Kateheza: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas” (sv. Ciril Aleksandrijski, škof in cerkveni učitelj)

sveti Ciril Aleksandrijski - škof in cerkveni učiteljIz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1)

Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike svojih svetih skrivnosti. Naročil jim je, naj svetijo in razsvetljujejo kakor bakle, a ne samo po judovski pokrajini, ampak koder sonce hodi, ljudem po vsej zemlji. Resnična je torej beseda svetega Pavla: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog. Poklical pa je naš Gospod Jezus Kristus k tej slavni apostolski službi pred vsemi drugimi svoje učence.

Sveti učenci so postali nekakšni stebri in temelj resnice. Gospod pravi, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako je pokazal veličino apostolske službe in neizmerno slavo oblasti, ki jim jo je bil izročil. S tem pa je tudi povedal, v čem je ta služba.

Če je namreč mislil, da mora svoje učence tako poslati, kakor je njega poslal Oče, potem je potrebno, da oni, ki naj bi postali njegovi posnemovalci, spoznajo, čemu je Oče poslal Sina? Zato nas je na različne načine poučil o bistvu svojega poslanstva. Nekoč je dejal: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori. In zopet: Nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet rešil.

V nekaj besedah je tako povzel značaj apostolske službe, ko je rekel, da jih pošilja, kakor je Oče poslal njega. Tako jim je lahko jasno, da je njihova naloga klicati grešnike k pokori, ozdravljati bolnike, telesno in tudi duhovno. V svoji službi oskrbništva naj nikakor ne skušajo vršiti svoje volje, ampak voljo tistega, ki jih je poslal, in naj s poučevanjem rešijo svet, kolikor je mogoče.

Ne bo nam težko ugotoviti, kako so se sveti učenci izkazali s prizadevnostjo v vseh teh nalogah, če prebiramo Apostolska dela ali spise svetega Pavla.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Duh prosi za nas” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 27 -15, 28)

Kdor prosi in želi od Gospoda tisto »eno«, prosi z gotovo zavestjo in zaupno ter se mu ni bati, da bi mu utegnilo škodovati, če prejme; karkoli bi drugega prejel, mu brez tega enega nič ne koristi, četudi bi molil, kakor je treba. To eno pa je edino resnično in blaženo življenje, ko bomo, po telesu in duhu neumrljivi, vekomaj gledali Gospodovo slavo. Zaradi tega enega želimo vse drugo in prosimo, kakor je treba. Kdor ima to, bo imel vse, kar bo hotel: ne bo mogel želeti ničesar drugega, kar bi ne bilo prav.

Tam je vir življenja, ki naj nas v molitvi po njem žeja, ko še živimo v upanju in ne vidimo, kar upamo pod varstvom njegovih peruti; pri njem je vse naše hrepenenje, da bi se opili obilnosti njegove hiše in napili iz potoka njegove sladkosti, kajti pri njem je vir življenja in v njegovi svetlobi bomo gledali svetlobo tedaj, ko bo naše hrepenenje z dobrim nasičeno in ko ne bo ničesar več, kar bi vzdihujoč še želeli, marveč bomo radujoč se imeli vse.

To je tisti mir, ki presega vsak razum; zato ne vemo, ko ga v molitvi prosimo, česa prosimo, da je prav. Česar si namreč ne moremo predstavljati, kakšno je, tistega tudi ne poznamo. Karkoli nam pride na misel, zavržemo, zavrnemo, ne odobrimo, vemo samo toliko, da ni tisto, kar iščemo, dasi še ne vemo, kakšno je.

V nas je torej neka, rekel bi poučena nevednost, poučena po božjem Duhu, ki podpira našo slaboto. Ko je bil apostol dejal: Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti, je dostavil: Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo; marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. On, ki preiskuje srca, pa ve, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete.

