli kakor bela volna, kakor sneg, in njegove o?i kakor ognjen plamen Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) počastil z dostojno besedo.
2. Glej, že kolobari stoto življenjsko leto, ti pa še zmeraj spolnjuješ Gospodove zapovedi in v podobah sedanjosti premišljuješ blaženost prihodnjega življenja. Vidiš jasno, stopaš trdno in varno, slišiš tenko, zobje imaš bele, glas poln, telo krepko in sočno. Sivi lasje se ne ujemajo z rdečimi lici in moči ne soglašajo s starostjo. Leta ti niso vzela dobrega spomina, kakor vidimo pri premnogih, hladna kri ti ni otopila bistrega duha, nagubanega obraza ti ne dela še starejšega razorano čelo in tresoča se roka ne blodi s pisalom v krivih črtah po povoščeni tablici.
3. Gospod nam na tebi razodeva čilost prihodnjega vstajenja, da bi spoznali, da je od greha, če drugi že živi po mesu umirajo, in da je sad pravičnosti, če kažeš ti mladost, ki je tvojim letom tuja. In čeprav vidimo mnoge, tudi grešnike, da so tako zdravi, jim vendar to daje hudič, da greše, tebi pa podeljuje Gospod, da se raduješ.

4.

1. Najspretnejši med Grki, o katerih je Cicero v svojem govoru za Flaka4 sijajno rekel, da jim je »lahkomiselnost prirojena in nečimrnost privzgojena«, so svoje ‘kralje in prvake za plačilo hvalili. Prav tako terjam zdaj tudi jaz plačilo za hvalo.
2. In nikar ne misli, da zahtevam malo: želim od tebe evangeljski biser (prim. Mt 13,46Mt 13,46
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

46 Ko je našel dragocen biser, je šel in prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), Gospodove besede, čiste besede, srebro, z ognjem preskušeno v prsteni posodi, sedemkrat očiščeno (Ps 11,7Ps 11,7
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

7 Zakaj Gospod je pravi?en, ljubi pravi?nost; pravi?ni bodo gledali njegovo obli?je. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), namreč Fortunacijanove komentarje5 in, da spoznam preganjalce, zgodovino Avrelija Viktorja6 ter Novacijanova7 pisma, da bomo, če spoznamo razkolnikov strup, toliko rajši pili protistrup svetega mučenca Ciprijana.
3. Za zdaj pošiljamo tebi, starčku Pavlu, še starejšega Pavla,8 s katerim smo se mnogo trudili, da bi se zaradi preprostejših bralcev preprostejše izražali. Pa me vem, kako je to: četudi je vrč poln vode, vseeno ohrani duh, katerega se je navzel, ko je bil nov.9 Če ti bo to darilce všeč, imamo še druge okusne reči, ki bodo z množico vzhodnega blaga prijadrale k tebi, če bo Sveti Duh dal ugoden veter.

OPOMBE

  1. Gl. 6. pismo in komentar.
  2. Prim. Pismo 5, 2,2
  3. Horacij, Epist. II, 3, 147.
  4. Cicero, Pro Flacco fragm. 2.
  5. Fortunacijan, po rodu Afričan, je bil 337 – 361 škof v Ogleju. Sestavil je v slabi latinščini kratko razlago evangelijev.
  6. Avrelij Viktor, po rodu Afričan, 389 rimski perfekt, je napisal zgodovino rimskih cesarjev (Caesares) od Avgusta do l. 360.
  7. Novacijan, rimski prezbiter, ki je spomladi 251 po izvolitvi Kornelija za rimskega škofa nastopil kot protiškof. V svoji shizmi je bil zelo rigorozen in je zanikal možnost odpuščanja ne le greha odpada od vere ampak celo drugih težkih grehov.
  8. Življenjepis puščavnika Pavla, ki ga je Hieronim napisal okrog l. 376 v halkiški puščavi. S tem je podan »terminus post quem« našega pisma.
  9. Prim. Horacij, Epist. I, 2, 69.70: »Duh, ki se vrč navzel ga je nov, mu dolgo ostane.« Hieronim pravi, da mu je težko preprosto pisati.
Objavljeno v cerkveni očetje | Označeno , | Komentarji so izklopljeni za sveti Hieronim: “Pismo Starcu Pavlu v Konkordiji” (10)