Kateheza: ” Obreza srca” (sv. Afraat)

Iz Poučnih spisov Afraata, škofa (11., spis o obrezi)
Obreza srca

Postava in zaveza sta bili docela spremenjeni. Najprej je Bog spremenil zavezo z Adamom in sklenil novo z Noetom. Potem je zavezo z Abrahamom spremenil v novo z Mojzesom. Ko Mojzesove zaveze niso spolnjevali, je nazadnje dal novo, nič več spremenljivo. Adamu je namreč Bog ukazal, naj ne je od drevesa življenja. Noetu je dal v znamenje zaveze mavrico v oblakih. Abrahamu, ki ga je izvolil zaradi njegove vere, je pozneje naložil obrezo v znamenje in pečat potomcem. Mojzes pa je prejel velikonočno jagnje kot spravo za ljudstvo.

Vse te zaveze so se razlikovale druga od druge. Vendar o pravi obrezi, ki jo je potrdil sklenitelj zavez, Bog, takole govori Jeremija: Svoja srca obrežite! Kakor je bila trdna zaveza, ki jo je sklenil Bog z Abrahamom, tako mora biti neomajna in trajna tudi ta obreza. Ni mogoče, da bi dali kak drug zakon, ne tisti, ki so izven postave, ne tisti, ki so pod postavo.

Bog je dal Mojzesu postavo z njenimi predpisi in zapovedmi. Ker je ljudje niso spolnjevali, jo je razveljavil in obljubil, da bo ustanovil novo zavezo, različno od prejšnje, čeprav je on ustanovitelj obeh. Za obljubljeno zavezo pa je značilno, kar pravi: Vsi me bodo poznali, od najmanjšega do največjega. V tej zavezi obreza telesa ni več vidno znamenje njegovega ljudstva.

Zagotovo vemo, dragi bratje, da je Bog v teku zgodovine določil zakone, ki so veljali, dokler mu je bilo všeč, potem pa so zastareli, kot pravi apostol: Božje kraljestvo je v raznih obdobjih imelo različne oblike.

Naš Bog je resnicoljuben in njegove zapovedi neomajno veljajo. Vsaka njegova zaveza je bila v svojem času trdna. Tudi resnično obrezani po srcu živijo kot božji ljudje in prejmejo novo obrezo s tem, da gredo prek novega Jordana, to je krsta za odpuščanje grehov.

Jozue, Nunov sin, je s kamnitim nožem ukazal obrezati ljudstvo, ko je z njim prekoračil Jordan. Tako je tudi Jezus, naš odrešenik, ukazal z obrezo srca obrezati narode, ki vanj verujejo in so umiti v krstu. Obrezuje jih z mečem, ki je njegova beseda in je ostrejša kot vsak dvorezni meč.

Jozue, Nunov sin, je privedel ljudstvo v obljubljeno deželo. Podobno je Jezus, naš odrešenik, obljubil obljubljeno deželo vsem, ki prekoračijo resnični Jordan, ko verujejo in prejmejo obrezo srca, deželo življenja.

Blagor torej vsem, ki prejmejo obrezo srca in so prerojeni iz vode te druge obreze. Prejeli bodo dediščino z Abrahamom, zvestim vodnikom in očetom vseh narodov, ker mu je bila njegova vera šteta v pravičnost.
Vir: Bogoslužno branje

Objavljeno v cerkveni očetje, Kateheza | Označeno , , , | Komentiraj

Kateheza: “O očenašu” (sveti Ciprijan)

Iz razprave O očenašu sv. Ciprijana, škofa in mučenca (Št. 13 in 15)

Ciprijan

Bog nas je ustvaril in nas tudi uči moliti
Evangeljske zapovedi, preljubi bratje, niso nič drugega kakor božji nauki, kakor temelji, na katerih se gradi upanje, kakor podpore, ki dajejo veri moč, jed, ki hrani srce, vodilo, ki kaže pravo pot, pomoč, da dosežemo zveličanje. Ko poučujejo na zemlji ukaželjne duše vernikov, jih vodijo v nebeško kraljestvo.

Bog je dal že po prerokih, svojih služabnikih, marsikaj povedati in oznaniti. Toda koliko vzvišenejše je, kar govori Sin, kar božja Beseda, ki je v prerokih prebivala, sama na glas spričuje. Ne veleva več, naj ji pripravimo pot, ko pride, marveč je že sama prišla in nam odpira in kaže pot. Gospod nas vodi in napeljuje, da razsvetljeni od luči milosti hodimo po poti življenja mi, ki smo prej blodili po smrtni temi in bili zaletavi in slepi.

Med drugimi svojimi zveličavnimi opomini in božjimi zapovedmi, s katerimi je poskrbel za zveličanje svojega ljudstva, nas je sam učil tudi besedila molitve, s katero nas je sam opomnil in poučil, česa naj prosimo. On, ki nam je dal življenje, nas je učil tudi moliti. Učil nas je v tisti dobrotljivosti, v kateri nam je milostno dal in podelil tudi vse drugo, da nas Oče tem rajši posluša, ko govorimo z njim s prošnjo in molitvijo, katero nas je Sin naučil.

Napovedal je bil, da pride ura, ko bodo pravi molivci Očeta molili v duhu in resnici, in je spolnil, kar je bil obljubil, da bi po njegovem izročilu prav in v duhu molili, kateri smo po njegovi posvetitvi prejeli Duha in resnico.

Katera molitev more potemtakem biti bolj duhovna od tiste, ki nam jo je dal Kristus, on, ki nam je poslal Svetega Duha? Katera prošnja je bolj pravilna pri Očetu kakor tista, ki je prišla iz ust Sina, njega, ki je resnica? Drugače moliti kot je on učil, ni več zgolj nevednost, marveč celo greh, ko je sam zatrdil in rekel: Zametate božjo zapoved, da se držite svojega izročila.

Molimo torej, preljubi bratje, kakor nas je naš učitelj Bog poučil. Ljuba in prisrčna molitev je, če Boga prosimo z njegovimi besedami, če pridemo pred njega s Kristusovo molitvijo.

Ko molimo, naj Oče v tem spozna besede svojega Sina. On, ki prebiva v naših srcih, bodi tudi v naši besedi. Ko ga že imamo pri Očetu za zagovornika za naše grehe, izgovarjajmo besede tega zagovornika, kadar kot grešniki prosimo odpuščanja svojih grehov. Kajti, ker pravi, da nam bo Oče dal, kar koli bomo prosili v njegovem imenu, koliko uspešneje dosežemo, kar prosimo v imenu Kristusa, če prosimo z njegovo molitvijo!

Vir: Bogoslužno branje 1

Objavljeno v cerkveni očetje, Kateheza | Označeno , , , | Komentiraj

Kateheza: “Posnemajmo zgled Dobrega pastirja” (sv. Asterij)

Iz homilij sv. Asterija, škofa v Amaseji (13. hom.)
Posnemajmo zgled Dobrega pastirja

Bog je vzor, ker ste ustvarjeni po njegovi podobi, zato posnemajte njegov zgled. Kristjani ste in že s samim imenom izpričujete svoje človeško dostojanstvo. Zato posnemajte Kristusovo ljubezen.