Tega ne smemo razumeti tako, da bi mislili: Sveti božji Duh, nespremenljivi Bog v Trojici, z Očetom in Sinom en Bog, prosi za svete nekoga, ki ni Bog. Prosi za svete, je rečeno zato, ker svete navdihuje, da prosijo; prav tako pomenijo npr. besede: Gospod, vaš Bog, vas skuša, da bi spoznal, ali ga ljubite, toliko kakor: da bi vam dal spoznati. Ker torej navdihuje svetim hrepenenje po tako veliki, še nepoznani reči, ki jo v potrpežljivosti pričakujemo, jim daje tudi milost, da prosijo zanjo z neizrekljivimi zdihi. Kako bi bilo mogoče z besedo izreči, ko pričakujemo nekaj, česar še ne poznamo? Seveda bi ne hrepeneli po nečem, kar nam je popolnoma neznano; narobe, ne hrepeneli bi po nečem, kar že gledamo, če tega bi z vzdihovanjem ne iskali.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 25-26)

Še nekaj je, kar bi utegnila vprašati: Zakaj je dejal apostol Pavel: Kaj naj bi prosili, kakor je treba, ne vemo? Nikakor si ne moremo misliti, da bi ne bil poznal Gospodove molitve in da bi je ne bili poznali tisti, ki jim je to rekel.

Apostol je pokazal, da niti on sam ni bil prost take nevednosti. Saj ni vedel, česa naj prosi, kakor je treba, ko mu je bil dan trn v meso, angel satanov, da ga bije, da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel; in ker ni vedel, je trikrat prosil Gospoda, naj bi mu ga odvzel, kajpada ne vedoč, česa naj prosi, da bi bilo prav. Naposled je prejel božji odgovor, zakaj se ne zgodi, kar je tak mož prosil, in zakaj bi ne bilo v prid, ko bi se bilo zgodilo: Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.

V takih nadlogah torej, ki lahko koristijo in škodujejo, ne vemo, česa naj prosimo, da je prav; ker pa so nadloge trdne, ker so težavne, ker nasprotujejo občutju naše slabote, molimo po splošnem nagnjenju človeške narave, da bi jih bili rešeni. Vendar smo Gospodu Bogu dolžni toliko vdanosti, da se nimamo za pozabljene, če ne vzame nadlog od nas, marveč da voljno prenašamo trpljenje in upamo na večje dobrote; tako se moč v slabosti spopolnjuje. To je pisano, da bi se nihče ne veličal, kadar je uslišan, ko nepotrpežljivo prosi za nekaj, kar bi bilo zanj koristnejše, če bi ne dosegel; da bi mu, če ni uslišan, ne upadel pogum in bi ne obupal nad božjim usmiljenjem do sebe: nemara bi ga tisto, za kar prosi, kruteje teplo, ali bi ga sreča popolnoma popačila in uničila. Glede takih reči res ne vemo, česa naj prosimo, da je prav.

Kar se torej zgodi proti naši prošnji, moramo potrpežljivo nositi, za vse Boga zahvaljevati in prav nič ne smemo dvomiti, da se je moralo zgoditi, kar je bila božja in ne naša volja. Tak zgled nam je dal tudi naš Srednik, ko je bil rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, a je spremenil svojo človeško voljo, ki jo je imel po učlovečenju, in takoj pristavil: vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti, Oče. Po pravici torej po pokorščini enega postanejo mnogi pravični.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 12, 22 – 13, 24)

Kdor na primer reče: Poveličaj se pred vsemi narodi, kakor si se poveličal pred nami, ali reče: Daj, da se tvoji preroki izkažejo zanesljivi, mar reče kaj drugega kot: Posvečeno bodi tvoje ime?

Kdor reče: Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni, ali reče kaj drugega kot: Pridi k nam tvoje kraljestvo?

Kdor reče: S svojo besedo vodi moje korake, naj me ne prevzame nobena hudobija, ali reče kaj drugega kot: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji?

Kdor reče: Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, ali reče kaj drugega kot: Daj nam danes naš vsakdanji kruh?

Kdor reče: Spomni se, Gospod Davida in vseh njegovih skrbi in načrtov, ali:Gospod, če sem storil, kar mi očitajo, in se mojih rok drži krivica, ali če sem krivično oplenil svoje nasprotnike, mar reče kaj drugega kot: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom?

Kdor reče: Moj Bog, otmi me sovražnikov, reši me mojih napadalcev, ali reče kaj drugega kot: Reši nas hudega?