Občudujte bogastvo njegove dobrote. Ko se je odločil, da z učlovečenjem pride med ljudi, je pred seboj poslal Janeza kot glasnika in vodnika k spreobrnjenju, pred Janezom pa vse preroke, da so učili ljudi, naj se streznijo, se vrnejo na pravo pot in se spreobrnejo k boljšemu življenju.

Kmalu nato je sam prišel in je osebno, z lastnim glasom klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Kako je sprejemal tiste, ki so poslušali njegov glas? Rad jim je odpustil grehe, hitro je reševal ljudi iz stiske. Učlovečena Beseda jih je posvečevala, Duh jih je potrjeval v svetosti, stari človek je bil pokopan v vodo, rodil se je nov in zacvetel v milosti.

Kaj je sledilo iz tega? Nekdanji sovražnik je postal prijatelj, tujec je postal sin, prejšnji posvetnjak svet in pobožen človek.

Posnemajmo zgled Dobrega pastirja. Premišljujmo evangelije in občudujmo njihove zglede skrbi in dobrote, v katerih odseva Gospod, in se učimo iz njih. V prilikah in primerih glejte Pastirja sto ovac! Ne ostaja pri tistih, ki se pasejo v redu, medtem ko je ena zašla in zapustila čredo. Gre jo iskat čez drn in strn, vzpenja se po strminah, z velikim trudom hodi sem in tja po pustinji, dokler ne najde izgubljene ovce.

Ko jo končno najde, je ne pretepe ali s silo žene nazaj k čredi, ampak si jo naloži na ramena in jo ljubeče pridruži drugim ovcam. Bolj je vesel nad to, ki jo je našel, kakor nad množico drugih. Premislimo, kaj se razodeva skrito v tej priliki. Ta ovca ne pomeni le navadne ovce, pastir tudi ni običajni pastir, temveč pomeni vse nekaj drugega.

Te primere vsebujejo svete resničnosti. Opozarjajo nas, naj ne imejmo ljudi za izgubljene in ne obupavajmo nad njimi, niti jih ne zanemarjajmo, kadar so v nevarnosti, in ne obotavljajmo se jim pomagati. Voditi jih moramo na pravo pot, če so zapustili pošteno življenje in zablodili. Veselimo se ob njihovi vrnitvi ter jih pridružimo množici tistih, ki živijo lepo in bogoljubno.
Vir: Bogoslužno branje

Objavljeno v cerkveni očetje, Kateheza | Označeno , , , | Komentiraj

papež Benedikt XVI.: “Cerkev je živa. In Cerkev je mlada.”

(Ob nastopu Petrinske službe 19. aprila 2005)

Gospodje kardinali, častiti bratje v škofovstvu in duhovništvu, cenjene oblasti in člani diplomatskega zbora, predragi bratje in sestre!

Kar trikrat nas je v teh tako silovitih dneh spremljalo petje litanij vseh svetnikov: med pogrebom našega svetega očeta Janeza Pavla II; ob vstopu kardinalov v konklave in tudi danes, ko smo jih znova zapeli z odpevom Tu illum adiuva – podpiraj novega naslednika svetega Petra. Vsakič sem na prav poseben način občutil to molitveno petje kot veliko tolažbo. Kako smo se čutili zapuščene po odhodu Janeza Pavla II.! Papeža, ki je bil kar 26 let naš pastir in voditelj na poti skozi ta čas. Prestopil je prag v drugo življenje – vstopil je v božjo skrivnost. Tega koraka pa ni storil sam. Kdor veruje, ni nikoli sam – ni sam niti v življenju niti v smrti. V tistem trenutku smo lahko klicali svetnike vseh časov – njegove prijatelje, njegove brate v veri, vedoč, da bodo živo spremstvo, ki ga bo spremljalo v onstranstvo, vse do božje slave. Vedeli smo, da so pričakovali njegov prihod. Zdaj vemo, da je on med svojimi in je zares doma.

Znova smo bili potolaženi, ko smo slovesno vstopali v konklave, da bi izvolili njega, ki ga je bil Gospod izbral. Kako naj bi prepoznali njegovo ime? Kako je moglo 115 škofov, ki so prišli iz vseh kultur in dežel, najti njega, ki mu je Gospod želel podeliti poslanstvo, da razvezuje in zavezuje? Spet smo vedeli: vedeli smo, da nismo sami, da nas obdajajo, peljejo in vodijo božji prijatelji.

In zdaj, v tem trenutku, moram jaz, nemočni božji služabnik, prevzeti to nezaslišano nalogo, ki resnično presega vsako človeško sposobnost. Kako naj to storim? Kako bom sposoben to storiti? Vsi vi, dragi prijatelji, ste ravnokar poklicali celo vrsto svetnikov, ki jo zastopajo nekatera velika imena božje zgodovine z ljudmi. Na ta način se tudi v meni poživlja ista zavest: nisem sam. Ni mi treba samemu nositi tega, česar resnično ne bi mogel nikoli nositi sam. Vrsta božjih svetnikov me brani, me podpira in me nosi.

In spremlja me tudi vaša molitev, dragi prijatelji, vaša prizanesljivost, vaša ljubezen, vaša vera in vaše upanje. Občestvu svetih namreč ne pripadajo samo velike osebnosti, ki so živele pred nami in jih poznamo po imenu. Mi vsi smo občestvo svetnikov, mi, krščeni v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha, mi, ki živimo od daru Kristusovega telesa in krvi, po čemer nas želi preobraziti in nas narediti podobne samemu sebi. Da, Cerkev je živa – to je čudovito izkustvo teh dni. Prav v žalostnih dneh papeževe bolezni in smrti se je to razodelo na čudovit način našim očem: Cerkev je živa. In Cerkev je mlada. V sebi nosi prihodnost sveta in zato kaže tudi vsakemu izmed nas pot v prihodnost. Cerkev je živa in mi to vidimo, izkušamo veselje, ki ga je Vstali obljubil svojim. Cerkev je živa – živa je, ker je živ Kristus, ker je resnično vstal. V bolečini, ki je bila navzoča na obličju svetega očeta v velikonočnih dneh, smo zrli skrivnost Kristusovega trpljenja in se obenem dotaknili njegovih ran. Toda v vseh teh dneh smo se lahko tudi na globok način dotaknili tudi Vstalega. Dano nam je bilo izkusiti veselje, ki ga je obljubil po kratkem obdobju temine kot sad svojega vstajenja.

Cerkev je živa – tako z velikim veseljem in hvaležnostjo pozdravljam vse vas, ki ste se tukaj zbrali, častitljivi sobratje kardinali in škofje, predragi duhovniki, diakoni, pastoralni delavci, katehisti. Pozdravljam vas, redovniki in redovnice, pričevalci preobražajoče božje navzočnosti. Pozdravljam vas, verne laike, potopljene v ogromno prostorje, kjer se gradi božje kraljestvo, ki se širi po svetu v vseh izraznih oblikah življenja. S prisrčnim pozdravom se obračam na vse tiste, ki so prerojeni v zakramentu krsta, a še niso v polnem občestvu z nami; in tudi na vas, brate iz judovskega ljudstva, s katerim nas povezuje velika skupna duhovna dediščina, katere korenine segajo do neovrgljivih božjih obljub. Moja misel želi slednjič objeti – kot val, ki se širi – vse ljudi našega časa, verujoče in neverujoče.

Dragi prijatelji! V tem trenutku mi ni treba predstavljati vladnega programa. Nekaj potez tega, kar prepoznavam kot svojo nalogo, sem že mogel izraziti v svojem sporočilu v sredo, 20. aprila; ne bo zmanjkalo drugih priložnosti za to. Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in da se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine. Namesto da bi razlagal načrt, bi rad preprosto skušal razložiti dvoje znamenj, s katerima je v bogoslužju zaznamovan sprejem petrinske službe. Obe znamenji sicer tudi odsevata natanko to, kar je bilo danes prebrano kot božja beseda.

Prvo znamenje je palij, stkan iz čiste volne, ki mi je bil položen na rame. To starodavno znamenje, ki ga rimski škofje nosijo od 4. stoletja, lahko razumemo kot podobo Kristusovega jarma, ki ga škof tega mesta, služabnik božjih služabnikov, jemlje na rame. Božji jarem je božja volja, ki jo sprejemamo. In ta volja za nas ni zunanje breme, ki bi nas stiskalo in nam jemalo svobodo. Spoznati to, kar hoče Bog, spoznati, kakšna je pot življenja – to je bilo veselje za Izrael, to je bil njegov veliki privilegij. To je tudi naše veselje; božja volja nas ne odtujuje, ampak nas očiščuje – čeprav tudi na boleč način – in nas tako vodi k nam samim. Tako ne služimo samo Bogu, ampak v odrešenje vsega sveta, vse zgodovine.

V resnici je simbolika palija še bolj konkretna: jagnječja volna želi prikazati izgubljeno ovco ali tudi bolno, šibko ovco, ki jo pastir zadene na svoje rame in jo ponese k vodam življenja. Prilika o izgubljeni ovci, ki jo pastir išče po puščavi, je bila za cerkvene očete podoba skrivnosti Kristusa in Cerkve. Človeštvo – mi vsi – je izgubljena ovca, ki v puščavi ne najde več poti. Božji Sin tega ne dopušča, ne more pustiti človeštva v tako bednem položaju. Skoči pokonci, zapusti nebeško slavo, da bi iskal ovčico in šel za njo vse do križa. Naloži si jo na ramena, nosi našo človeškost, nosi nas same. On je Dobri pastir, ki da življenje za ovce.

Palij govori predvsem, da nas vse nosi Kristus. Obenem pa nas vabi, naj nosimo drug drugega. Tako postane palij simbol poslanstva pastirja, o katerem govorita drugo berilo in evangelij. Sveta Kristusova nepotrpežljivost mora poživljati pastirja. Ni mu vseeno, da toliko ljudi živi v puščavi. In obstaja toliko oblik puščave. Tu je puščava revščine, osamljenosti, razdrte ljubezni. Tu je puščava božje temine, izpraznjenosti duš, ki se ne zavedajo več človekovega dostojanstva in poti. Zunanje puščave se množijo v svetu, ker so postale notranje puščave tako prostrane. Zato pa tudi zakladi zemlje niso več v službi gradnje božjega vrta, v katerem bi lahko vsi živeli, ampak so v službi sil izkoriščanja in uničevanja. Cerkev v svoji celoti in pastirji v njej se morajo kot Kristus odpraviti na pot, da popeljejo ljudi ven iz puščave na kraj življenja, k prijateljstvu z Božjim Sinom, k njemu, ki daje življenje, življenje v polnosti.

Simbol jagnjeta pa ima še en vidik. Na starodavnem Jutrovem je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti, cinična podoba: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir lahko razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, se postavil na stran jagnjet, tistih, ki jih potolčejo in pobijejo. Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: »Jaz sem dobri pastir … Svoje življenje dam za ovce,« pravi Jezus o sebi (Jn 10,14Jn 10,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl.). Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen! To je znamenje Boga: on sam je ljubezen. Kolikokrat bi si mi želeli, da bi se Bog pokazal kot močnejši. Da bi ostro udaril, premagal zlo in ustvaril boljši svet. Vse oblastne ideologije se tako upravičujejo, upravičujejo razdejanje tega, kar bi se lahko uprlo napredku in osvoboditvi človeštva. Mi trpimo, ker je Bog potrpežljiv. In nič manj ne potrebujemo mi vsi njegove potrpežljivosti. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne križajoči. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je. »Pasi moje ovce,« reče Kristus Petru in v tem trenutku tudi meni. Pasti pomeni ljubiti; in ljubiti pomeni biti pripravljen trpeti. Ljubiti pomeni dati ovcam pravo dobrino, hrano božje resnice, božje besede, hrano njegove navzočnosti, ki nam jo daje v najsvetejšem Zakramentu. Dragi prijatelji – ta hip lahko rečem samo: molite zame, da bi se vedno bolj naučil ljubiti Gospoda. Molite zame, molite, da bi se vedno bolj naučil ljubiti njegovo čredo – vas, sveto Cerkev, vsakega od vas posebej in vse vas skupaj. Molite zame, molite, da iz strahu pred volkovi ne pobegnem. Molimo drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.