Če pregledaš besedilo vseh svetih molitev, ne najdeš nikjer ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi in bilo vanjo vključeno. Na voljo so ti te ali druge besede, če le z njimi poveš isto; ne more ti pa biti dano na prosto voljo, da poveš kaj drugega.

Brez dvoma in pomisleka moramo prositi zase, za svojce, za tujce in celo za sovražnike, čeprav čuti molivec v svojem srcu do tega ali onega različno nagnjenje, kakor ga veže z njim bližnje ali oddaljenejše sorodstvo ali prijateljstvo.

Zdaj veš, mislim, ne samo, kakšna bodi molitev, kadar moliš, marveč tudi, česa naj prosiš. Nisem te poučil jaz, temveč on, ki je nas vse milostno poučil.

Po srečnem življenju je treba hrepeneti in Gospoda Boga prositi. Kaj je srečno življenje, o tem so že mnogi razpravljali. Toda čemu se obračati do mnogih in do mnogočesa? V sv. pismu je kratko in resnično rečeno: Blagor ljudstvu, kiima Boga za vladarja. Da bi bili v tem ljudstvu in da bi mogli nekoč priti k njemu in ga gledati in z njim brez konca živeti, zato je namen zapovedi ljubezen iz čistega srca in dobre vesti in nehlinjene vere.

V tej trojici stoji dobra vest namesto upanja. Vera, upanje in ljubezen privedejo k Bogu človeka, ki moli, ki namreč veruje, upa in hrepeni ter ob Gospodovi molitvi spoznava, česa naj Gospoda prosi.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Gospodova molitev” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 11, 21- 12, 22)

Besede so potrebne le nam, da se z njimi opominjamo in opozarjamo, česa naj prosimo, nikar pa da bi menili, naj z njimi Gospoda poučimo in omehčamo.

Z besedami: Posvečeno bodi tvoje ime poživimo v sebi hrepenenje po tem, da bi božje ime, ki je zmeraj sveto, imeli tudi ljudje res za sveto in bi ga ne onečaščali: to koristi ne Bogu, ampak ljudem.

Ob besedah: Pridi k nam tvoje kraljestvo, ki bo kajpada prišlo, če hočemo ali nočemo, zbudimo v sebi željo po tem kraljestvu, da bi prišlo k nam in bi bili vredni kraljevati v njem.

Ko rečemo: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, prosimo Boga voljne pripravljenosti, da bi spolnjevali njegovo voljo tako, kakor jo spolnjujejo njegovi angeli v nebesih.

V prošnji: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pomeni beseda danes toliko kot »v tem času«; tu prosimo za zadostno mero potrebnih reči in označujemo z besedo kruh vse potrebščine, med katerimi je kruh pred vsemi drugimi, ali pa prosimo za zakrament, ki je nam vernikom v sedanjem času potreben, da dosežemo ne srečo tega časa, marveč večno srečo.

Z besedami: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, sami sebe opominjamo, česa naj prosimo in kaj naj storimo, da bomo vredni uslišanja.

Ko pravimo: Ne vpelji nas v skušnjavo, sami sebe opozorimo, naj prosimo, da nas, odtrgane od božje pomoči, skušnjava ne premoti, da vanjo privolimo, ali da nam vzame pogum, da se ji vdamo.

Ob besedah: Reši nas hudega, obudimo misel, da še nismo v tisti blaženosti, kjer nam ne bo nič več hudo. In ta sklep Gospodove molitve je tako vseobsegajoč, da lahko vsak kristjan v sleherni nadlogi z njim vzdihuje, ob njem preliva solze, z njim začenja, se pri njem mudi in z njim svojo molitev končuje. S temi besedami naj bi se nam bistvo molitve same vtisnilo v srce.