Drugo znamenje, s katerim je v današnjem bogoslužju zaznamovan začetek petrinske službe, je izročitev ribičevega prstana. Petrov klic, naj bo pastir, kar smo slišali v evangeliju, neposredno sledi pripovedi o obilnem ribolovu: po noči, ko so zaman metali mreže, zagledajo učenci na obali vstalega Gospoda. Ukaže jim, naj se še enkrat vrnejo k lovu rib, in glej, mreža je tako polna, da je ne morejo potegniti v čoln. 153 velikih rib. »In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala« (Jn 21,11Jn 21,11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In ?eprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Ta pripoved ob koncu Jezusovega popotovanja na zemlji z učenci odslikava pripoved z začetkov: tudi tedaj učenci niso vso noč ulovili ničesar. Tudi takrat je Jezus povabil Simona, naj še enkrat odrine na globoko. In Simon, ki mu tedaj še ni bilo ime Peter, je dal čudovit odgovor: »Učitelj, na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Takoj zatem pa mu je bilo podeljeno poslanstvo: »Ne boj se! Odslej boš ljudi lovil« (Lk 5,1-11Lk 5,1-11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Jezus pokli?e prve štiri u?ence ; 5 1 Ko pa je množica pritiskala za njim, da bi poslušala božjo besedo, je on stal ob Genezareškem jezeru. 2 Zagledal je dva ?olna, ki sta bila pri bregu; ribi?i so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. 3 Stopil je v enega izmed ?olnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; 4 in sédel je ter iz ?olna u?il množico. Ko pa je nehal govoriti, je Simonu rekel: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« 5 Simon se je oglasil in mu rekel: »U?enik, vso no? smo se trudili, pa nismo ni? ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« 6 In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da se je njih mreža trgala. 7 Pomignili so tovarišem v drugem ?olnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba ?olna, da sta se potapljala. 8 Ko pa je Simon Peter to videl, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen ?lovek!« 9 Zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli, je namre? obšla groza njega in vse, ki so bili z njim; 10 prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus pa je Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil!« 11 In potegnili so ?olna h kraju, popustili vse in šli za njim. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Tudi danes je rečeno Cerkvi in naslednikom apostolov, naj odrinejo na globoko po morju sveta in vržejo mreže, da bi pridobili ljudi za evangelij, za Boga, za Kristusa za pravo življenje. Cerkveni očetje so namenili prav posebno razlago tudi tej edinstveni nalogi. Takole pravijo: za ribo, ki je ustvarjena, da živi v vodi, je smrtonosno, če jo potegnemo iz morja. Vzeta je iz življenjskega okolja, da bi služila kot hrana človeku. Pri poslanstvu ribiča ljudi pa se zgodi ravno nasprotno. Ljudje živimo odtujeni v morski vodi trpljenja in smrti, v morju teme brez luči. Evangeljska mreža nas potegne ven iz voda smrti in nas ponese v sijaj božje luči, v pravo življenje. Točno tako je: s poslanstvom ribiča ljudi v hoji za Kristusom je treba ljudi potegniti ven iz slanega morja vsakršnih odtujenosti in ponesti proti deželi življenja, k božji luči. Točno tako je: mi živimo, da bi ljudem pokazali Boga. Samo tam, kjer je videti Boga, se zares začne življenje. Samo kadar v Kristusu srečamo živega Boga, spoznamo, kaj je življenje. Nismo naključni in brezsmiselni plod razvoja. Vsak izmed nas je sad božje misli. Vsak od nas je hoten, vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben. Nič lepšega ni kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič lepšega ni kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim. Naloga pastirja, ribiča ljudi se lahko včasih zdi naporna. Pa je lepa in velika, ker je konec koncev služba veselja, veselja Boga, ki hoče vstopiti v svet.

Tu bi rad poudaril še nekaj: tako v podobi pastirja kot v podobi ribiča se zelo jasno pokaže klic k edinosti. »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16Jn 10,16
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

16 Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena ?reda, en pastir. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), pravi Jezus ob koncu govora o dobrem pastirju. Tudi pripoved o 153 velikih ribah se konča z veselo ugotovitvijo: »In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala« (Jn 21,11Jn 21,11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

11 Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In ?eprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Ojoj, ljubi Gospod, zdaj pa je strgana, bi radi žalostno dodali. A ne – ne smemo biti žalostni! Razveselimo se tvoje obljube, ki ne razočara, in storimo vse, kar je v naši moči, da bomo hodili po poti k edinosti, ki si jo obljubil. Spominjajmo se je, ko molimo h Gospodu kot berači: da, Gospod, spomni se, kaj si obljubil. Daj, da bomo en sam pastir in ena sama čreda! Ne dopusti, da se tvoja mreža strga in nam pomagaj, da bomo služabniki edinosti!

V tem trenutku se moj spomin obrača na 22. oktober 1978, ko je papež Janez Pavel II. začel svoje služenje tukaj, na Trgu svetega Petra. Še vedno mi odmevajo njegove tedanje besede: »Ne bojte se, odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« Papež je govoril mogočnikom, svetovnim voditeljem, ki so se bali, da bi lahko Kristus odvzel kaj od njihove oblasti, če bi ga pustili vstopiti in bi dopustili svobodo vere. Da, gotovo bi kaj odnesel: gospodovanje korupcije, sprevračanje prava in presojanja. Ne bi pa odnesel ničesar od tistega, kar sodi k človekovi svobodi, njegovemu dostojanstvu, gradnji pravične družbe. Papež je poleg tega govoril vsem ljudem, zlasti mladim. Mar ni vseh nas nekako strah – če bi pustili Kristusu, da povsem vstopi v nas, če bi se mu povsem odprli – strah, da bi lahko odnesel kaj od našega življenja? Mar nas ni strah, da bi se odpovedali čemu velikemu, enkratnemu, kar polepša življenje? Mar ne tvegamo, da bi se potem znašli v stiski in ob svobodo? In še enkrat je papež hotel reči: Ne! Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar, ničesar – prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča. Ne! Samo v tem prijateljstvu se na stežaj odpro vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično sprostijo velike možnosti človeškega bivanja. Samo v tem prijateljstvu izkušamo tisto, kar je lepo in kar osvobaja. Tako danes želim na vso moč in kar se da prepričljivo, izhajajoč iz dolgega osebnega izkustva, reči vam, dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno. Da, odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu – in našli boste pravo življenje.
Amen.

Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

Objavljeno v Papeževe besede spreminjajo | Označeno , , , , , | Komentiraj

papež Benedikt XVI.: “Naloga posvečevanja”

Dragi bratje in sestre!
Prejšnjo nedeljo sem se med svojim pastoralnim obiskom v Torinu z veseljem ustavil v molitvi pred svetim prtom in se pridružil prek dvema milijonoma romarjev, ki so ga lahko zrli med slovesno izpostavitvijo v teh dneh. To sveto platno lahko hrani vero in okrepi krščansko pobožnost, ker sili, da gremo h Kristusovemu obličju, k telesu križanega in vstalega Kristusa, da bi zrli velikonočno skrivnost, središče krščanskega sporočila. Mi, dragi bratje in sestre, smo živi udje tega telesa Kristusa, vstalega, živega in delujočega v zgodovini (prim. Rim 12,5Rim 12,5
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

5 tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), vsak po sebi lastni službi, z nalogo, ki nam jo je hotel Gospod zaupati. Danes bi se rad v tej katehezi povrnil k svojskim nalogam duhovnikov, ki so po izročilu v bistvu tri: poučevati, posvečevati in voditi. V eni od prejšnjih katehez sem govoril o prvem od teh poslanstev, poučevanju, oznanjanju resnice, oznanjanju Boga, ki se je razodel v Kristusu ali – z drugimi besedami – o preroški nalogi, da postavijo človeka v stik z resnico, da mu pomagajo spoznati, kaj je bistveno v njegovem življenju, v samem svetu.

Kristus nas dela svete
Danes pa bi se rad z vami na kratko ustavil pri drugi nalogi, ki jo ima duhovnik, in sicer nalogi posvečevanja ljudi, zlasti s pomočjo zakramentov in bogoslužja Cerkve. Tu se moramo še zlasti vprašati: Kaj pomeni beseda »svet«? Odgovor je: »Svet« je svojska lastnost tistega, ki pripada Bogu, to je absolutni resnici, dobroti, ljubezni, lepoti – čisti luči. Posvetiti neko osebo pomeni torej postaviti jo v stik z Bogom, s to bitjo luči, resnice, čiste ljubezni. Tak stik pa nujno spremeni človeka. V starem veku je obstajalo trdno prepričanje: Nihče ne more videti Boga, ne da bi takoj zatem umrl. Prevelika je moč resnice in luči! Če se človek dotakne tega absolutnega toka, ne preživi. Po drugi strani pa so bili tudi prepričani: brez vsaj najmanjšega stika z Bogom človek ne more živeti. Resnica, dobrota, ljubezen so temeljni pogoji za njegov obstoj. Vprašanje pa je: Kako naj človek najde ta stik z Bogom, ki je temeljnega pomena, ne da bi umrl, prevzet od veličine božjega bitja? Vera Cerkve nam pravi, da Bog sam ustvarja ta stik, ki nas postopno spreminja v resnične božje podobe.
Tako smo znova prišli do duhovnikove naloge, da »posvečuje«. Noben človek ne more sam od sebe, z lastno močjo postaviti drugega v stik z Bogom. Bistveni del milosti duhovništva je dar, naloga, da ustvarja ta stik. To se uresničuje z oznanjevanjem božje besede, v kateri nam prihaja naproti njegova luč. Na posebno zgoščen način se uresničuje v zakramentih. Potopitev v velikonočno skrivnost Kristusove smrti in vstajenja se zgodi pri krstu, se okrepi pri birmi in spravi, se hrani pri evharistiji, zakramentu, ki gradi Cerkev kot božje ljudstvo, Kristusovo telo, tempelj Svetega Duha (prim. Janez Pavel II., Apost. spodbuda Pastores gregis, 32). Torej nas sam Kristus dela svete, to je, nas priteguje v božje okolje. Z dejanjem svojega neskončnega usmiljenja pa nekatere kliče, da »ostanejo« z njim (prim. Mr 3,14Mr 3,14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 Postavil jih je dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigovat Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
) in po zakramentu svetega reda postanejo kljub človeški revščini deležni njegovega duhovništva, služabniki tega posvečevanja, delivci njegovih skrivnosti, »mostovi« srečevanja z njim, posredništva med Bogom in ljudmi in med ljudmi in Bogom (prim. 2. vat. D 5).
V zadnjih desetletjih so se pojavile težnje, usmerjene k temu, da bi v duhovnikovi identiteti prevladala razsežnost oznanjevanja, odtrgana od razsežnosti posvečevanja; pogosto so trdili, da bi bilo treba preseči zgolj zakramentalno pastoralo. Toda ali je mogoče pristno opravljati duhovniško služenje »s preseganjem« zakramentalne pastorale? Kaj pomeni duhovnikom evangelizacija; v čem je tako imenovano prvo mesto oznanjevanja? Kakor poročajo evangeliji, Jezus trdi, da je oznajanje božjega kraljestva cilj njegovega poslanstva; to oznanilo pa ni samo »govor«, ampak obenem vsebuje njegovo delovanje samo: znamenja, čudeže, ki jih Jezus dela z omembo, da kraljestvo prihaja kot navzoča resničnost in se ki na koncu ujema z njegovo osebo samo, z darovanjem sebe, kakor smo danes slišali pri branju evangelija. In isto velja za posvečenega služabnika: on, duhovnik, zastopa Kristusa, Očetovega poslanca, nadaljuje njegovo poslanstvo s pomočjo »besede« in »zakramenta« v celovitosti telesa in duše, znamenja in besede. Sv. Avguštin v pismi škofu Honoratu iz Thiabe trdi, ko se opira na duhovnike: »Naj torej Kristusovi služabniki, služabniki njegove besede in njegovega zakramenta, storijo, kar jim je ukazal in jim dovolil« (Pismo 228,2). Nujno je premisliti, ali v nekaterih primerih podcenjevanje zvestega izvajanja munus sanctificandi (naloge posvečevanja) ni morda pomenilo oslabitve same vere v odrešenjsko učinkovitost zakramentov in slednjič v dejansko delovanje Kristusa in njegovega Duha v svetu po Cerkvi.

Kristus, križani in vstali, edini odrešuje
Kdo torej odrešuje svet in človeka? Edini odgovor, ki ga moremo dati, je: Jezus iz Nazareta, Gospod in Kristus, križani in vstali. In kje se uresničuje skrivnost Kristusove smrti in vstajenja, ki prinaša odrešenje? V delovanju Kristusa po Cerkvi, posebej še v zakramentu evharistije, ki ponavzočuje odrešilno žrtveno daritev Božjega Sina, v zakramentu sprave, kjer se iz smrti greha vračamo v novo življenje, in v vsakem drugem zakramentalnem dejanju posvečevanja (prim. 2. vat. D 5). Torej je pomembno spodbujati ustrezno katehezo, ki bo vernikom pomagala, da bodo razumeli veljavo zakramentov, prav tako pa je potrebno biti po zgledu svetega arškega župnika na voljo, velikodušni in pozorni, da bomo bratom darovali zaklade milosti, ki jih je Bog položil v naše roke in ki nismo njihovi gospodarji, ampak varuhi in delivci. Zlasti v našem času, v katerem se po eni strani zdi, da vera peša in se po drugi kaže globoka potreba in razširjeno iskanje duhovnosti, je potrebno, da se vsak duhovnik spomni, da v njegovem poslanstvu misijonsko oznanilo, bogoslužje in zakramenti niso nikoli ločeni, in da pospešuje zdravo zakramentalno pastoralo, da bi tako oblikoval božje ljudstvo in mu pomagal v polnosti živeti bogoslužje, obrede Cerkve, zakramente kot zastonjske božje darove, svobodna in učinkovita dejanja božjega odrešenjskega delovanja.

Kot sem omenil med letošnjo krizmeno mašo: »Središče bogočastja Cerkve je zakrament. Zakrament pomeni, da nismo pri delu na prvem mestu mi, ljudje, ampak nam Bog prihaja vnaprej naproti s svojim delovanjem, nas gleda in vodi k sebi. (…) Bog se nas dotika prek snovnih resničnosti (…), ki jih vzame v svojo službo in naredi iz njih orodja za srečanje med nami in njim samim« (Krizmena maša, 1. aprila 2010). Resnica, po kateri »nismo pri delu ljudje«, zadeva in mora zadevati tudi duhovnikovo zavest: vsak duhovnik dobro ve, da je orodje, potrebno za božje odrešenjsko delovanje, a vendar še vedno le orodje. Ta zavest mora zbuditi ponižnost in velikodušnost pri podeljevanju zakramentov, spoštovanje do kanoničnih norm pa tudi globoko prepričanje, da je duhovnikovo poslanstvo v tem, da bi se lahko vsi ljudje, združeni s Kristusom, darovali kot živa, sveta in Bogu prijetna daritev (prim. Rim 12,1Rim 12,1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

OPOMINI Duhovno bogoslužje 12 1 Rotim vas torej, bratje, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo, sveto, Bogu prijetno daritev; tako bo vaše bogoslužje po pameti. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Glede prvenstva, ki ga ima munus sanctificandi, in pravega razumevanja zakramentalne pastorale nam je spet zgled Janez Marija Vianney, ki je nekega dne človeku, ki je rekel, da nima vere, in je hotel razpravljati z njim, odgovoril: »Oh, prijatelj moj, niste se obrnili na pravega, jaz ne znam debatirati … če pa potrebujete kaj tolažbe, stopite tjale (s prstom je pokazal na strogi klečalnik [spovednice]) in verjemite mi, da so pred vami že mnogi stopili tja in jim tega ni bilo žal« (prim. A. Monnin, Il Curato d’Ars. Vita di Gian-Battista-Maria Vianney, zv. I, Torino 1870, str. 163–164).