Če uporabljamo katere koli druge besede, ki si jih molivčeva pobožnost, ali vnaprej priredi, da si gorečnost razvname, ali se jih pozneje domisli, da si gorečnost okrepi, z njimi ne povemo – če le prav in v redu molimo – nič drugega, kakor kar obsega Gospodova molitev. Kdor pa uporablja besede, ki se ne dajo spraviti v sklad s to evangeljsko molitvijo, recimo, da sicer ne moli pregrešno, a moli vsaj le po človeško; vendar nisem uverjen, da bi ne bilo pregrešno, ker v Duhu prerojenim se spodobi moliti samo duhovno.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih opravkov k molitvi” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130 pismo, 9, 18 -10, 20)

Ne nehajmo hrepeneti po tem življenju, ki nam ga daje Gospod in Bog; ne nehajmo moliti. Odtrgujmo se ob določenih urah od drugih skrbi in opravkov, ki zaradi njih postaja naše hrepenenje nekam medlo. Obračajmo svojega duha k molitvi, opozarjajmo se z ustno molitvijo na tisto, po čemer hrepenimo, da se hrepenenje, ki je postalo mlačno, ne ohladi do kraja in, če ga večkrat ne podžgemo, popolnoma ne ugasne.

Tudi apostolove besede: Razodevajte svoje želje Bogu, ne smemo razumeti tako, kot da bi jih morali Bogu šele razodevati, saj jih je poznal, še preden so se zbudile. Naj se jih zavedamo s tiho vdanostjo pred Bogom, ne pa z bahanjem pred ljudmi.

Iz povedanega sledi, da ni odveč in nekoristno moliti tudi dlje, kadar je čas, to se pravi, če s tem ne opustiš drugih pametnih in potrebnih opravkov; sicer pa je treba tudi med temi s hrepenenjem zmeraj moliti. Nekoliko dlje moliti ne pomeni, kot nekateri mislijo, moliti s ploho besed. Nekaj drugega je mnogobesednost, nekaj drugega trajno hrepenenje. Tudi o Gospodu je pisano, da je prečul noč v molitvi in da je dlje molil. Ali nam ni dal s tem zgled on, ki je v času prav molil, in ki v večnosti z Očetom molitve uslišuje?

Pripovedujejo o bratih v Egiptu, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.

Kadar je pobožnost res globoka in goreča, ne bodi v molitvi mnogo besed, pač pa bodi v njej mnogo prošenj. Moliti in pri tem mnogo govoriti, se pravi, obravnavati potrebno zadevo z nepotrebnimi besedami; mnogo prositi pa pomeni, trkati z vztrajno in vdano budnostjo pri njem, ki ga prosimo. Navadno to bolj opravimo z vzdihi kot z besedami, bolj z jokom kot z govorjenjem. Zakaj on, ki je vse ustvaril po svoji Besedi, ne terja človekove besede, marveč postavlja naše želje pred svoje obličje in naše vzdihovanje mu ni prikrito.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 – 9, 18)

Zakaj blodimo in iščemo na vse strani, česa naj prosimo, iz strahu, da bi morda ne molili, kakor je prav? Zakaj rajši ne rečemo s psalmistom: Samo to želim od Gospoda in goreče prosim, da bi užival njegovo naklonjenost, prebival v njegovi hiši vse dni življenja in občudoval njegovo svetišče? Tam »vse dni življenja« niso vsota dni, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca.

Da bi dosegli blaženo življenje, nas je resnično blaženo življenje samo učilo moliti ne z gostobesednostjo, kot bi bili v večji meri uslišani, čim več bi blebetali; saj prosimo njega, ki ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, kakor pravi Gospod.

Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli. Zato nam je rečeno: Razširite se; ne dajte se vpregati v jarem z neverniki.

Bolj ko je naša vera zvesta, naše upanje trdno, hrepenenje goreče, bolj smo dovzetni za tisto veliko dobrino, ki je oko ni videlo, ker ni barva, uho ni slišalo, ker ni zvok, in ki v človekovo srce ni prišla, ker se mora človekovo srce do nje dvigniti.