Duhovnik – služabnik evharistije
Dragi duhovniki, živite bogoslužje in obrede z veseljem in z ljubeznijo: to je delovanje, ki ga izvršuje Vstali v moči Svetega Duha v nas, z nami in po nas. Rad bi ponovil nedavno povabilo, da »se vrnete v spovednico kot na kraj, kjer se obhaja zakrament sprave, pa tudi kraj, kjer pogosteje ‘prebivate’, da bo vernik lahko našel usmiljenje, nasvet in tolažbo, da se bo čutil ljubljenega in razumljenega od Boga in bo izkusil navzočnost božjega usmiljenja poleg resnične navzočnosti v evharistiji« (Govor Apostolski penitenceriji, 11. marca 2010). Rad bi tudi povabil vsakega duhovnika, naj obhaja in intenzivno živi evharistijo, ki je v srcu naloge posvečevanja; to je Jezus, ki hoče biti z nami, živeti v nas, dati samega sebe, nam pokazati neskončno božje usmiljenje in nežnost. To je edina žrtev Kristusove ljubezni, ki se ponavzočuje, se uresničuje med nami in dospe do samega prestola milosti, božje navzočnosti, objema človeštvo in nas združuje z Bogom (prim. Govor rimski duhovščini, 18. februarja 2010). In duhovnik je poklican, da je služabnik te velike skrivnosti, in to v zakramentu in v življenju. Če »je veliko cerkveno izročilo upravičeno pretrgalo vez med zakramentalno učinkovitostjo in konkretno bivanjsko situacijo posameznega duhovnika in so tako ustrezno zaščitena upravičena pričakovanja vernikov,« pa to v ničemer ne zmanjšuje »potrebnosti, še več, neizogibnega teženja k moralni popolnosti, ki mora prebivati v vsakem pristno duhovniškem srcu.« Božje ljudstvo pa tudi upravičeno pričakuje od svojih pastirjev zgled vere in pričevanje svetosti (prim. Govor plenarnemu zasedanju Kongregacije za duhovščino, 16. marca 2009). In prav v obhajanju svetih skrivnosti najde duhovnik temelj svojega posvečenosti (prim. 2. vat k. D 12–13).

Dragi prijatelji, zavedajte se velikega daru, kar so duhovniki za Cerkev in za svet; prek njihovega služenja Gospod še naprej odrešuje ljudi, se ponavzočuje, posvečuje. Naučite se zahvaljevati Bogu in predvsem bodite blizu svojim duhovnikom z molitvijo in podporo, zlasti ko so v težavah, da bodo vedno bolj pastirji po božjem srcu. Hvala.

Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Objavljeno v Papeževe besede spreminjajo | Označeno , , , | Komentiraj

Duhovno obhajilo

Sv. tridentinski cerkveni zbor uči, da vsi tisti duhovno sprejemajo sveto obhajilo, ki imajo željo v resnici zaužiti nebeški kruh in imajo živo vero, ki se kaže v ljubezni. Sv. Leonard Portomavriški pravi: »Če večkrat na dan obudiš pobožno vajo duhovnega obhajila, ti more v enem mesecu preustvariti srce.« Kako lahko v tej kratki in lahko obuditvi duhovnega obhajila obstaja takšna moč?

Prvič zato, ker je obujanje vere in ljubezni, ki je vedno združeno z duhovnim obhajilom, Bogu dopadljivo in vsaki duši koristno. Kdor je navajen večkrat na dan obuditi duhovno obhajilo, stoji v središču vere. Saj je Jezus v presveti Evharistiji središče in žarišče naše vere, k njemu vodijo vse razodete resnice in le v zvezi z njim, z njegovo brezmejno ljubeznijo, ki ga je gnala ustanoviti ta prečudežni Zakrament, so nam razumljive globoke verske skrivnosti. Kdor ne pozna Jezusove ljubezni v Najsvetejšem, temu ostane naša vera uganka. Kdor pa s ponovnim duhovnim obhajilom obuja svojo vero v Jezusa, mu s tem neprenehoma zadošča za vso nevero, hladnost in brezbrižnost, s katero ga svet žali.

Da pa še bolj spoznaš vrednost duhovnega obhajila, da ga začneš ceniti, pomisli le, s kom se duhovno združiš. Človeško srce že po naravi hrepeni za tem, kar je lepega, dobrega, popolnega in ljubezni vrednega. In vse to je Jezus v najvišji meri. Združi se s teboj duhovno s svojim presvetim Telesom, tem čudežnim umotvorom Svetega Duha, ki je bilo nekdaj z ranami in krvjo pokrito, ki pa je zdaj čudovito in častitljivo. Jezus se združi s teboj s svojo dušo, k je neizrekljivo sveta in okrašena s krepostmi, ki je bila v trpljenju napolnjena z bridkostjo in zapuščenostjo, zdaj pa uživa blaženost in veselje božje. Jezus Kristus se združi s teboj s svojim Srcem, ki je tako polno modrosti, tako bogato dobrotljivosti in usmiljenja, tako žareče ljubezni, da ni hotelo za nas samo umreti, ampak vedno ostati v naši bližini. Božji Zveličar nas tako ljubi, da se hoče z nami popolnoma združiti, da nam hoče biti v življenju in smrti pomoč in tolažba in zastava večnega zveličanja. Že to premišljevanje nam mora pomnožiti hrepenenje po duhovni združitvi z Jezusom kolikokrat le mogoče in nam utrditi sklep, nikdar po lastni krivdi resničnega sv. obhajila ne izpustiti.

Uspeh duhovnega obhajila je tem večji, čim močnejše je hrepenenje po združitvi z Jezusom. Posebnega pomena pri duhovnem obhajilu je, da se lahko vedno in povsod prejme: v cerkvi, na cesti, pri delu ali v službi, povsod moreš obuditi srčno hrepenenje po Jezusu, vero in ljubezen; več ni potrebno.

Kdaj in kako se obuja duhovno obhajilo?