Molimo torej z vednim hrepenenjem, v veri, upanju in ljubezni. Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju. Bolj ko je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: Hrepenite neprenehoma po srečnem življenju. To ni nič drugega kot večno življenje, ki ga pričakujemo od njega, ki ga edini more dati.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Na vsakem kraju se bo darovala mojemu imenu čista daritev” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz knjige sv. Avguština, škofa, O božji državi (10,6)

Prava daritev je sleherno dejanje, ki stori, da se združimo z Bogom v sveti vzajemnosti; dejanje torej, ki je usmerjeno v tisti cilj, v tisto dobrino, ki nas edino more osrečiti. Zato usmiljenje, ki ga izkažemo človeku, ni daritev, ako tega ne storimo zaradi Boga. Čeprav namreč darovanje izvrši človek, je to vendarle božja stvarnost, tako da so tudi stari Latinci uporabljali besedo »sacrificium«, tj. božje delo. Zato je tudi človek, posvečen božjemu veličastvu in Bogu darovan, v toliko sveta žrtev, kolikor umre svetu in živi Bogu. Isto velja namreč tudi za usmiljenje, ki ga kdo izkazuje samemu sebi. Zato beremo v pismu: Usmili se svoje duše s tem, da ugajaš Bogu.

Torej so dela usmiljenja, najsi bodo do sebe ali do bližnjega, resnične daritve, da se le nanašajo na Boga. Del usmiljenja naj bi ne vršili iz drugega razloga, kot da se rešimo bede in zato da postanemo po njih srečni. (Zgodi se pa to edino v odnosu do dobrega, kot označuje stavek: Dobro mi je, da pripadam Bogu.) Prav zato celotna odrešena skupnost, to je zbrano občestvo svetih, prinaša Bogu vsesplošno žrtev po Velikem duhovniku, ki je tudi sebe v trpljenju daroval za nas, da bi postali udje tako odličnega telesa. Daroval se je v podobi hlapca, ker je tako srednik, duhovnik in žrtev hkrati.

Zato nas je apostol opozarjal, naj bi svoja telesa dali v živo, sveto, Bogu prijetno daritev, po pameti, naj bi se ne ravnali po tem svetu, ampak se preobraževali z obnovo svojega mišljenja; naj bi preskušali, kaj je božja volja, kaj je dobro in njemu všeč in popolno, kako smo mi sami daritev. Pravi: Po milosti, ki mi je dana, naročam vsakemu izmed vas, naj ne misli o sebi več, kakor se sme misliti, temveč naj misli, kakor je prav, vsak po meri vere, ki mu jo je Bog dodelil. Kakor imamo namreč v enem telesu mnogo udov, vsi udje pa nimajo istega opravila, tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje. Imamo pa darove, ki so po dani nam milosti različni.

To je kristjanovo sveto darovanje: Mnogi pa eno telo v Kristusu. To tudi obhaja Cerkev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo. Tu se Cerkvi razodeva, da se v daritvi, ki jo prinaša, daruje ona sama.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Rešil bom svoje ljudstvo” (sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj)

sveti Avguštin - škof in cerkveni učiteljIz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (26, 4-6)

Ko slišiš: Nihče ne pride k meni, če ga Oče ne pritegne, nikar ne misli, da te proti tvoji volji pritegne; duha pritegne ljubezen. Tudi se ne bojmo, da nam bodo ljudje, ki besede pretehtavajo, pa vzvišenih božjih reči prav nič ne razumejo, pri tej evangeljski besedi svetega pisma oponesli: »Kako verujem radovoljno, če me pritegne?« Jaz pa pravim: »Premalo je reči, da se daš z voljo pritegniti, marveč se pritegneš celo s slastjo.«

S slastjo se dati pritegniti, kaj pomeni to? Imej veselje nad Gospodom in ti bo dal, kar želi tvoje srce. Je neka slast srca, kateri je ta nebeški kruh prijeten. Če je smel pesnik Vergil reči: » … kar slast mu je, vsakega vleče,« ne nuja, ampak slast, ne dolžnost, ampak radost, koliko bolj moramo mi reči, da pritegne h Kristusu človeka, ki se veseli resnice, veseli blaženosti, veseli pravice, veseli večnega življenja, kar vse je Kristus.

Imajo li telesni čuti svoje slasti, duša pa ne bi imela svojih slasti? Če duša nima svojih slasti, s kakšno pravico je rečeno: Človeški otroci pa upajo pod varstvom tvojih peruti; napili se bodo od obilnosti tvoje hiše in s potokom svoje radosti jih boš napojil, zakaj pri tebi je studenec življenja in v tvoji svetlobi bomo gledali luč?