Duhovno obhajilo naj bi bil začetek in konec dneva. Z jutranjo molitvijo združi pobožno željo po sv. obhajilu in zvečer skleni svoj srčni kes nad storjenimi grehi zopet z duhovnim obhajilom. Posebno pa obudi željo po združitvi z Jezusom kadar si v cerkvi, posebno kadar prisostvuješ sv. maši in ne moreš resnično sprejeti sv. obhajila. Tako se namreč še bolj udeležuješ vseh sadov presvete Evharistije. Dobro je, če porabiš več časa sv. maše za to. Častitljivi oče Eymard pravi: »Prešiniti te mora potreba z Jezusom in po Jezusu živeti. Premišljuj dobroto in slavo božjo, ter obudi popoln kes nad svojimi preteklimi in pričujočimi grehi, vzemi duhovno Jezusa v svojo dušo, prosi ga milosti, edino zanj živeti, ker le po njem moreš živeti, in daruj se mu popolno.« Sprejmi duhovno obhajilo posebno v času skušnjav, trpljenja in težav ter združi jo s potrebno prošnjo. Če je tvoja vera v nevarnosti, zahrepeni po Jezusu, začetku in višku naše vere: »Pridi, potrdi mojo vero! Daj, da v nji živim in umrem!« Če te napada poželenje, maščevalnost, jeza ali zavist, prosi: »Pridi, o Jezus, v moje srce, preustvari ga po svojem čistem, krotkem, ljubeznivem Srcu!« Če si malosrčen, boječ in brez poguma, kliči: »Pridi, o Jezus, in razsvetli me! Pridi s svojim najmodrejšim, požrtvovalnim Srcem; vodi in okrepčaj me!«

Zelo važno je duhovno obhajilo, če si bil tako nesrečen, da si storil greh. Sv. Leonard posebno priporoča v takih trenutkih to pobožno vajo. Padi v duhu pred Jezusom v presvetem Zakramentu na kolena, obtoži se svojega greha, obudi srčen kes in stori dober sklep ter se združi duhovno s svojim Zveličarjem.

Duhovno sv. obhajilo naj ti bo luč v temni noči. Če ti bolečine ali moreče skrbi ne puste spati, če te hudobne skušnjave motijo, išči pomoči v duhovni združitvi z Jezusom: »Glej, ne dremlje in ne spi, ki te čuva.« (Ps 120, 3-4Ps 120, 3-4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

3 Kaj ti bo dal ali kaj pridejal, zvija?ni jezik? 4 Ostre puš?ice junaškega strelca in žare?e oglje iz bodi?evja. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Celo za svoje bližnje lahko daruješ duhovno sv. obhajilo ter tako storiš duševno delo usmiljenja. Spomni se pri tem vseh, ki brez vere, hladno in malomarno hodijo mimo Jezusa. »Pridi, o Jezus, v moje srce! Pridi pa tudi k vsem tistim, ki te ne poznajo in ne ljubijo!« Tudi za verne duše v vicah se more darovati duhovno obhajilo in s tem se jim olajša in skrajša trpljenje za grehe, ki so jih storili pri prejemu presvete Evharistije.

Sv. Leonard pravi: » Še danes začni z duhovnim obhajilom in vztrajaj pri tej vaji.« Ostani stanoviten pri tem tudi v času duševne zapuščenosti v vseh Satanovih nadlegovanjih, ker nimaš boljšega orožja zoper nje. Zato nas skuša hudobni duh odvračati, da ne bi mislili na ta presveti Zakrament, ker ve koliko ravno duhovno obhajilo škoduje njegovemu vplivu, zato se moramo trdno drži te svete navade ter božjemu Zveličarju pokazati, da ga res ljubimo. (sv. Terezija)

Da se ta navada res globoko vsadi v srce, se morajo že otroci seznaniti z duhovnim obhajilom; to je hkrati najboljša priprava na prvo sv. obhajilo, najuspešnejše navodilo k pogostemu in vsakdanjemu obhajilu.

Mladi, oklepajte se Jezusa v viharju skušnjav ter jemljite duhovno v ladjico svojega življenja.

Oženjeni in ostareli, iščite med dnevnim delom veselja in poguma pri požrtvovalnem Jezusovem Srcu.

Za stare, bolne in umirajoče ni boljše tolažbe, posebno v dolgih nočeh, kakor je duhovno obhajilo: »Če bi hodil sredi smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj.« (Ps 22, 4Ps 22, 4
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

4 In vendar prebivaš ti v svetiš?u, slava Izraelova! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).

Napisano predstavlja rahlo jezikovno posodobljen odlomek iz molitvenika Presveta Evharistija. Molitvenik v spomin na XXIII. mednarodni evharistični kongres na Dunaju leta 1912. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, str. 135-143.
Vir

Objavljeno v Molitev | Označeno , , , | Komentiraj

papež Benedikt XVI.: “Teologija ubogih”

Tolažilno dejstvo, da se v vsaki generaciji rojevajo svetniki in prinašajo ustvarjalno prenovo, neprenehoma spremlja zgodovino Cerkve sredi žalosti in negativnih vidikov njene poti. Dejansko vidimo, stoletje za stoletjem, kako se rojevajo tudi sile obnove in prenove, ker je božja novost nepopustljiva in daje vedno novo moč za napredovanje. Tako se je zgodilo tudi v 13. stoletju z rojstvom in izrednim razvojem uboštvenih redov: vzor velike prenove v novem zgodovinskem obdobju. Tako so jih poimenovali zaradi njihove “uboštvene” značilnosti, saj so se ponižno zatekali k ljudem po ekonomsko podporo, da bi lahko živeli z obljubo uboštva in opravljali svoje evangelizacijsko poslanstvo. Od uboštvenih redov, ki so vzniknili v tistem obdobju, so najbolj znani in najpomembnejši manjši bratje in bratje pridigarji, znani tudi kot frančiškani (in minoriti) in dominikanci.

Uboštvena gibanja
Prvi izziv je predstavljalo širjenje raznih skupin in gibanj vernikov, ki jih je sicer navdihovalo upravičeno hrepenenje po pristnem krščanskem življenju, a so se pogosto izločili iz cerkvenega občestva. Postavili so se v očitno nasprotje z bogato in lepo Cerkvijo, ki se je razvila prav z razcvetom meništva. V zadnjih katehezah sem se ustavljal pri meniški skupnosti v Clunyju, ki je vedno bolj privlačila mlade, torej življenjsko silo, pa tudi dobrine in bogastvo. Tako se je seveda sprva razvila Cerkev, katere bogastvo je bilo v imetju in tudi v nepremičninah. Proti taki Cerkvi se je postavila misel, da je Kristus prišel na svet ubog in da bi morala prava Cerkev biti prav Cerkev ubogih; hrepenenje po pravi krščanski pristnosti se je tako zoperstavilo resničnosti izkustvene Cerkve. Gre za tako imenovana uboštvena gibanja srednjega veka. Ta so ostro nasprotovala razkošnemu življenju duhovnikov in menihov tistega časa, jih obtoževala, da so izdali evangelij in da ne živijo uboštva kot prvi kristjani. Službi škofov so ta gibanja postavila nasproti lastno “vzporedno hierarhijo”. Da bi upravičila lastne opredelitve, so poleg tega širila nauke, ki niso bili skladni s katoliško vero.