Pokaži mi ljubečega – on ve, kaj pravim. Pokaži mi hrepenečega, pokaži gladujočega, pokaži mi blodečega po tej pustinji in žejo trpečega in po studencu večne domačije koprnečega – pokaži mi takega – on ve, kaj pravim. Če pa hladnemu govorim, ne ve, kaj govorim.

Zeleno vejico pokažeš ovci, pa jo pritegneš. Orehov pokažeš dečku in ga pritegneš: da se pritegniti, kamor gre, da se pritegniti iz ljubezni, da se pritegniti brez telesne okvare, da se pritegniti s srčno vezjo. Če tedaj to, kar se ljubečim tako razodene, da jim obeta zemeljskih užitkov in slasti, pritegne – kajti res je, da, » … kar slast mu je, vsakega vleče« – ne bo pritegnil Kristus, od Očeta razodet? Po čem namreč duh bolj vroče hrepeni kakor po resnici? Po čem drugem naj ima skomine, zaradi česa drugega naj želi imeti zdrav okus za zdravo presojanje, če ne zato, da je in pije modrost, pravičnost, resnico, večnost?

Pravi namreč: Blagor lačnim in žejnim pravice mišljeno je tu – zakaj ti bodo nasičeni, – namreč tam. Dal mu bom, kar ljubi, dal mu bom, kar upa; videl bo, kar veruje, čeprav še ne vidi; užival bo, česar je lačen, napil se bo, česar je žejen. Kje? Ob vstajenju od mrtvih, kajti jaz ga bom obudil poslednji dan.
Vir= Bogoslužno branje

Kateheza: “Gospod spremlja svoje oznanjevalce” (sveti Gregor I. Veliki – papež)

sveti Gregor I. Veliki - papežIz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (17. homil., 1-3)

Naš Gospod in Zveličar, predragi bratje, nas uči zdaj z besedo zdaj z deli, kajti tudi njegova dela so za nas zapoved; s tem, kar je molče naredil, je pokazal, kaj je nam storiti. Poglejte, učence pošilja oznanjat po dva in dva, kajti dvojna je zapoved ljubezni: do Boga in do bližnjega.

Gospod pošilja učence oznanjat po dva in dva. Tako nas molče opominja, da se oznanjevalna služba sploh ne sme dati tistemu, ki nima ljubezni do bližnjega.

Lepo pravi, da jih je poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti. Gospod namreč spremlja svoje oznanjevalce, kajti le po predhodnem oznanjevanju prihaja, da prebiva v nas. Božjo besedo najprej poslušamo, šele potem jo sprejmemo. Zato Izaija govori oznanjevalcem: V puščavi pripravite pot Gospodu, poravnajte v pustinji stezo našemu Bogu!Tudi psalmist jim naroča: Pripravite pot njemu, ki biva v oblaku. Gospod biva v oblaku, ker se je s svojim trpljenjem in smrtjo zakril, da po svojem vstajenju razodene toliko večjo slavo. V oblaku biva, ker je s svojim vstajenjem premagal smrt, ki jo je pretrpel. Njemu torej, ki biva v oblaku, pripravljamo pot, ko vam oznanjamo njegovo slavo. Nato pride on sam, da vas razveseli z navzočnostjo svoje ljubezni.

Poslušajmo, kaj pravi, ko pošilja oznanjevalce: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za veliko žetev je premalo delavcev. O tem ne moremo govoriti brez velike žalosti. Kajti mnogo jih je, ki bi radi poslušali božjo besedo, malo pa takih, ki bi jo oznanjali. Svet je sicer poln duhovnikov, toda v Gospodovi žetvi se najde zelo malo delavcev. Prejeli smo duhovniško službo, delo službe pa zanemarjamo.

Toda pomislite, dragi bratje, pomislite, kaj pravi: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Prosite za nas, da postanemo vredni delati za vas. Naj se ne naveličamo opominjati vas, da nas potem, ko smo prejeli oznanjevalno službo, pravični sodnik ne obsodi zaradi naše molčečnosti.
Vir= Bogoslužno branje