V občestvu s Cerkvijo
Manjši bratje in dominikanci pa so, nasprotno, po stopinjah svojih ustanoviteljev pokazali, da je mogoče živeti evangeljsko uboštvo, resnico evangelija kot tako, ne da bi se ločili od Cerkve; pokazali so, da Cerkev ostaja pravi, pristni kraj evangelija in Svetega pisma. Še več, Frančišek in Dominik sta prav iz tesnega občestva s Cerkvijo in s papeštvom črpala moč svojega pričevanja. Z odločitvijo, ki je nekaj čisto izvirnega v zgodovini posvečenega življenja, se člani teh redov niso odpovedali samo posesti osebnih dobrin, kakor so to počeli menihi že od starega veka dalje, ampak niso hoteli niti tega, da bi bila skupnost lastnica zemljišč in zgradb. Tako so nameravali pričati za skrajno skromno življenje, da bi bili solidarni z ubogimi in da bi zaupali samo v božjo previdnost, živeli vsak dan od te previdnosti, od zaupnega izročanja v božje roke. Ta osebni in skupnostni življenjski slog uboštvenih redov, povezan s popolno pripadnostjo nauku Cerkve in njeni avtoriteti, so zelo cenili papeži tiste dobe, med njimi Inocenc III. in Honorij III., ki sta tem novim cerkvenim pobudam dala svojo polno podporo, saj sta v njih prepoznala glas Duha. In sadovi niso izostali: uboštvene skupine, ki so se ločile od Cerkve, so se vrnile v cerkveno občestvo ali pa so počasi oslabele, dokler niso izginile.

Združenja vernih laikov
Manjši bratje in dominikanci so bili pričevalci, a tudi učitelji. V njihovem času je bila namreč razširjena še ena zahteva, namreč po verski izobrazbi. Nemalo vernih laikov, ki so prebivali po mestih, ki so bila tedaj v velikem razcvetu, je želelo živeti duhovno intenzivno krščansko življenje. Skušali so torej poglobiti poznavanje vere; želeli so, da bi jih kdo vodil po strmi, a vzneseni poti svetosti. Uboštveni redovi so znali posrečeno odgovoriti tudi na to potrebo: oznaniti evangelij v preprostosti in njegovi globini ter veličini je bil morda celo glavni namen tega gibanja. Z veliko gorečnostjo so se posvetili pridiganju. Številni verniki, pogosto prave množice so se zbirale, da bi poslušali pridigarje po cerkvah in pod milim nebom. Pomislimo, na primer, na svetega Antona. Obravnavali so teme, ki so bile blizu vsakdanjemu življenju ljudi, zlasti to, kako živeti božanske in moralne kreposti, z oprijemljivimi in lahko razumljivimi primeri. Poleg tega so poučevali, kako gojiti molitveno življenje in pobožnost. Tako so manjši bratje zelo širili pobožnost do Kristusove človeškosti in se trudili posnemati Gospoda. Ne preseneča nas torej, da je bilo veliko vernikov, moških in žensk, ki so se odločili, da se bodo pustili spremljati na poti krščanske vere manjšim bratom in dominikancem, ki so bili iskani in cenjeni duhovni voditelji in spovedniki. Tako so se rodila združenja vernih laikov, ki so se navdihovala pri duhovnosti sv. Frančiška in sv. Dominika in so bila prilagojena njihovemu življenjskemu stanu. Gre za tako frančiškanski kot dominikanski tretji red.

Gibljiva pastorala
Uboštveni redovi so v srednjem veku postali tako pomembni, da so se laiške ustanove, kot na primer delovna združenja, stari cehi in celo civilne oblasti, pogosto zatekale k članom teh redov po duhovne nasvete, pa tudi za sestavo svojih pravilnikov in včasih tudi za reševanje notranjih in zunanjih sporov. Manjši bratje in dominikanci so postali duhovni animatorji srednjeveškega mesta. Z dobrim uvidom so udejanjali pastoralno strategijo, primerno družbenim spremembam. Ker je mnogo ljudi prihajalo s podeželja v mesta, svojih samostanov niso več postavljali v kmečkem, ampak v mestnem okolju. Poleg tega se je bilo potrebno za opravljanje dejavnosti v blagor duš premikati v skladu s pastoralnimi potrebami. Povsem nekaj novega je bila odločitev, da uboštveni redovi opustijo načelo stalnosti, ki je bilo značilno za star meništvo, in se odločijo za nekaj novega. Manjši bratje in bratje pridigarji so potovali iz kraja v kraj z misijonsko gorečnostjo. Zaradi tega so si zastavili drugačno organizacijo kot večina meniških redov. Namesto tradicionalne avtonomije, ki jo je užival vsak samostan, so dali večji pomen redu kot celoti in generalnemu predstojniku pa tudi strukturi provinc. Tako so uboštveni redovi bolj odgovarjali na zahteve vesoljne Cerkve. Ta prožnost je omogočila, da so pošiljali primerne brate za opravljanje posebnih poslanstev, zato so uboštveni redovi hitro dosegli severno Afriko, Bližnji vzhod, severno Evropo.

Intelektualna ljubezen
Dodatni izziv so predstavljale kulturne spremembe v tistem obdobju. Nova vprašanja so poživljala razpravljanje po univerzah, ki so se rodile ob koncu 12. stoletja. Manjši bratje in bratje pridigarji se niso obotavljali privzeti tudi te službe. Kot študentje in profesorji so vstopili na najbolj slavne univerze tistega časa, vzpostavili študijska središča, napisali pomembna besedila, ustanovili prave šole misli, bili protagonisti sholastične teologije v njenem najboljšem obdobju, odločilno vplivali na razvoj misli. Največja misleca, sv. Tomaž Akvinski in sv. Bonaventura, sta bila uboštvena in sta delovala prav s to dinamiko nove evangelizacije, ki je pogumno prenovila misel in dialog med razumom in vero. Tudi danes obstaja “ljubezen resnice in v resnici”, “intelektualna ljubezen”, ki jo je treba izvajati, da bi razsvetlili razum in povezali vero s kulturo. Zavzetost manjših bratov in dominikancev na srednjeveških univerzah je povabilo, dragi verniki, da smo navzoči na krajih, kjer se oblikuje znanje, da bi spoštljivo in prepričljivo posvetili z lučjo evangelija temeljna vprašanja, ki zadevajo človeka, njegovo dostojanstvo, njegovo večno usodo. Ko je pomislil na vlogo manjših bratov in dominikancev v srednjem veku, na duhovno prenovo, ki so jo prebudili, na dih novega življenja, ki so ga posredovali svetu, je neki menih rekel: “V tistem času se je svet staral. Dva redova sta vzniknila v Cerkvi in ji obnovila mladost, kot se obnavlja orlu” (Burkhard iz Ursperga, Chronicon).

Dragi bratje in sestre, kličimo ob začetku tega leta Svetega Duha, večno mladost Cerkve; naj po njegovem posredovanju vsak začuti, kako nujno je ponuditi skladno in pogumno pričevanje evangelija, da ne bo nikoli primanjkovalo svetnikov, ki bodo storili, da bo Cerkev sijala kot vedno čista in lepa nevesta, brez madeža in gube, sposobna silovito pritegniti svet h Kristusu in k svojemu odrešenju.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 13. januarja 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Objavljeno v Papeževe besede spreminjajo | Označeno , , , , , , | Komentiraj